Arhiv za Oktober th, 2007

…bo danes čist ’simpl’ :D Zakaj? Ker si bom vzela čas samo zase, za nikogar drugega kot zase. Enostavno sem zmatrana od celega tedna in danes se mi ne da nikamor. In to je čist fajn, ker res ‘paše’ včasih biti sam s sabo.

Pogledala bom eno izmed nanizank, ki jih vztrajno spremljam :) , predala se bom glasbi, meni trenutno najljubšim komadom, se lotila branja knjige1 in definitivno pojedla kaj sladkega. Za dušo ;) 2 Včasih pa enostavno ‘paše’ samo ležati na postelji in (ne)razmišljati, kakor si vzamete.

Just me, myself and I…3

  1. končno! [nazaj]
  2. pa tudi za telo ;) [nazaj]
  3. in vroča čokolada, njami :mrgreen: [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

…, se je vprašala Natalia, ko se je vsa neprespana v deževnem jutru peljala proti službi. Poleg nje se je v gneči proti centru ‘valilo’ še veliko vozil. V vsakem je iskala Njega. Ozirala se je levo in desno in z očmi iskala tisti mali črni avto, njegov avto, z njegovo registrsko tablico, ki jo je znala na pamet. Tako kot njegovo telefonsko številko, ki jo je prejšnji večer v solzah izbrisala iz spomina. Iz spomina svoje Nokie, a ne iz svojega spomina. Tam je številka še vedno ‘bivala’, tako kot On. In nikakor ju ni mogla spraviti iz svojih misli, ne številke, še manj pa Njega.

Čudila se je sama sebi, da je v takem stanju sploh sposobna voziti, po neprespani noči, ki je bila daljša od leta, ma kaj od leta, od petih let. Od tistih petih let, ki sta jih preživela skupaj in so sedaj zgodovina. Enostavno jih ni več, seveda ostali so spomini, a kaj naj počne s spomini? S spomini, ki jo ‘ubijajo’ in le še bolj tlačijo na dno. Naj gre naprej? Naj upošteva nasvet punc in gre danes zvečer z njimi ven? Naj svojo bolečino utopi v alkoholu? Naj si poišče novega ljubimca? Naj sploh še verjame v ljubezen? V ljubezen, ne v strast in ne v poželjenje, tudi v zaljubljenost ne! “V ljubezen hočem verjeti”, si je mislila, ko je zapeljala na parkirišče pred pisarno. Po glavi so ji hodili naslednji verzi:

Ko izmisli ženske suze,
da padaju kao vode slap,
i okrutne usne muške,
da popiju i poslednju kap…

Na drugem koncu mesta pa se je Mark ravno prebujal z nasmehom na obrazu. Ker je sanjal Njo, žensko, ki jo je goreče ljubil, a ljubil jo je tiho. Ljubil je Natalio, žensko, ki v njem ni videla moškega, ampak le prijatelja. On pa nje ni videl tako, že dolgo ne, a ji tega ni upal priznati. Trpel je skupaj z njo, ko se je končala njena pravljica, želel si je, da bi lahko skupaj začela pisati novo. Tisto za vedno. Želel jo je stisniti k sebi, jo poljubiti, jo božati, a kaj več od objema, tistega prijateljskega, si ni upal privoščiti. Vendar je čakal, potrpežljivo in obenem težko, v glavi pa so mu odzvanjali naslednji verzi:

U dobru i zlu, u javi i snu
znaj da uvijek bit ču tu
i kad padne noč, i kad svane dan
tu sam ljubav da ti dam…

To be continued…

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »