Vse kaže, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Danes bi me težko prepričali v nasprotno, torej da je “biti dober” človeku vedno poplačano. Ker mu ni in pika!

Ko takole človek stopa skozi življenje se začne nekako zavedati okolice in spoznavati ljudi v pravem smislu te besede. Zdi se mi, da se ‘to spoznavanje’ začne nekje v času srednje šole, v osnovnošolskih letih smo še vedno otroci, ljudi okoli sebe najprej vidimo v ‘lepi in dobri luči’, imamo še tisto otroško naivnost v sebi. Ko pa se začne naša pot odraščanja, pa spoznamo, kakšni so ljudje, kaj vse se lahko v človeku skriva, presenečeni smo ob spoznanju, da je oseba, ki smo jo imeli za super in fajn v resnici hinavec, ki mu ni para daleč naokoli. Takrat se zaveš, da res ne gre vsakemu zaupati in da je potrebno biti realist.

Sama kljub vsem dogodkom v življenju še vedno verjamem v dobroto ljudi, verjamem v ljudi, ki so ti pripravljeni vedno stati ob strani, verjamem, da bodo ob tebi, ko jih boš najbolj potreboval, verjamem, da mora biti ta dobrota enkrat vendarle “poplačana”, vendar se vprašam, kdaj se to zgodi. Jezna sem, ne to je premilo rečeno, huda, besna, nasršena sem, ko vidim, da se ‘dobrim ljudem’ dogajajo krivice. Zakaj je vedno tako, da velikokrat ravno ti ljudje najbolj trpijo in jih življenje včasih tako tepe? Pa ne življenje, tepejo jih ljudje, ki ne znajo ceniti njihove dobrote.

Sama sem človek, ki težko reče ne, kadar nekdo potrebuje mojo pomoč. To besedo tako zelo težko izrečem, storim vse, da bi osebi, ki me je prosila za pomoč tudi dejansko pomagala, ne samo obljubljala pomoč. In ko vidim zadovoljstvo človeka, ki je “prejel” mojo pomoč, ni lepšega občutka, takrat se počutim tako ‘človeško’. In ne, nočem, da bi imela sedaj ta oseba nek občutek dolžnosti do mene, želim si samo, da lahko računam na njo, ko bom jaz v težavah. Na žalost sem že nekajkrat ljudi ocenila napačno in izkazalo se je, da jih ni ob meni ko jih najbolj potrebujem. Vendar pravijo, da se iz lastnih napak učimo, učimo vsak dan znova. Dobrota pa še naprej ostaja sirota…

  • Share/Bookmark


7 odgovorov v “Ali je dobrota res sirota?”

  1.   buba švabe pravi:

    Dobrota je sirota, ja, ampak obstaja še par drugih pregovorov. Recimo, kar seješ, to žanješ. Pa sve se vrača, sve se plača. Oziroma z drugimi besedami, karma, dobra ali slaba, slej kot prej pride za tabo. :)

  2.   pantera pravi:

    Jaz se strinjam, da je dobrota sirota. Saj tako sem jaz doživela dobroto v svojem življenju. Vedno sem pomagala, če je bilo je mogoče in rada pomagam. Vendar ko sem jaz rabila pomoč, ni bilo nikogar. Nihče ti ne vrne, tako da tudi ne pričakujem več nekaj v zameno za mojo dobroto. Zdaj se učim biti egojist – težka naloga, ker imam drugačne korenine. enostavno – dobrota se ne splača.

  3.   gaвı pravi:

    Mogoče sem edina, ki ne razmišlja v tej smeri. Kolikor morem, vedno pmagam prijateljem, znancem. Včasih preprosto to ni v moji moči. Včasih ne znam reči drugega kot ’saj bo še vse vredu’ ali ’stori, kot sam veš in znaš. tudi iz napak se učimo’. In kakorkoli pomagam -ali ne, vem, da se lahko v stiski obrnem na vse prijatelje. Prepričana sem. vem, da so še dobri ljudje na svetu, vem, da me ne bodo izdali in da znajo pomagati. Očitno imam srečo.

  4.   senorita pravi:

    @buba švabe: ja, jst še vedno ostajam optimist in verjamem v ljudi in v to, kar si ti napisal: “karma, dobra ali slaba, slej kot prej pride za tabo” čeprav se ne morem upreti dejstvu, da je dobrota sirota. Verjamem pa, da je človeku enkrat že poplačano.

    @pantera: dobrota se res včasih ne splača, ampak vseeno jaz ne morem iz svoje kože in taka bom pomoje ostala vedno. Moram biti samo malo bolj previdna pri tem, kdo je ‘vreden’ moje pomoči in kdo ne.

    @gabi: kot napisano že zgoraj, tudi jaz še vedno verjamem v ljudi, ampak včasih se mi je zgodilo, da sem verjela v napačne. Sem se pa zato kaj naučila :)

  5.   bamboo pravi:

    “Vsak se lahko zmoc!”, kajne?!? Vcasih res naletimo na take, ki pravzaprav ne cenijo nic, kar naredis, bodisi za njih, bodisi za vec ljudi. Prav radi izkoriscajo in nato na tuj racun uzivajo vso “slavo”.

    Je pa res, da kamlu spoznas tiste, ki vedno potrkajo na vrata samo, ker nekaj rabijo in ne zato, ker bi as resnicno hoteli videti…Od takih pa samo adijoooooooooo

  6.   senorita pravi:

    @bamboo: točno tako kot si napisala :)

  7.   lordwales pravi:

    Dobrota ni nujno sirota, ampak je treba imeti mero komu in kako pomagati!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !