Arhiv za September, 2007

Jaaaaaa, jutri s kolegico z Brnika, ups…letališča Jožeta Pučnika :) odletiva v Španijo, jupi jej ;) Končno! Dejansko sem šele sedaj našla čas, da se lotim malo pisanja, pa še tole bo zelo na kratko. Kovček je spakiran (ja spet je preveč stvari in čeprav se tega zavedam, še vseeno vse nosim s sabo, sej veste just in case), tako da samo še čakam, da mine jutri pol dneva and then Barcelona here I come :D

Upam, da naju čaka veliko lepih dogodivščin, da bova videli veliko novih stvari in seveda, da bova spoznali kake lokalne muchachose :D Pa kak lep sončni zahod, lahko tudi vzhod ;)

Stuff your eyes with wonder. . . live as if you’d drop dead in ten seconds. See the world. It’s more fantastic than any dream made or paid for in factories.

~Ray Bradbury~

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ja, včeraj smo punce dočakale težko pričakovani babji večer :) Z bivšimi sodelavkami smo šle na eno pijačko, ker je ena od nas praznovala rojstni dan (oz. ga ima šele danes, tako da happy birthday K.).

Imele smo se res super, tistih par uric je minilo tako hitro, da ko sem prvič pogledala na uro, nisem mogla verjeti, da čas res tako hitro teče. Kako fajn je, ko vidiš stare obraze in rečeš eno ali dve besedi (ok no 1387 :) In vesela sem, da smo ohranile stik in da se srečamo vsaj na vsake toliko cajta. Takrat je časa dejansko premalo, ker lahko si predstavljate, kako zgleda, ko se 7 “bab” sreča po treh mesecih. Tem za pogovor enostavno ne zmanjka in če bi bile skupaj celo noč, jih še vedno ne bi zmanjkalo ;)

Šele potem, ko se vozim domov, se spomnim, joj pa pozabila sem tisto vprašat, pa pozabila sem “guno” povedat :) kar ne moreš verjeti, koliko stvari se človeku pripeti v nekaj tednih in kaj vse hočeš deliti z drugimi. Čist too much :D Seveda teme so bile tipične “babje”, pogosto so bili omenjeni dedci, nekatere so na plan privlekle tudi tašče (ali tašče to be:) beseda je tekla tudi okoli aktualnih dogodkov, dopustov, poletnih avantur, shoppinga itd.,itd. in itd.

Bil je prav fajn večer, tako da čakam naslednji rojstni dan, ki pa je že v oktobru :) (sej ne vem zakaj se dobivamo samo za rojstne dneve???, no važn da se).

And today a little bit of Spanish :)

La amistad es más difícil y más rara que el amor. Por eso, hay que salvarla como sea.
~Alberto Moravia~

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Danes sem vesela, vesela zato, ker zunaj sije sonce. Pa ne zato, ker ne maram dežja, temveč zato, ker se ne bo ponovilo (vsaj danes ne) včerajšnje neurje, ki je na žalost terjalo tudi človeška življenja. Zato, zato je sonce danes tako dobrodošlo, ker odnaša dež in s tem tudi silo narave.

Kaj se lahko pripeti v samo nekaj urah? Človek lahko postane brezdomec, lahko se pripeti meni, tebi, njej ali njemu. Proti naravi ljudje enostavno ne moremo, smo šibki, nemočni in majhni. Dejansko kar težko verjamem kakšna katastrofa je včeraj doletela Gorenjsko in Štajersko. Ko človek vidi posnetke in te kraje pozna (v Železnikih imam namreč prijatelje) enostavno ne more verjeti, da se to dogaja tako blizu njega, vsaj jaz nisem mogla včeraj. Zdelo se mi je, da je to nekje daleč stran in ne tu.

Sicer vem, da bi se lahko reklo, da taki “naravni pojavi” niso nič posebnega in jih bo vedno več, a mene še vseeno presenečajo. V takih situacijah se začneš zavedati, kaj imaš in za kaj vse si lahko hvaležen. Vse prevečkrat so nam namreč vsakdanje stvari tako samoumevne. Mogoče je kruto, ampak jutri ni nujno, da bodo te stvari še tu. Zato je treba zajemati življenje s polno žlico in izkoristiti vsak trenutek, ki nam je dan.

Today, just make someone smile…

Learn from yesterday, live for today, hope for tomorrow. The important thing is to not stop questioning. ~ Albert Einstein ~

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

…da moram zjutraj zgodaj vstati in se odpraviti v nov dan, ko pa bi najraje spala še par ur in tudi, ko bi se zbudila, še ne bi takoj vstala, temveč bi poslušala težke dežne kaplje, ki delujejo tako pomirjujoče.

Sovražim svoje lase, ki danes izgledajo kot bi jih nekdo dal v pralni stroj in vklopil centrifugo (a je to sploh prav napisano?) ter jih potem vrnil nazaj na mojo glavo. Sovražim, da sem zjutraj tako počasna, ker ne najdem nič pametnega za obleči. Sovražim ogledalo, saj se zgrozim, ko se pogledam v teh hlačah ali tisti majici.

Sovražim veter in dež, ki mi samo kvarita razpoloženje in pot do službe. Sovražim šoferje tovarnjakov in avtobusov, ki očitno mislijo, da so sami na cesti in me skoraj pritisnejo ob ograjo. Sovražim ljudi, ki mi petkrat ponovijo eno in isto stvar, kljub temu, da sem jo slišala in razumela že prvič.

Sovražim pekočno bolečino v grlu, zamašen nos in prehlad, ki se mi nezadržno bliža in se mu bom težko izognila. Sovražim svoj želodec, ker se vse prevečkrat oglaša in si želi hrane. Sovražim ljudi, ki so že v začetku dneva tečni in nestrpni. Sovražim radijske novice, ker so vsako uro popolnoma iste. Sovražim neumne komade, ki se vrtijo na radiu zaradi katerih lahko samo zavijem z očmi.

Sovražim ta dan, ker je tako pust in moreč…

But things will get better…I hope :)

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Enostavno se moram jeziti, ker katastrofalno obnašanje ljudi, mi danes enostavno ne gre v glavo. Sedaj se zavedam, kako pomembna je vzgoja v otrokovem življenju in si mislim, da se moram svojim staršem zahvaliti, da sem danes taka kot sem. Ker ne vem, kako drugače naj si sicer razlagam obnašanje ljudi, če ne s tem, da so bili očitno slabo vzgojeni.

Kje so ostale besede hvala in prosim, kje je dober dan? Zakaj ne drži več lep pregovor: Lepa beseda lepo mesto najde? Zakaj danes nekaj dosežeš samo, če si tečen in povzdigneš glas? Zakaj se to sprašujem? Ker me zanima ali sem jaz kriva, da mora neka bančna uslužbenka delati in zato svojo jezo stresa name, ali pa, da ima uslužbenec na bencinskem servisu danes pač nočno in me pogleda kot, da me bo zdaj zdaj ubil s pogledom? Ne vem, mislim, da ne. In zakaj me te stvari tako motijo? Zato, ker že kar nekaj časa delam v službi, kjer imam vsak dan opravka z ljudmi, s strankami in zase vem, da si enostavno ne morem dovoliti takega obnašanja. Vem, da ima vsakdo včasih slab dan ali pa osebne težave, vendar to v službi enostavno ne sme obstajati. In potem pravijo, da je kupec kralj! Oh seveda, ko mi tista blagajničarka v Mercatorju “zabriše” kovance tako, da skoraj zletijo po tleh.

Po drugi strani pa me motijo tudi ljudje, ki pridejo nekam opravit neko storitev, recimo, da pridejo ‘napolnit svojega jeklenega konjička’ na bencinski servis in se tam do prodajalca obnašajo, kot da je zadnja smet na tem svetu. Zakaj? Ali mislijo, da so boljši, ker vozijo avto neke prestižne znamke, ker so bogatejši, ker so lepši, ker imajo “boljšo” službo? Manire je potrebno namreč imeti tako v vlogi prodajalca kot tudi stranke. Človeku včasih lahko polepša dan že lep nasmeh ali pa, ko ti nekdo s prijetnim tonom glasu reče: Najlepša hvala, kako ste prijazni. Ampak tega je na žalost vse manj. Vsaj zdi se mi tako.

Tako, da hvala vsem tistim, ki znate biti prijazni v vlogi obeh strani pa en lep sončen dan vsem :)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Danes zjutraj se peljem na šiht (zadnje čase sam še o tem pišem, kako se peljem na šiht ;) in uživam v jutranji muziki ter klepetu sproščenih radijskih voditeljev. Pred mano pa je vozil kombi, ki je imel na zadnjem delu reklamno sporočilo za enega od energetskih napitkov. Glasilo se je GETS YOU GOIN’ in mi je bilo res všeč.

Potem sem pa začela razmišljat, kaj mene zjutraj zbudi oz. what gets me goin’ in the morning :) V bistvu nič, no pač obveznost, da vstanem, ker moram it delat. Kave namreč zjutraj ne pijem, kvečjem jo spijem sredi šihta pa še to takrat, ko je že zares hudo in imam komaj oči odprte :) Kakšen energijski napitek uporabim samo pri daljši vožnji (oz. ko pijem vodko z le-tem ;) hehe. No je pa stvar, ki me zjutraj res spravi pokonci, to je muzika, brez te si pa ne predstavljam začetka dneva. Ponavadi zjutraj rabim ravno kak hiter, poskočen komad tako, da si v avtu pripravim še en mali koncert, kjer sem glavna zvezda seveda jaz ;) Ok, ko stojim na semaforju, imam usta raje zaprta :) Najbolj mi je pa všeč, če pogledam ven in me pričaka sonce pa modro nebo, tako kot danes zjutraj…that really gets me goin’. Jutro je potem enostavno lepše!

So, what gets you goin’?

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

…ampak res. Sej še sama ne vem, a bi se “pizdila” al sem lahko vesela, da nič ni bilo. Zjutri se normalno lepo vozim na šiht, just minding my own business,  še vedno zaspana in  z mislimi  še vedno v topli postelji, ko pred sabo iznenada zagledam avto, ki se pelje direktno proti meni. Fuckin’ shit, what’s going on??? Gospod kreten s svojim “nobel” avtom, je seveda šel prehitevat bus, pri čemer bi me dejansko lahko ubil!

Mislim, sej v tisti situaciji takoj reagiraš, bremza in to, ampak šlo je res, res za las, tako blizu nisem bila še nikoli. Si predstavljate zmanjšat hitrost iz 100 na 30??? Šele potem, ko je bilo vse mimo, sem začutla, da se mi celo telo trese, sploh nisem vedla, kje imam roke in noge. Grozen feeling. Pa sej vem, sej se vsakemu kdaj naredi, da gre prehitevat, pa potem vidi, da bi bilo bolje, da ne bi šel, ker je šlo za las in se reče I’m never gonna do that again, sam to na žalost drži nekaj cajta, pa se spet ponovi.

Tudi sama ponavadi, ko se mi ekstremno mudi, bolj pritisnem na “gas”, čeprov se potem vprašam, a je to res vredno. No, ni! Pa glede na to, da ravno pišem o tej temi, moram sam še povedat, da sovražim voznike, ki se mi “prilimajo na rit”, ki imajo prižgane meglenke sredi belega dne (ko ni ne duha, ne sluha o megli) in tiste, ki mi “nabijajo” dolge luči, ko vozijo za mano. Pa, people what’s wrong with you??? Ufff….

My point is: people just be careful, really careful :) !

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

…ali pa sem le tako staromodna, se vprašam vedno, ko vidim, kaj vse se dogaja na “prireditvah na prostem” kot je bila včerajšnja Noč Radia Belvi. Jaz enostavno in preprosto ne morem verjeti, da danes starši pustijo 10-letne otroke (vsaj zgledajo toliko stari), da sami pohajkujejo ob tako poznih nočnih urah. Seveda vsi s “čikom pa flašo” v rokah. Mene kar prime, da bi jih “skloftala” :) in takrat se potem vprašam: “pa čakaj senorita, pa a si ti res tako zelo staromodna?”

Mogoče sem res, ampak enostavno, ko se spomnim osnovnošolskih časov, se spomnim samo super druženja s sovrstniki (brez flaše), ko smo dejansko še bili otroci in smo v tem uživali. Nekako sem prav vesela, da smo imeli tako super otroštvo, več je bilo druženja, bili smo po cele dneve zunaj in doživljali razno razne pustolovščine, manj je bilo televizije, praktično nič računalnikov, ma kaki msn ipd. Zato imam sedaj tako lepe spomine na svoje otroštvo, pa čeprav le-to ni tako daleč nazaj. In ravno zato se vedno vprašam, zakaj se mi zdijo današnji srednješolci (ne vsi seveda) obupni, kar se tiče obnašanja in razmišljanja, ker se mi zdi, da mi enostavno nismo bili takšni ali pa sem jaz odraščala ne vem kje:)) in se očitno do danes zelo postarala :)

Ko sem včeraj pred Mercator centrom zagledala na ducate najstnikov in vsakega izmed njih s “flašo” v roki, sem samo pomislila, hmmm…slika današnje srednješolske mladine :) . Naslednja misel pa je bila…”ja nč staraš se” ;)

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

…so prve besede moje drage sodelavke, ko se srečava s kako ekstremno “blond” stranko. Tem njenim besedam se vsakič znova smejim in nikoli mi ni jasno, zakaj vedno reče “pol pa mej babo” in nikoli “pol pa mej dedca”. Predvidevam, da zato, ker smo ženske enostavno veliko bolj kritične do drugih žensk kot pa do pripadnikov moškega spola:)

In kljub temu, da se ji vedno smejim, se mi je včeraj zgodilo popolnoma isto:)) ko sem se srečala z….hmm…prave besede bi bile: “grozn tečno babnco”:)), saj sem potem, ko je gospodična (če si ta naziv sploh zasluži) odpeketala, izrekla popolnoma iste besede kot sodelavka. Očitno padam pod njen vpliv:)) In veste, kaj je najhujše, ko poleg take “babe” vidiš “hudo dobrga dedca” in si ne moreš kaj, da se ne bi vprašala, “pa kuga hudiča tale dela s tole smotano babo”:)).

Ah, ljudje smo pač ena čudna bitja:))

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Ja, spanje…moj najljubši hobi, pa ne samo hobi, to je enostavno opravilo, ki se mu najrajši posvetim:)) Se mi zdi, da kljub temu, da verjetno ne bi preživela dneva brez sladkarij, da bi se pa še vseeno prej odpovedala koščku čokolade (ali dvem, trem;) kot pa urici spanja.

Glede na to, da ponavadi preko tedna vstajam kar zgodaj, si čez vikend enostavno moram dati duška:) Takrat verjetno nadoknadim vse izgubljene urice, ki so se nabrale v celem tednu, tako da mi je v nedeljo zvečer kar žal ker vem, da jutri me pa čaka ponedeljek in s tem tudi manj spanja. Predvidevam pa, da je ravno to narobe, da čez teden spim premalo čez vikend pa preveč (to je skoraj premila beseda:), vendar si ne morem kaj. Ja sem že poskusila s tem, da si naštimam budilko tudi takrat, ko sem frej, vendar kaj se zgodi, ko budilka zazvoni? Še vprašate? Senorita jo prav lepo ugasne in spi dalje kot da zunanji svet ne obstaja:) Med tednom se celo “mučim” tako, da si budilko naštimam 15 minut prej in potem še malo dremam preden se dejansko skobacam iz postelje. Grozaaaa:)

Včasih (kar pogosto) mi je sicer zelo žal, da frej dneve porabim tako, da jih skoraj polovico prespim, namesto, da bi jih izkoristila za kaj pametnejšega. Ampak na tak dan kot je danes, bi pa prespala tudi celega, oh ko sedaj pomislim na toplo posteljo, si lahko samo rečem dream on baby:) Ni ga lepšega kot spati na tak deževen dan, ampak danes pač delamo, ah bomo že zdržali:)

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »