…je stala tam sredi gozda, oblivale so jo solze, ki so kapljale na suho listje vseh barv tega sveta. Stala je in razmišljala, razmišljala je o Njem, ki ga ni mogla več objeti, niti videti. Njegova podoba se ji je vrtela v glavi kot film, ki ga nikoli ne bo konec. V njenih mislih so ostale njegove zadnje besede, besede ljubezni. Ljubezni, ki ni imela možnosti, da živi še dolgo, ljubezni, ki se je končala v trenutku, ko je on odšel. Iz njenega življenja je odšel tako hitro, kakor je vanj vstopil. Nenadoma in nepričakovano.

V njej je bila globoka žalost, čutila je, da se ji bo srce razpočilo, pred seboj je videla samo njegov obraz. Videla ga je na prelepem modrem nebu brez oblačkov, videla ga je v krošnjah dreves, videla ga je na gladini jezera, videla ga je na trdni sivi skali. Videla je samo Njega. A Njega ni bilo, odšel je, pustil jo je samo na tem svetu in ji nehote prizadejal bolečino, ki je ni čutila še nikdar v življenju. Bolečino, ki jo je razjedala in ubijala. Njeno edino vprašanje je bilo: “Zakaj? Zakaj te ni več tu?”

Na ustnicah je še čutila njegove poljube, njegove sladke ustnice, na bokih so mirno počivale njegove roke, ki so postajale vedno bolj igrive, čutila je vonj njegovih sveže umitih las, bilo je kot bi bil tukaj. Slišala je njegov glas. A vse je bilo samo iluzija. Ni ga bilo, ni je objemal, ni je poljubljal, na njenem obrazu ni bilo več njegovih ustnic, ostale so samo solze. Solze, ki so polzele po njenem utrujenem licu in niso imele namena, da se ustavijo. Bolelo jo je. Tako zelo. Tako močno. “Kam naj grem? Kje naj te najdem?”, so bila vprašanja, ki so ji prepletala misli.

On pa je bil tam, videl jo je, a se je ni mogel dotakniti, klical jo je, a ga ni slišala. Lovil je njene solze, jo nežno božal po licu in njenih mehkih laseh, stisnil jo je k sebi, a ni mogel izbrisati njene bolečine. Stal je tam, kjer ji je obljubil, da bo večno njen, da bo večno z njo in ona z njim. Stal je ob njej, a bil je tako zelo daleč.

Poljubil jo je nežno, a strastno, tako kot je to znal le on. Poljubil jo je, čeprav je vedel, da ga ne čuti. Zdrznila se je, njene ustnice so zadrhtele. Kot da bi bil tu On…

  • Share/Bookmark


6 odgovorov v “Ona…”

  1.   Darja pravi:

    Kako presunljivo… in vse povedano…

  2.   sašQ pravi:

    oooo res lepo…kr souzne oči sm dobila…lah bi bla pisatelca

  3.   vesna pravi:

    ful lepo napisano..

  4.   senorita pravi:

    Hvala vsem trem :)

  5.   pantera pravi:

    Napisano je, kot da bi pisala o meni. Zjokala sem se, ker si me zadela. Na žalost pa nimam nekoga drugega, je le on, ki je odšel. Res si lepo napisala.

  6.   senorita pravi:

    Pantera hvala ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !