Arhiv za Oktober, 2007

Vse kaže, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Danes bi me težko prepričali v nasprotno, torej da je “biti dober” človeku vedno poplačano. Ker mu ni in pika!

Ko takole človek stopa skozi življenje se začne nekako zavedati okolice in spoznavati ljudi v pravem smislu te besede. Zdi se mi, da se ‘to spoznavanje’ začne nekje v času srednje šole, v osnovnošolskih letih smo še vedno otroci, ljudi okoli sebe najprej vidimo v ‘lepi in dobri luči’, imamo še tisto otroško naivnost v sebi. Ko pa se začne naša pot odraščanja, pa spoznamo, kakšni so ljudje, kaj vse se lahko v človeku skriva, presenečeni smo ob spoznanju, da je oseba, ki smo jo imeli za super in fajn v resnici hinavec, ki mu ni para daleč naokoli. Takrat se zaveš, da res ne gre vsakemu zaupati in da je potrebno biti realist.

Sama kljub vsem dogodkom v življenju še vedno verjamem v dobroto ljudi, verjamem v ljudi, ki so ti pripravljeni vedno stati ob strani, verjamem, da bodo ob tebi, ko jih boš najbolj potreboval, verjamem, da mora biti ta dobrota enkrat vendarle “poplačana”, vendar se vprašam, kdaj se to zgodi. Jezna sem, ne to je premilo rečeno, huda, besna, nasršena sem, ko vidim, da se ‘dobrim ljudem’ dogajajo krivice. Zakaj je vedno tako, da velikokrat ravno ti ljudje najbolj trpijo in jih življenje včasih tako tepe? Pa ne življenje, tepejo jih ljudje, ki ne znajo ceniti njihove dobrote.

Sama sem človek, ki težko reče ne, kadar nekdo potrebuje mojo pomoč. To besedo tako zelo težko izrečem, storim vse, da bi osebi, ki me je prosila za pomoč tudi dejansko pomagala, ne samo obljubljala pomoč. In ko vidim zadovoljstvo človeka, ki je “prejel” mojo pomoč, ni lepšega občutka, takrat se počutim tako ‘človeško’. In ne, nočem, da bi imela sedaj ta oseba nek občutek dolžnosti do mene, želim si samo, da lahko računam na njo, ko bom jaz v težavah. Na žalost sem že nekajkrat ljudi ocenila napačno in izkazalo se je, da jih ni ob meni ko jih najbolj potrebujem. Vendar pravijo, da se iz lastnih napak učimo, učimo vsak dan znova. Dobrota pa še naprej ostaja sirota…

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

razmišljam,

sanjam,

mrmram si nežno balado,

vidim,

želim si,

iščem,

hočem,

vem,

poslušam,

se nasmehnem,

se vprašam,…

…in ne poznam odgovorov. Prinesel jih bo čas, mogoče jutri, pojutrišnjem, čez mesec dni. Ampak prinesel jih bo, vem da bo!

I just wanna…well, never mind.

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

…bo danes čist ’simpl’ :D Zakaj? Ker si bom vzela čas samo zase, za nikogar drugega kot zase. Enostavno sem zmatrana od celega tedna in danes se mi ne da nikamor. In to je čist fajn, ker res ‘paše’ včasih biti sam s sabo.

Pogledala bom eno izmed nanizank, ki jih vztrajno spremljam :) , predala se bom glasbi, meni trenutno najljubšim komadom, se lotila branja knjige1 in definitivno pojedla kaj sladkega. Za dušo ;) 2 Včasih pa enostavno ‘paše’ samo ležati na postelji in (ne)razmišljati, kakor si vzamete.

Just me, myself and I…3

  1. končno! [nazaj]
  2. pa tudi za telo ;) [nazaj]
  3. in vroča čokolada, njami :mrgreen: [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

…, se je vprašala Natalia, ko se je vsa neprespana v deževnem jutru peljala proti službi. Poleg nje se je v gneči proti centru ‘valilo’ še veliko vozil. V vsakem je iskala Njega. Ozirala se je levo in desno in z očmi iskala tisti mali črni avto, njegov avto, z njegovo registrsko tablico, ki jo je znala na pamet. Tako kot njegovo telefonsko številko, ki jo je prejšnji večer v solzah izbrisala iz spomina. Iz spomina svoje Nokie, a ne iz svojega spomina. Tam je številka še vedno ‘bivala’, tako kot On. In nikakor ju ni mogla spraviti iz svojih misli, ne številke, še manj pa Njega.

Čudila se je sama sebi, da je v takem stanju sploh sposobna voziti, po neprespani noči, ki je bila daljša od leta, ma kaj od leta, od petih let. Od tistih petih let, ki sta jih preživela skupaj in so sedaj zgodovina. Enostavno jih ni več, seveda ostali so spomini, a kaj naj počne s spomini? S spomini, ki jo ‘ubijajo’ in le še bolj tlačijo na dno. Naj gre naprej? Naj upošteva nasvet punc in gre danes zvečer z njimi ven? Naj svojo bolečino utopi v alkoholu? Naj si poišče novega ljubimca? Naj sploh še verjame v ljubezen? V ljubezen, ne v strast in ne v poželjenje, tudi v zaljubljenost ne! “V ljubezen hočem verjeti”, si je mislila, ko je zapeljala na parkirišče pred pisarno. Po glavi so ji hodili naslednji verzi:

Ko izmisli ženske suze,
da padaju kao vode slap,
i okrutne usne muške,
da popiju i poslednju kap…

Na drugem koncu mesta pa se je Mark ravno prebujal z nasmehom na obrazu. Ker je sanjal Njo, žensko, ki jo je goreče ljubil, a ljubil jo je tiho. Ljubil je Natalio, žensko, ki v njem ni videla moškega, ampak le prijatelja. On pa nje ni videl tako, že dolgo ne, a ji tega ni upal priznati. Trpel je skupaj z njo, ko se je končala njena pravljica, želel si je, da bi lahko skupaj začela pisati novo. Tisto za vedno. Želel jo je stisniti k sebi, jo poljubiti, jo božati, a kaj več od objema, tistega prijateljskega, si ni upal privoščiti. Vendar je čakal, potrpežljivo in obenem težko, v glavi pa so mu odzvanjali naslednji verzi:

U dobru i zlu, u javi i snu
znaj da uvijek bit ču tu
i kad padne noč, i kad svane dan
tu sam ljubav da ti dam…

To be continued…

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

…so moški ponavadi osupli. No, ne bomo tako posploševali, ampak recimo, da v večji meri drži, da ženske ne spremljajo kaj dosti športnih programov, vsaj sama ne poznam veliko takih žensk.

Do razmišljanja o tej temi, me je pripeljala športna novica, ki sem jo slišala zjutraj na radiu, in sicer, da je Union Olimpija doživela katastrofalen poraz v 1. krogu Evrolige, jajks :neutral: . Lahko rečem, da sama športa sedaj sploh ne spremljam, pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem si nazadnje pogledala kak športni prenos. A vendarle, včasih je bilo drugače. Drugače zato, ker sem spremljala praktično vsako tekmo Union Olimpije, redno sem gledala formulo 1, obvezno sem ob nedeljah spremljala smučarijo (všeč mi je bil predvsem slalom), včasih mogoče še kakšne smučarske skoke :mrgreen: No, nogomet mi ni bil nikoli prav pri srcu, prav tako ne atletika in tudi tenisa nisem nikoli spremljala. Vsi ti športni dogodki bi najbrž šli mimo mene, če ne bi bilo moje sestre, ki je še danes velik športni navdušenec1. Lepo vas prosim, ženska mi ne pusti preklopit na drug program, če gleda neko tekmo :D Še danes je tako ;)

Mene pa šport2 ne navduši več tako, ne vem, kdaj sem opustila vse to spremljanje in kdaj mi je ob tem postalo dolgčas. Vendar kakšno športno novico, predvsem s področja košarke, pa še vedno rada slišim. To je pa ostalo ;)

In, ne, nikoli ne bom razumela tega moškega navdušenja nad nogometno tekmo in dejstva, da jo je treba pogledati od začetka do konca! Tako kot kak moški ne bo nikoli razumel, zakaj mora imeti neka ženska v omari toooooliiiiikooooo čevljev :mrgreen:

Ja, različni smo si, še dobro, da je tako ;)

  1. no malo manjši kot včasih je res, priznam ;) [nazaj]
  2. torej gledanje športa [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 34 komentarjev »

Ja, prijela me je totalna jesenska zaspanost, ali pa ji lahko rečemo kar utrujenost, čeprav bi zraven le-te bolj pasal pridevnik spomladanska. No, do te je še daleč :)

Ne maram zime in čeprav dostikrat tarnam, ko se začne jesen in na ta način zaključuje poletje, bi sedaj želela, da je v naših krajih nekoliko več jeseni. Zdi se mi namreč, da zima že zelo močno trka na naša vrata ;) In to mi ni prav nič všeč, ok priznam, da je lepo, ko zapade tisti prvi pravi sneg in je vse naokoli belo, kamorkoli pogledaš vidiš samo belino in oči se ti prav lepo spočijejo ob tem pogledu. Ja to mi je všeč, pa to, da je človek v tem času nekoliko več doma, prebere kakšno dobro knjigo ali pa pogleda film, se pogreje ob vročem čaju…ja te stvari so mi res všeč, ampak to je pa tudi vse :) Ne maram grozne gneče in počasnosti na cestah1, ko začne snežiti, ne maram tega mraza, ki mi seže do kosti, ne maram pogleda na nebo, ki je tako pusto, ni mi všeč, da ne vidim sončnih žarkov, niso mi všeč drevesa brez listja, ne maram rokavic, kape in šala. Ne maram nič od tega.

In la vida2?
Življenje in njegova minljivost, razmišljanje o vsem skupaj, čustva, ki so v meni, neke misli, ki se mi ‘motajo’ po glavi, odgovornost, pravo dejanje, pravilna odločitev, vprašanja, odgovori, komadi, v katerih se popolnoma “najdem”, nepovezane misli, bedarije? Vse to in še več se mi podi po glavi v teh utrujenih ‘jesenskih’3 dneh.

Nekaj si želim…
Ah, kdo bi me razumel? Grem na vročo čokolado :mrgreen:

La vida no se ha hecho para comprenderla, sino para vivirla. ~Jorge Santayana~ (Življenje ni ‘nastalo’ zato, da bi ga razumeli, temveč živeli.)

  1. kdo jo pa ;) [nazaj]
  2. življenje [nazaj]
  3. če se jim lahko reče jesenski ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

…je stala tam sredi gozda, oblivale so jo solze, ki so kapljale na suho listje vseh barv tega sveta. Stala je in razmišljala, razmišljala je o Njem, ki ga ni mogla več objeti, niti videti. Njegova podoba se ji je vrtela v glavi kot film, ki ga nikoli ne bo konec. V njenih mislih so ostale njegove zadnje besede, besede ljubezni. Ljubezni, ki ni imela možnosti, da živi še dolgo, ljubezni, ki se je končala v trenutku, ko je on odšel. Iz njenega življenja je odšel tako hitro, kakor je vanj vstopil. Nenadoma in nepričakovano.

V njej je bila globoka žalost, čutila je, da se ji bo srce razpočilo, pred seboj je videla samo njegov obraz. Videla ga je na prelepem modrem nebu brez oblačkov, videla ga je v krošnjah dreves, videla ga je na gladini jezera, videla ga je na trdni sivi skali. Videla je samo Njega. A Njega ni bilo, odšel je, pustil jo je samo na tem svetu in ji nehote prizadejal bolečino, ki je ni čutila še nikdar v življenju. Bolečino, ki jo je razjedala in ubijala. Njeno edino vprašanje je bilo: “Zakaj? Zakaj te ni več tu?”

Na ustnicah je še čutila njegove poljube, njegove sladke ustnice, na bokih so mirno počivale njegove roke, ki so postajale vedno bolj igrive, čutila je vonj njegovih sveže umitih las, bilo je kot bi bil tukaj. Slišala je njegov glas. A vse je bilo samo iluzija. Ni ga bilo, ni je objemal, ni je poljubljal, na njenem obrazu ni bilo več njegovih ustnic, ostale so samo solze. Solze, ki so polzele po njenem utrujenem licu in niso imele namena, da se ustavijo. Bolelo jo je. Tako zelo. Tako močno. “Kam naj grem? Kje naj te najdem?”, so bila vprašanja, ki so ji prepletala misli.

On pa je bil tam, videl jo je, a se je ni mogel dotakniti, klical jo je, a ga ni slišala. Lovil je njene solze, jo nežno božal po licu in njenih mehkih laseh, stisnil jo je k sebi, a ni mogel izbrisati njene bolečine. Stal je tam, kjer ji je obljubil, da bo večno njen, da bo večno z njo in ona z njim. Stal je ob njej, a bil je tako zelo daleč.

Poljubil jo je nežno, a strastno, tako kot je to znal le on. Poljubil jo je, čeprav je vedel, da ga ne čuti. Zdrznila se je, njene ustnice so zadrhtele. Kot da bi bil tu On…

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Ali se meni samo zdi, ali ‘prave jeseni’ v naših krajih letos res nismo videli? September je bil še tako lep, s prijetnimi temperaturami, teden, ki pa bo kmalu za nami pa nam je vsako jutro postregel že s pravimi zimskimi temperaturami. I just hate that :)

No, voditeljica na radiu pravi, da naj si kar pripravimo šale, kape in rokavice :( , naslednja novica pa je, da na Jesenicah že rahlo sneži!? Prosim? Žeeeeee, that’s just too early for me. I’m not ready! Ma ne, no.

In sedaj nova priredba znanega komada:

Oh the weather outside is frightful,
And the fire is really delightful,
But since we have a lot of places to go,
I don’t want it snow, to snow! :mrgreen: ;) :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Obkrožit številko pred imenom ‘vašega’ predsedniškega kandidata? Boste opravili svojo državljansko dolžnost, ali pa vam to tudi na pamet ne pade?

Kljub vsej prenasičenosti s temi predsedniškimi kampanjami, si dejansko v tem času nisem pogledala niti enega soočenja. Do včeraj, ko je bil na komercialki ‘tazadnji’. Seveda me je nasmejal Zmago Jelenčič, ki bi lahko bil celo idealen kandidat, če ne bi izustil vsega, kar mu pade na pamet :) Pri njem mi je všeč, ker je človek direkten, kot bi on rekel, “ima jajca” in vsa ta leta se je uspel obdržati v slovenski politiki in vsaka štiri leta preseči tisti procentualni prag, da je njegova stranka prišla v državni zbor. Kot že povedano g. Peterleta ‘ne morem’, ker večina njegovih odgovorov ni odgovor, človek mi ne odgovori, samo nekaj naloži. Vse je tako perfect, važno, da bomo v prihodnosti pravna in socialna država. Ahammm. Let me know, when that happens ;) Gospoda Türk in Gaspari sta si nekako podobna, čeprav me Türk nekako bolj prepriča, poleg tega, da me spominja na Mr.Beana1, se mi zdi, da ima nek tak radijski glas. Všečen. Glas mislim ;)

In ostali trije kandidati? Pojma nimam, od nobenega nisem nič slišala in nič videla.

Me je pa danes nasmejal članek v Financah, kjer pravijo, da bomo to nedeljo dobili šest poražencev in napovedujejo, kaj bodo le-ti počeli po porazu. Najbolj smešna napoved je za Peterleta: v penzionu bo kupil kmetijo in izdal prvo knjigo z nasveti o igranju orglic, nekaj takega :D Ali pa za Jelenčiča: gobezdalo bo še naprej gobezdalo :mrgreen:

Bom šla jaz obkrožit? Še ne vem. Vprašajte me v ponedeljek :mrgreen:

Lep vikend…

  1. osredotočite se na obraz, ko govori :D [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Sicer nisem nek pristaš McDonald’sa, ne samo zaradi nezdrave in kalorične hrane (kot, da se ful zdravo prehranjujem ;) ), pa tudi zaradi tega, ker moram pustiti tam kar nekaj eurov, če se dejansko želim najesti, vendar sem danes vseeno zašla tja. Ker se je moj želodček pač preveč oglašal in McDonald’s vidim že skozi okno. Je bil najbližja varianta. Saj pravijo, da v sili hudič še muhe žre, in jaz sem jih ;)
Ena hudo slaba izkušnja z lokalnim McDonald’som me je že doletela. Takrat smo bile s kolegicami tako zelo nasršene (beri: raspizdene), da smo v knjigo pohval in pritožb napisale eno prijazno sporočilce. Res je bilo prijazno, ohranile smo bonton ;)
V zadnjem času pa mi gre ‘prekleto’ na živce, da ko naročiš eno stvar (npr. danes jaz cheeseburger), ti ‘prijazni/a’ prodajalec/ka zraven postavi še triljon vprašanj. A dam mogoče še pomfri zraven? NE! A boste kaj spili poleg tega? NE! Kaj pa kej sladkega, kak sladoled, mogoče pita? PA NEEEE! Give me my fuckin’ burger pa nehaj mi že ponujat cel vaš menu, če bi še kaj hotela, bi verjetno rekla. Se ti ne zdi???
To se mi zdi tako, kot da če bi človek prišel v trgovino in prodajalko na delikatesnem oddelku prosil za 20 dag posebne ;) , ona bi pa rekla, a dam mogoče še sir zraven? Kaj pa kake kisle kumarice? Boste mogoče še kakšen krof za po kosilu? :D Si predstavljate to? Meni bi se zmešalo :mrgreen:
Že tako ali tako ne maram prodajalcev, ki so preveč vsiljivi, od takega zanalašč ne bom nič kupila. Tako, da prosim – kupec je kralj ;) in kralj ve, kaj hoče :D Nehajo naj mi ponujat stvari! Ufffff…

P.S. (19.10.) Hehe :D moram se smejat. Danes zjutraj grem v eno malo ‘restavracijo’ na kavico in natakarica me vpraša, če bom še kaj zraven. Pa sem mislila, da mogoče misli kak sok ali kaj, in rečem ne hvala. Pa me vpraša še enkrat: “Mogoče kak rogljiček ali zavitek?” Sem se samo nasmehnila in dejala, ne hvala ne bi :D Upam, da ne bodo tudi tu postali MD ;)

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »