cosas de la vida…

Ko človek gleda in bere novice v zadnjih tednih, ki se bolj ali manj vrtijo samo okoli svetovne gospodarske krize, grških dolgov, proračunskih primankljajev, brezposelnosti in naše politične krize, si ne more kaj, da ne bi začel razmišljati, v kakšnem času smo se znašli.

Moja generacija, ki je ravno v obdobju osamosvajanja, iskanja redne zaposlitve, nakupa stanovanja in ustvarjanja lastne družine, lahko z zaskrbljenostjo gleda na prihodnost. Danes se morda res vozimo v boljših avtomobilih, imamo na voljo dvajset različnih vrst kruha, hipermarketi rastejo kot gobe po dežju, informacije so nam na voljo veliko hitreje, saj skoraj ni hiše, ki ne bi imela dostopa do interneta, potujemo več kot včasih. Vendar je po drugi strani vse manj poštenosti, osebnega stika in razumevanja, mobiteli in računalniki so otroke popolnoma prevzeli, knjige izgubljajo na vrednosti, paradižnik v hipermarketih (ki je na voljo tudi pozimi) ima okus po plastiki, ljudje pa smo bombardirani z vsemi novicami, od katerih polovica nima nobene vrednosti.

Ob vsem tem se vprašaš, kam vse to pelje. Bodo vsi ti protesti, nezadovoljstvo med ljudmi, lakota po svetu in tudi revščina v naši bližini pripeljali do svetovnih nemirov? Bodo določene skupine ljudi takšno situacijo poskusile izkorisiti? Smo res prišli do takšne stopnje razvoja, ko ne vemo več, kaj je pomembno in kaj ne? Zdi se mi, da so naši starši odraščali in se osamosvajali v povsem drugačnih okoliščinah, imeli so ogromno ciljev, navdušeni so bili nad marsikatero stvarjo, ne rečem, da ni bilo negativnih stvari, konec koncev imam samo predstavo, kako je bilo, amapk občutek imam, da na nek svoj način lepše kot sedaj. 

Naj zremo v prihodnost s strahom ali optimizmom? Bomo zmogli, ali bo človeška pohlepnost vse uničila?

Premetaval se je sem in tja po postelji in nikakor ni mogel zaspati. Ležal je na hrbtu in skušal umiriti misli, želel si je, da bi imel popolnoma prazno glavo. Vendar mu ni najbolje uspevalo, saj je vsakič, ko je zaprl oči pred seboj zagledal njeno podobo.

Sovražil je občutek, da je popolnoma nemočen. Ni mu bilo vseeno, da ga ignorira, a tega ji ni želel pokazati. V roke je vzel mobitel, odklenil tipkovnico in pred seboj zagledal njeno sliko. Fotko, ki je nastala ob njunem zadnjem srečanju, ki mu je še zdaj izvabilo nasmeh na obraz. Ni si mogel kaj, da ne bi kar strmel v to presneto fotko, zdelo se mu je kot da je pravkar stopila v njegovo spalnico. Kar videl je njen nasmeh, seksi hojo, igrive oči in rožnate ustnice, ki so se tako lepo prilegale njegovim.

Spomnil se je zadnjega večera na na morju, vseh kozarcev viskija in vodke, plavanja sredi noči in njenega golega telesa. Hotel jo je spet imeti, zato je napisal samo dve besedi in stisnil “send”. Ni minilo niti pet minut in njegov telefon je zavibriral…

Andrej Karoli je zadnjič v jutranjem programu rekel, da je glasba na avstrijskih smučiščih približno takšne kvalitete kot na večini slovenskih komercialnih radijskih postaj. Ja. Slovenske komercialne radijske postaje. Vedno bolj se mi zdi, da so samo kopija kopije, vse delujejo na isti način, edina izvirnost je v tem, da imajo ene novice oz. poročila 5 ali 10 minut pred uro. Bravooo?!

vir

Mogoče je problem v tem, ker v službi res cel dan poslušamo isto postajo in mi gredo programi zato toliko bolj na živce. Večina ljudi radio posluša verjetno res samo med vožnjo v službo oz. domov in zato verjetno nima občutka, da komercialne radijske postaje nas poslušalce že “posiljujejo” z enimi in istimi temami. Ko namreč že v četrto slišiš ponovitev posnetka iz jutranjega programa, ki niti ni tako smešen, kot si oni predstavljajo, bi radio poleg sebe najrajši zabrisal skozi okno. Da niti ne govorimo o tem, da isto pesem lahko slišiš petkrat v enem dnevu in prav tako jo boš petkrat slišal tudi naslednji dan.

Niti ne pomaga, če prestavljaš med posameznimi postajami, ker vedno naletiš na isto zgodbo. Nobena postaja nima več izvirnosti, vse imajo nekega svojega “zabavljača”, ki velikokrat preseže mejo dobrega okusa, vedno se vse vrti okoli seksa (je res potrebno čisto vsako temo povezati s seksom?!) in vedno vsi “obdelujejo” t.i. aktualne dogodke včerajšnjega dneva (ali celo preteklih dni), kar niti približno ni več zanimivo. Vse postaje se trudijo poslušalce pritegniti z razno raznimi nagradnimi igrami, v katerih je potrebno poiskati avto, ki se nahaja nekje v Sloveniji, vam plačajo položnice, vas pošljejo v Tunizijo na počitnice, yada, yada…

Enostavno se vprašaš, je to ljudem res všeč, jih takšne stvari res pritegnejo? Ali poslušamo radio samo zato, ker nam v tistem trenutku ne paše muzika iz CD predvajalnika, mogoče samo zato, da nekaj ropota in ni tišine? Včasih ni bilo tako…

Jutri bo čudovit dan. Prvič zato, ker je jutri ponedeljek, drugič, ker se bomo zbudili v oblačen in temačen dan, tretjič, ker boste morali “skidati cel kup snega”, če se boste želeli kam odpraviti in četrtič, ker bo jutri zjutraj v prometu po vsej verjetnosti precejšnji kaos.

Kot vedno, se bodo na cesti znašla vozila brez zimske opreme, ki bodo povzročala samo še dodatne zastoje, na pot se bodo podali tudi vozniki, ki se ustrašijo že prve kapljice dežja, ampak seveda bomo videli tudi celo vrsto pogumnežev, ki se ne bodo ozirali na sneg in razmere na cesti. Vlaki in avtobusi bodo zamujali in tisti, ki ste odvisni od javnega prevoza boste na postajah zmrzovali še malo dlje kot sicer.

Lahko pa se odločite, da bo jutri čisto prijeten dan, ker vam bo zjutraj prvi pogled skozi okno pričaral pravljično pobeljeno pokrajino, hiške z belimi strehami, veje se bodo šibile pod težko snega in na dvorišču bo videti samo stopinje vaše mačke. Oblekli se boste toplo, si nadeli šal, rokavice in škornje, stopili ven in naredili veliko kepo in jo zalučali nekam daleč v pokrajino. Smejali se boste navdušenju otrok, ki bodo že zjutraj iz omar vlekli zimske pajace in komaj čakali, da se greste z njimi sankat in delat snežaka. Za trenutek boste celo pomislili, da ne bi šli v službo in se raje prepustili zimski pravljici.

It’s your choice.

Tehnologija je načeloma super stvar. V nekaj desetletjih se je spremenilo toliko stvari, da je včasih že težko slediti. Sedaj smo vsi že skoraj odvisni od računalnikov, mobilnih telefonov in vseh mogočih naprav, ki naj bi nam olajšale življenje.

Vendar nikakor ne morem mimo tega, da vse te naprave na nek način prispevajo k temu, da vse postaja nekako bolj brezosebno – nič več ni tistega pravega stika med ljudmi. Koliko ljudi sploh še pošilja razglednice, ko grejo na dopust? Ali pa božično-novoletne voščilnice? Kaj šele stara, na roko napisana ljubezenska pisma? Zakaj? Ko pa je bolj preprosto poslati sms, mms, e-mail…

Včasih me prav preseneča, kako neverjetno hitro se stvari spreminjajo in kakšne “igračke” imajo današnji otroci. V mojih časih smo se vsi veselo zbrali okrog tistga, ki je imel gameboy (se kdo spomni tetrisa ali pa Super Maria) in navdušeno opazovali potek igre, današnji “malčki” bi se nam sedaj verjetno smejali. Ali pa walkman in kasete, pri katerih se je trak velikokrat zataknil, da je moral človek kar ročno prevrteti na naslednjo pesem. Spomnim se tudi, da smo poslušali raznorazne oddaje na radiih, ki so omogočale glasbene želje in dobiti svojo, je bila zmaga dneva, saj nismo imeli youtube-a kot danes, kaset in (kasneje) CD-jev pa nam tudi niso kar tako kupovali.

Danes so te stvari že mimo in ko pomislim na vse to, se mi včasih zdi kot da sem živela v nekem popolnoma drugem obdobju. Vsekakor vedno pravim, da mi je bilo to obdobje všeč in da sem vesela, da je naša generacija imela tako prijetno otroštvo. Igrati človek ne jezi se na internetu ali pa v živo namreč nikoli ne bo isto. Upam, da nas vsa ta tehnologija ne bo nekoč spremenila v prave robote. Jaz se ji ne pustim. Zato grem jutri rajši na en sproščujoš čvek ob dobri kavi kot pa da klepetam na Skype-u. Pa vi?

Poznate tisto, “za vsakim dežjem posije sonce”, ali pa “vsaka stvar je za nekaj dobra”? Ponavadi jo slišite takrat, kadar sami niste najboljše volje, vam gre vse narobe, ste v težavnem obdobju svojega življenja in skoraj vedno od osebe, katere življenje je v tem istem trenutnu rožnato, če bi bilo lepše, bi bilo že kičasto.

Kadar človeka pestijo problemi, ponavadi zelo težko razmišlja pozitivno in optimistično, razen če niste že po naravi taka oseba. Kadar se sama znajdem v takšni situaciji, res ne maram, da mi nekdo pametuje, da bo vse ok, da nimam za kaj skrbeti in da se bo vse uredilo. Tu imam v mislih osebe, ki same niso nikoli doživele vsaj kakšne podobne situacije in govoričijo nekam v prazno z uporabo starih, izbrabljenih fraz. Na žalost je tudi tako, da ne moremo vedno reči, da bo vse ok in da se bo vse rešilo, ker včasih točno vemo, da temu ne bo tako. Včasih je bolje človeka postaviti na realna tla in mu samo dati vedeti, da ni sam in da tudi, če bo moral skozi najhujše, da mu bomo stali ob strani, mu ponudili ramo za jokanje.

Vsak človek mora sam pri sebi najti način, kako rešiti težave, kako se z njimi soočiti ter se mogoče iz vsega tega celo nekaj naučiti. Vseeno pa ugotavljam, da je življenje res lažje, če se ne obremenjujemo z vsako malenkostjo, če se ne ustavljamo na nepotrebnih križiščih in ne silimo v slepo ulico. Seveda moramo to spoznati sami. Včasih se moramo malo tudi prisiliti, da ne razmišljamo samo o negativnih stvareh, ki nas obdajajo, temveč pomislimo tudi na vse male drobne trenutke, ki nas osrečujejo. Na skodelico dišeče kave, ki si jo skuhamo v soboto zjutraj, na glasen otroški smeh, na vonj sveže pečenega peciva, na sladek poljub in na sto drugih stvari, ki nam polepšajo dneve.

Vsi ljudje res nismo rojeni pod srečno zvezdo in se moramo za marsikatero stvar potruditi, vendar ni vse tako zelo črno kot izgleda na prvi pogled in pozitivne misli včasih res delajo čudeže. Vendar naše lastne, ne tuje! Naj bo zunaj dež, prav nič me ne moti, saj se sprehajam s svetlo modrim, rdečim ali rumenim dežnikom, črnega sem namreč vrgla stran! I’m singing in the rain…

Vse prevečkrat je tako, da na zunaj ljudje živijo srečno življenje, za štirimi stenami pa je zgodba popolnoma drugačna. Najhuje pa se mi zdi, da sam pri sebi misliš oz. doživljaš svoje življenje kot srečno, vsi ljudje okoli tebe pa vedo, da ni ravno tako.

V mislih imam situacijo, ko en partner vara drugega, ta seveda o tem ne ve nič in je načeloma srečen in zaljubljen, medtem ko vsi drugi vedo, da zgodba ni ravno pravljična in rožnata, vseeno pa nihče ni pripravljen odpreti ust in ga soočiti s kruto resnico. Vsi vedo, da ga je prevarala že neštetokrat, vendar nihče nima poguma, da mu nekaj takšnega pove. Nekateri se preprosto nočejo vmešavati v njun odnos, drugi sami sebe tolažijo s tem, da nimajo te pravice ipd. Nihče ne reagira in pusti temu človeku, da še naprej živi življenje kot “iz pravljice”, nezavedajoč se, da v resnici živi v prevari.

Še bolj pa me fascinira dejstvo, kako uspešno lahko nekateri prikrivajo nezvestobo. Kako hudiča se lahko zvečer mirno uležeš v posteljo, če si se v tej isti postelji valjal z drugo osebo? Kako lahko rečeš, da imaš v resnici svojega moža rada in da si popolnoma srečna? Očitno ne, če potrebuješ poleg njega še pet drugih! Nekateri ljudje res znajo igrati in se pretvarjati, včasih se vprašam, če moraš biti brez duše in srca, da si sposoben takšnega vedenja. Vsekakor moraš biti brez vesti!

Končno sta si gledala iz oči v oči. Brez skrivnih pogledov, brez radovednih opazovalcev.

Sedela sta v nekem zakotnem lokalu in srebala vsak svojo kavo. Ona belo z eno vrečko sladkorja, on navadno črno brez sladkorja. Gledala sta se kot dva najstnika, ki sta na prvem zmenku. Ostala sta brez besed, pogovor kar nekako ni stekel, vseeno pa sta oba čutila nenormalno privlačnost. On bi jo posadil na mizo in z nje strgal vsak košček obleke. Ona sama sebe ni prepoznala, saj se je komaj zadrževala, da ni zlezla pod mizo, mu odpela hlače in… Kljub vsej privlačnosti in občutkom, pa je oba pekla vest, ko sta pomislila na partnerja, ki ju čakata doma. A strast je bila premočna…

Usedla se je v njegov avto, ki je imel vonj po njem, njegov parfum bi prepoznala povsod. Vozil je hitro in sunkovito menjal prestave in v nekaj minutah sta prišla do bližnjega hotela. Počutila se je kot prava pocestnica, vendar bolj je razmišljala, kaj počne, bolj vseeno ji je bilo. Soba je bila že pripravljena, saj jo je rezerviral preden sta šla iz službe. Ni mogla dočakati trenutka, da okusi njegove ustnice in začutila je vročico med nogami, ko jo je v dvigalu potegnil k sebi in ji potisnil jezik v usta.

Ko sta stopila v sobo, nista imela časa, da bi si natočila pijačo in začela počasi. Ne, vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo in še preden ji je bilo jasno, kaj počne, je stala gola pred njim. Njegove roke so bile povsod po njenem telesu, bil je grob in dominanten in to ji je ugajalo. Ko je ostal brez hlač, je ob svojem telesu začutila vibriranje. V naslednjem trenutku jo je odrinil na posteljo, začutila je težo njegovega telesa in njega globoko v sebi. Ko sta se začela premikati v usklajenem ritmu, je hotla samo še več, več, več…

Change is good. Tako pravijo.

Spremembe so edina konstanta v življenju. To sem nekje zasledila in v bistvu se lahko samo strinjam. Življenje je tako zelo nepredvidljivo in velikokrat si v glavi delamo neke točno določene scenarije, ki pa se potem nikoli ne zgodijo. Ljudje načeloma ne maramo sprememb, na nek način se jih celo bojimo. Tako zelo se zasidramo v neke tirnice in nismo pripravljeni skreniti s poti, na kateri se nahajamo. Čeprav ta pot mogoče za nas niti ni prava, vztrajamo na njej, hodimo dalje in namesto, da bi ustvarjali nove spomine, se oklepamo starih. Tistih, ki predstavljajo neko lepo obdobje našega življenja, ki pa je minilo, mi pa nikoli nismo šli dalje, nismo naredili novega koraka, nismo se spremenili, nismo sprejeli sprememb, ki nam jih življenje samo ponuja.

Zakaj je to vedno tako težko? Zakaj nas spremembe navdajajo s takšnim strahom? Zakaj je tako grozno zaključiti razmerje, ki že dolgo več ne funkcionira tako kot bi moralo in je samo sebi namen? Samo zato, da ne ostanemo sami, da nadaljujemo življenje na neki že znani, raziskani poti? Zato, ker ne vemo, kaj nas čaka, če vse skupaj zaključimo? Si samo zato ne upamo? Ne razumem. Res ne.

Spremembe so lahko turbulentne, tudi krute, neprijetne in težke. Vendar so nujne, so bistvene, so pomembne, so življenjske. Važno je samo, kako jih sprejmemo in kako se soočimo z njimi. Change is good!

Ljudje smo načeloma čustvena bitja. Ni nam dovolj samo to, da potešimo lakoto in žejo, to da smo oblečeni in da imamo streho nad glavo, temveč večino časa potrebujemo tudi nekaj več kot samo to.

Kadar smo zamorjeni, mogoče samo topel objem ali dolg pogovor, kadar smo srečni, si želimo to srečo z nekom deliti, kadar smo jezni, mogoče hočemo, da nas vsi pustijo pri miru. Vsaj ponavadi je tako, da potrebujemo ljudi okrog sebe, partnerja, družino, sorodnike in prijatelje. Z njimi si želimo deliti slabe in dobre dneve, srečno in žalostno razpoloženje in čeprav obstajajo ljudje, ki so sami sebi dovolj, mislim, da človek ni bil ustvarjen, da postane samotar.

Vendar pa smo po drugi strani tudi telesna bitja, kar pomeni, da v sebi nosimo nek “živalski” nagon in ne samo čustev, misli in duha. Tako nas včasih preplavi samo strast, tista prvinska, ko si želimo samo nekoga na (v) sebi, vročih poljubov, dotikov, brez tuhtanja in treznih misli. Včasih torej potrebujemo tudi samo seks, seks brez pravih čustev, samo neko telesno dejanje. Nekaterim to ustreza, drugi tega niso sposobni, saj se nikoli ne bi mogli spustiti v takšno intimno stvar, če do osebe ne čutijo nekaj več (oz. sploh karkoli). Kadar (in če) pa človeku takšna stvar ustreza, mu verjetno “paše” v nekem danem trenutku, pa potem mogoče še enkrat, dvakrat, desetkrat s to isto osebo. Pa vendar se sprašujem, ali pridemo do stopnje, ko nam seks ni več dovolj? Ko se eden od “frendov” začne zavedati svojih čustev, ko začuti, da se ima super s to osebo, tudi ko se ne prepuščata samo telesnim užitkom, da se lahko s to osebo zelo sproščeno pogovarja. Ali pridemo do stopnje, ko si želimo s to osebo iti v kino ali na večerjo, brez dodatne družbe? Ali mogoče pridemo do točke, ko ne želimo več ločenega dopusta, ko ne želimo več ločenega žuranja, ko se nočemo več pred drugimi ljudmi pretvarjati, da je ta oseba za nas samo znanec in nič več?

Ali se v nekem trenutku iz bolj telesnega pretvorimo v čustveno bitje? Ali postane v tem trenutku seks samo nadomestilo za čustva, občutke, misli?