…, se je vprašala Natalia, ko se je vsa neprespana v deževnem jutru peljala proti službi. Poleg nje se je v gneči proti centru ‘valilo’ še veliko vozil. V vsakem je iskala Njega. Ozirala se je levo in desno in z očmi iskala tisti mali črni avto, njegov avto, z njegovo registrsko tablico, ki jo je znala na pamet. Tako kot njegovo telefonsko številko, ki jo je prejšnji večer v solzah izbrisala iz spomina. Iz spomina svoje Nokie, a ne iz svojega spomina. Tam je številka še vedno ‘bivala’, tako kot On. In nikakor ju ni mogla spraviti iz svojih misli, ne številke, še manj pa Njega.

Čudila se je sama sebi, da je v takem stanju sploh sposobna voziti, po neprespani noči, ki je bila daljša od leta, ma kaj od leta, od petih let. Od tistih petih let, ki sta jih preživela skupaj in so sedaj zgodovina. Enostavno jih ni več, seveda ostali so spomini, a kaj naj počne s spomini? S spomini, ki jo ‘ubijajo’ in le še bolj tlačijo na dno. Naj gre naprej? Naj upošteva nasvet punc in gre danes zvečer z njimi ven? Naj svojo bolečino utopi v alkoholu? Naj si poišče novega ljubimca? Naj sploh še verjame v ljubezen? V ljubezen, ne v strast in ne v poželjenje, tudi v zaljubljenost ne! “V ljubezen hočem verjeti”, si je mislila, ko je zapeljala na parkirišče pred pisarno. Po glavi so ji hodili naslednji verzi:

Ko izmisli ženske suze,
da padaju kao vode slap,
i okrutne usne muške,
da popiju i poslednju kap…

Na drugem koncu mesta pa se je Mark ravno prebujal z nasmehom na obrazu. Ker je sanjal Njo, žensko, ki jo je goreče ljubil, a ljubil jo je tiho. Ljubil je Natalio, žensko, ki v njem ni videla moškega, ampak le prijatelja. On pa nje ni videl tako, že dolgo ne, a ji tega ni upal priznati. Trpel je skupaj z njo, ko se je končala njena pravljica, želel si je, da bi lahko skupaj začela pisati novo. Tisto za vedno. Želel jo je stisniti k sebi, jo poljubiti, jo božati, a kaj več od objema, tistega prijateljskega, si ni upal privoščiti. Vendar je čakal, potrpežljivo in obenem težko, v glavi pa so mu odzvanjali naslednji verzi:

U dobru i zlu, u javi i snu
znaj da uvijek bit ču tu
i kad padne noč, i kad svane dan
tu sam ljubav da ti dam…

To be continued…

  • Share/Bookmark


8 odgovorov v “Ali naj sploh še verjamem v ljubezen…”

  1.   lokvanj pravi:

    zanimivo …

  2.   iztokgartner pravi:

    Poznal sem eno Natalijo. Ta si ljubezni nikakor ni zaslužila.

  3.   senorita pravi:

    @iztok: no ta je Natalia (brez J ;) ) , sicer je pa tako ali tako izmišljena :D

  4.   saaba pravi:

    lepa zgodba….bo nadaljevanje tud?!

  5.   senorita pravi:

    @saaba: nadaljevanje še pride :) I hope ;)

  6.   saaba pravi:

    no…good luck! sklepam,da iz izkušenj :)

  7.   senorita pravi:

    @saaba: a veš, da niti ne :D It’s all in my head ;) Čeprav, mogoče me pa res kdo skrivaj ljubi, nikoli ne veš, hehe :mrgreen:

  8.   cosas de la vida… » Objave » Ali naj sploh še verjamem v ljubezen II pravi:

    [...] se je Natalia po napornem dnevu peljala iz pisarne proti domu, so jo zopet popadle žalostne misli. Pa saj kaj [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !