Arhiv za September, 2007

Jap, the summer is ending:( it really is. Tole res ni fer, zakaj se poletje komaj začne pa se že končuje? A ni bil še ravno mesec junij, zdej je pa že september in ko pride september se poletje počasi, a vztrajno poslavlja. V septembru nam ostanejo samo še misli o lepih poletnih dnevih in še lepših poletnih nočeh, pa morje, sonce, luštni fantje;))) ja,ja senorita spet si mal prevec zašla med oblake:)

Ja, ne morem si kaj, jst pač obožujem poletje, kakšna zima pa kakšna jesen s svojimi prelepimi in na milijone različnimi barvami. Pa kaj pol, zarad mene ima ta jesen lahko ne vem katero kodrlajsasto barvo, ampak zame je še vedno deževna, potem postaja hladna in začne napovedovati zimo. Za slednjo pa resnično ne maram slišat, ok sej ne rečem, decembra, ko je vse tko lepo okrašeno, pa prazniki (darila:) pa vse to, ja to je čist fajn, sam mraz, sneg. obupen promet, ko zapade prvi sneg….oh joj tega pa res ne maram, že zdej ko pomislim na to…ufff.

Dnevi so vse krajši, sončka je videt vse manj, ma hudiča zakaj poletje ne traja mal dalj cajta:) No edino, kar mi je pa pozimi všeč (mislim ne moreš verjet tudi najde se nekaj, kar mi je všeč:) je pa tisti feeling, ko prideš domov v topel prostor, ko je zunaj tako zelo mraz, to pa ni lepšega, res ne:)

Ma bomo tudi to zimo preživeli kot vse do sedaj, upam, da bo vsaj tako mila kot je bila prejšnja (čeprav verjamem, da tistim, ki jo obožujejo to ni ravno po godu:) pa verjetno tudi sicer to ni najboljše, ker zadnje cajte je tale vreme tako ali tako KR NEKI:)

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

  1. september…jutri…šolski zvonec že zvoni in kliče svoje zveste (?) učence v šolske učilnice. Veselje in neučakanost, a hkrati naveličanost in “žalost” da se pouk spet začenja.

Ko zadnje dni poslušam po vseh mogočih radijskih postajah, da bodo naše ceste spet preplavili šolarji: prvošolčki, drugošolčki in ne vem kateri še šolčki:) si ne morem kaj, da se ne spomnim svojih šolskih dni. Pa saj ni dolgo tega, si pravim, ko sem se sama vsako leto znova usedla v šolske klopi, ko smo s sošolci debatirali, kje vse smo bili čez poletne dni, kdo je doživel več pustolovščin in kaj nas vse čaka to šolsko leto. Ko smo s sošolkami šepetale, kateri od fantov nam je letos všeč in se odločale, kakšen “nickname” mu bomo pripisale, da nihče od nepovabljenih ne bo vedel, ko bomo govorile o svojih simpatijah:)

Potem pa si rečem, o draga moja senorita, pa je, veš, že kar nekaj let je od tega, ko si bila ti prisotna v osnovnošolskih klopeh in se vprašam, pa zaboga, kdaj so šla ta leta mimo. Ko mi je bilo učenje enostavno odveč, ko smo tople jesenske dni preživeli zunaj in se še vedno igrali skrivalnice, in ko je zapadel prvi sneg ter smo komaj čakali, da se ga nabere toliko, da se bomo otroci lahko kepali. Ah, kako lepa leta so bila to, tako brezskrbna, preprosta in simpatična.

Spomnim se tega veselja, ko smo obiskali knjigarno in navdušenja, ko sva si s sestro kupili nov nalivnik, barvice, puščico pa nalepke…uhhh…veselju enostavno ni bilo konca. In potem sva vse še ne vem kolikokrat doma pregledali, pripravili zvezke, nalepili nalepke in čakali dan začetka pouka. Tako je bilo prvih nekaj razredov osnovne šole, vse starejši sva namreč bili, bolj sta to veselje in navdušenost splahneli.

Ni kaj, lepi spomini, take želim tudi tistim malim bistrim glavicam, ki bodo jutri dobile tiste lepe rumene rutice in se bodo prvič srečale s šolskimi klopmi.

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »