Arhiv za Oktober, 2007

…minljivo. To vemo vsi, pa vendar se ne zavedamo, kako zelo hitro ga je lahko konec. Včasih človek doživlja trenutke, ko razmišlja o sebi, o svoji usodi, o življenju samem. Mene so ti trenutki doleteli sedaj. Včerajšnja novica o smrti izjemnega makedonskega glasbenika Tošeta Proeskega, me je šokirala in presenetila in čeprav je bilo o tej temi napisanih že toliko zapisov, tudi tale nastaja v povezavi s to novico. Pevca sicer nisem redno spremljala, ampak sem poznala njegovo glasbo in jo tudi poslušala in res ne morem verjeti, da je ne bo več mogel ustvarjati.
Ta in še nekaj drugih dogodkov v zadnjih dneh pa so me pripeljali do razmišljanja o življenju. Kako hitro je lahko vsega konec, danes si tu, jutri pa te mogoče ni več. Žalostno je, ko morajo starši pokopati svojega otroka, naravni proces vendar ni tak! A tako je življenje, življenje, ki nam nosi vse radosti in vse žalosti. Je nepredvidljivo in tako zelo hitro minljivo. Toliko skrbi včasih nosi človek v sebi, da bi se lahko razpočil, pa tega niti ne bi opazil. Ženemo se za vsemi mogočimi ideali, skregamo se zaradi popolnoma neumnih stvari, delamo kot norci, da včasih že čez dan sanjamo posteljo, a pozabimo zares živeti. Pozabimo uživati v majhnih dragocenih trenutkih s svojimi najdražjimi, pozabimo uživati v sproščenem jesenskem sprehodu, pozabimo uživati v skodelici dobre kave, v kepici slastnega sladoleda, v sladkem poljubu, v prejeti pohvali, zanimivi knjigi, lepem nasmešku. Pozabimo!
Kljub vsem težavam in neprijetnostim poskušajte vsaj danes nekaj narediti zase, naj vam dan polepša nežna pesem, dobro kosilo ali le prijeten pogovor. Carpe diem!

Alégrate de la vida porque ella te da la oportunidad de amar, de trabajar, de jugar y de mirar a las estrellas.
~Henry Van Dyke~
(Veseli se življenja, ker ti da priložnost ljubiti, delati, igrati se in gledati zvezde.)

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

…, pa ne dobesedno :) Ko je človek takole cel dan v službi in ves čas posluša eno in isto radijsko postajo, saj druge izbire nima, ker naš mali radio lovi le eno :D , sliši glas Lojzeta Peterleta približno dvajsetkrat na dan. In ne pretiravam. Pa ne samo Lojzeta, tu sta še gospoda1 Gaspari in Türk. In tako človek preživi delovni dan ob njihovih glasovih, malo glasbe, vsako uro iste novice, glas voditeljev, reklame in spet so tu oni – naši dragi “presidents to be”. In naj mi kdo reče karkoli hoče, na tej radijski postaji je največkrat zavrten oglas Petrleta, ki pa je meni najmanj všeč in njega sigurno ne bom volila. Saj ne oporekam njegovim sposobnostim, političnim izkušnjam in vsem ostalim vrlinam, ki jih gospod Peterle navaja, ampak mene pač ni prepričal, ni me prepričal njegov obraz, ni mi simpatičen, in tolikokrat slišan njegov glas me že pošteno živcira. In kar mi je najbolj zanimivo, je to, da slišim ‘prepričevalne oglase’ samo teh treh kandidatov, torej vodilnih treh. Niti enkrat še nisem slišala gospoda Jelenčiča ali Kranjca in niti gospe Pečarič ali Piberl. Ali njihova predsedniška kampanja ni tako intenzivna ali imajo premalo finančnih sredstev, da bi se lahko poslužili vseh medijev? Ali pa se jim to enostavno ne zdi potrebno? Saj vsi vemo, da je bitka praktično že odločena, tisti, ki bodo šli volit so več ali manj že odločeni, po raziskavah sodeč vemo tudi, kako se bodo kandidati razvrstili. Zakaj potem še toliko oglasov, ki terjajo ‘toliko in toliko’ denarja? In ne, ko prideš domov tega še ni konec, če imaš slučajno prižgan TV, jih slišiš2 spet in spet in spet. Kaj se nihče od njih ne zaveda, da lahko kakšnega izmed volivcev kvečjemu odvrne od tega, da glasuje zanj? I guess not. Komaj čakam, da bodo te volitve že mimo, a kaj, ko nas očitno čaka še drugi krog :( grrrrrrrrr… Pa naj danes tudi zaključim na svoj način:

La política es el arte de obtener el dinero de los ricos y el voto de los pobres con el pretexto de proteger a los unos de los otros. ~Anónimo~ (Politika je umetnost obdržati denar bogatih in glas revnih z izgovorom, da ščiti ene od drugih.) *I like this one :mrgreen:

  1. ali doktorja, like I care :) [nazaj]
  2. pa še vidiš [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

…ne bi vedela, kaj je :) No tako vsaj pravijo, da naj bi bil smeh pol zdravja in ne, ta zapis ni povezan s kakršnokoli zdravstveno temo. Povezan je res s smehom, nasmeškom, krohotanjem in vsemi drugimi oblikami uporabljanja obraznih mišic za to tako postransko stvar – smejanje torej :D Zakaj? Zato, ker se mi zdi, da smo ljudje1 vse prevečkrat tako zelo resni, mogoče otožni, nekateri pa tudi brezizrazni. Pa ljudje, no! Dajte malo več življenja iz sebe! Saj vem, da nas vse mučijo problemi, za vsakimi vrati se skriva svoja zgodba, pestijo nas različne težave, ampak no…nasmejte se vsaj kdaj pa kdaj. Ni treba vsak dan, mogoče tudi ne vsak teden, včasih pa le. Ko takole gledam ljudi, ki prihajajo in odhajajo, nekateri dejansko izgledajo, kot da bi nosili masko, saj veste, tisto pustno, ki ima samo en izraz, ki ne zna ne govoriti, ne peti in niti se smejati. Kdaj ste se nazadnje tako zelo nasmejali? Tako, da se vam je zazdelo, da se vam naslednja dva meseca ni potrebno smejati, ker ste se le v enem samem trenutku tako zelo :D

Smejte se in očitno boste že “napol” zdravi, ostalo polovico pa morate nekako zapolniti, ah saj se boste že znašli :mrgreen:
In, ne ta zapis nima nikakršnega ‘globjega’ pomena, razen tega, da si želim, da vsakemu, ki ga bo prebral prikliče na usta vsaj nasmeh, tisti mali majceni :) Do I see a smile there? :D

You can turn painful situations around through laughter. If you can find humor in anything – even poverty – you can survive it.
~Bill Cosby~

  1. priznam, z mano vred [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Kar naenkrat mi je v glavo prišla pesem od Anje Rupel, Lep je dan. Ne vem zakaj. Verjetno zato, ker je danes res lep dan, ne ni lep, čudovit je, zunaj je sonce, tudi kar toplo je, in kljub temu, da pretirano ne obožujem jeseni, je narava tako lepa, vse te barve… (več …)

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Moški, fantje, fantiči, los hombres, men, tipi…kakorkoli vas že poimenujem – vi ste včasih tako zelo čudna bitja :mrgreen:
Le kdo bi vas razumel :roll:

Ampak brez vas vseeno ne morem, do not forget that :D

Samo to lahko danes spravim iz sebe ;)

Ahora que estás lejos de mi, no sabes cuanto te extraño!
~Anónimo~
(Zdaj, ko si daleč stran od mene, ne veš, kako te pogrešam!)

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Danes sem se po dolgem času peljala z vlakom. Ja, in ta pot me ni samo pripeljala iz ene točke v drugo, temveč me je peljala tudi malo nazaj v preteklost. V moja srednješolska leta, leta, ki so bila lepa, zabavna, odštekana, polna norosti, ampak včasih tudi nekoliko grenka.

(več …)

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Ni. Ne obstaja. Se v realnosti ne dogaja. (več …)

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Torej kot že rečeno me je Španija oz. del Španije, v katerem sem preživela nekaj dni popolnoma očaral. Vesela sem predvsem dejstva, da je bilo tako kot sem si predstavljala, da bo. V vsem je ta del Španije ne samo dosegel, ampak presegel vsa moja pričakovanja. Pa poglejmo, kje vse smo bili in kaj vse smo videli :)

Po prijetnem letu in pristanku na letališču v Barceloni, smo vsi že ob izstopu iz letala začutili prijeten topel morski zrak kljub temu, da je bila ura že kar nekaj čez 21-to. Po vožnji proti Lloret de Maru, hitrem razpakiranju najnujnejšega in hladni večerji, sva s kolegico zaspali kot ubiti. No ona malo bolj, ker je smrčala sladko spala, moje telo se je očitno še moralo navaditi na to posteljo :)

Naslednji dan hiter obisk plaže v Lloretu, nato pa že v Barcelono, kjer so nas čakale dogodivščine. Promet je bil zelo zmeren, saj imajo na ta dan, 24. septembra v Barceloni vsako let La Mercè festival, festival namenjen zasčitniku mesta Barcelona. Pripravljene so najrazličnejše aktivnosti, mesto je polno ljudi (še bolj kot sicer ;) Še nekaj fotk:

la mercè

Tu na Montjuic-u (hrib nad mestom, kjer najdemo Museu Nacional d’Art de Catalunya, Poble Espanyol oz. Španska vas, ki skriva Španijo v malem) smo tudi zvečer dočakali veličasten, približno 45 minut trajajoč ognjemet, zraven pa edinstvena La Font Màgica, največja izmed fontan, ki so res čarobne, glasba, luči in gibajoča se voda – edinstveno (pretok vode naj bi bil tu takšen kot, če bi vsa gospodinjstva v Barceloni naenkrat odprla pipe?!).

La Font Màgica

Če gremo naprej, še nekaj znamenitosti Barcelone:

La Sagrada Familia, delo arhitekta Antonia Gaudi-ja. Gradi se že od leta 1882, do zaključka pa naj bi manjkalo še od 30 do 80 let! La Sagrada Familia naj bi bila življenjsko delo Gaudi-ja in ko so mu nekateri govorili, da naj že zaključi s tem projektom, je rekel, da mu je to nalogo dal Bog in da ima tako celo večnost pred sabo, da ga zaključi :)

La Sagrada Familia

In ko smo že pri Gaudi-ju, je tu še La Pedrera, včasih imenovana Casa Mila, za katero je Gaudi dobil navdih na morju, stavba naj bi spominjala na morske valove in noben del stavbe naj ne bi bil raven (razen seveda oken).

La Pedrera

Potem je tu še Park Guell, prav tako delo Antonia Gaudi-ja z znamenito “klopco” :)

Park Guell

Park Guell

Nikakor ne smemo pozabiti na La Ramblo, najbolj znano Barcelonsko ulico s svojimi uličnimi umetniki, od plesalcev tanga do ‘one&only’ imitatorja Michaela Jacksona. Potem tudi ne morem (že zaradi same oblike ;) mimo Torre Agbar-ja, ki definitivno spominja na nekaj, kajne? :mrgreen:

Torre Agbar

In ko smo že pri oblikah še sveta gora Montserrat, ki je dom La Morenete, črne Marije (zavetnice zakona in plodnosti) in je tudi romarsko središče. Tu je tudi samostan in pa La Escolania, najstarejša evropska glasbena šola, kjer se uči petja 50 dečkov, ki vsak dan zapojejo tudi v baziliki (so nekaj takega kot Dunajski dečki).

Montserrat

bazilika

Tu je še spomenik Krištofu Kolumbu, ki z roko kaže proti Gibraltarju.

spomenik Krištofu Kolumbu

Ogromno, ogromno stvari sem izpustila, ampak bilo bi enostavno preveč :D

Za konec le še delček Costa Brave.

El mar de Costa Brava

Končam lahko samo z Gracias España por todo

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Glede na to, da sem še vedno polna vtisov in občutkov o Španiji (by the way, podrobnejše poročilo še pride) sem ravno danes zjutraj razmišljala o flamencu in tem, kako je ta ples poln čustev. Kako se ta čustva izražajo z mimiko obraza, s koraki, z gibi, s strastjo in najbolj zanimivo je to, da naj bi bil najboljši flamenco tisti, ki opeva čustva žalosti, razočaranja, obupa, torej nekako bolj “negativna” čustva.

No to razmišljanje o flamencu me je pripeljalo do tega, da sem opazila, kakšno glasbo imam posneto na cd-ju v avtu, več ali manj so bili komadi bolj “sad” narave – he is happy and I am not :) Ugotovila sem, da mi dejansko kadar se tudi sama počutim nekako bolj “depresivno” in feelin’ sorry for myself bolj paše muzka, ki je mirna, žalostna, da se lahko vživim v komad. No danes sem dobre volje, tako da smo s cd-ja kr prešaltali na radio. Ne vem pa zakaj je tako, zakaj mi paše žalostna muzka, namesto, da bi ravno v takih trenutkih poslušala “something happy and cheerful”. Verjetno se tako lažje smilim sama sebi :) A si kdo predstavlja senorito, ko se v trenutkih razočaranja prelevi v pevko balad :mrgreen: No bolš da ne :oops:

Ja kaj naj rečem, muzka je zakon, brez nje si ne predstavljam življenja, v njej najdem tolažbo, ko v sebi čutim največjo bolečino (za katero mislim, da nikoli ne bo minila), po drugi strani pa včasih enostavno slišim kak starejši komad na radiu in postanem tko zelo dobre volje (čeprov je bil dan recimo več kot neprijeten) in “it just makes me wanna dance” :) Tako, da bi bilo treba rečt hvala vsem tistim, ki muzko ustvarjajo. Si slučajno kdo predstavlja, da jih ne bi bilo?

La música es para el alma lo que la gimnasia para el cuerpo.
~Platón~
(Glasba je za dušo to, kar je telovadba (fizična aktivnost) za telo.)

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Ja, nazaj sem, nazaj v Sloveniji, nazaj v tale vsakdanjik. Oh, pa rajši ne bi bila, rajši bi sedaj šele zajtrk pojedla in potem počasi proti plaži :)

V Španiji je bilo nepozabno, noro, edinstveno, super, enostavno nimam besed. Barcelona me je očarala, tudi Lloret de Mar je simpatično, sicer totalno turistično mestece, plaže so super, zmotili so me le nekoliko ‘ubijalski’ valovi :) Ljudje so ljubeznivi, prijazni, gostoljubni, Španci pa…hmmm…no naj rečem le, da moram definitivno potrditi tisti mit o latino moškem…fantje znajo ravnati z žensko :D

Sicer so nekateri Katalonci obupno zadrti, saj enostavno nočejo slišati za Špance in vse kar je španskega, ampak tako pač je.

Upam, da se v Španijo še vrnem, naslednja destinacija mora biti vsekakor Madrid :) Kak slikovni material pa še pride ;)

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »