cosas de la vida…

…, ki je silila iz mene in sedaj je prišla na dan.

WALK AWAY

Just walk away,

don’t call me,

don’t write me,

don’t do the things you do.

Nemoj se vračati s vremena na vreme,

ne mami me usnama,

ne voli me samo u sječanjima.

Don’t kiss me,

don’t touch me,

don’t even look at me.

You are not allowed.

You left, remember?

It wasn’t me!

It was you.

Ne gledaj me u oči,

ne diraj me u ovoj samoči,

pusti me tu,

da potonem u ovom jastuku.

Don’t come to my door,

don’t ring the bell,

don’t say my name.

Pusti me, da zaboravim,

i da nate više ne mislim.

But don’t you dare to forget me

cos’ I still haven’t forgotten you…

Začutila je sončne žarke, kako so se igrali na njenem utrujenem obrazu. Dvignila je glavo, a jo takoj naslednji trenutek spustila na tople blazine, saj se je počutila, kot da bi ji nekdo za ušesa obesil nekaj kilogramov težke uteži. Najprej ji ni bilo popolnoma jasno, zakaj zaboga se tako počuti, dokler se ni spomnila, kaj se je dogajalo sinoči. Obraz ji je prekril poreden nasmeh, ki pa je v sekundi izginil, saj je pomislila nanj.

Seveda ga v postelji že zdavnaj ni bilo več, kar je niti malo ni presenetilo. Čudila se je sama sebi in svojim občutkom. V bistvu se je počutila super, ampak šlo je samo za telesno zadovoljstvo, v notranjosti je namreč vrelo. “Sovražim ga,” si je rekla, obenem pa še vedno razmišljala o njegovih dotikih, o tem, kako je znal z njo, o tem, kako se je z njim vedno znašla v drugem svetu. Ne samo, da je razmišljala, ampak ga je čutila, čutila je odtis njegovih rok na svoji koži, čutila je njegove poljube, čutila je vonj njegovega telesa.

“Dost te mam,” ji je odmevalo v glavi in zgrabila je telefon, poiskala njegovo ime in pritisnila kliči…