Arhiv za November, 2007

Samo zato, ker lahko čutim…

In ker mi sedaj tako noro ‘paše’ ta komad :D

Ahh…memories ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Danes bova poletela, skrila se bova med oblake in na koži začutila tople sončne žarke. Šla bova na sprehod, pod nogami slišala šumeče jesensko listje, se skrivala za drevesi in slišala petje ptic.

Zaplesala bova ob najini najljubši glasbeni spremljavi, izbrala bova knjige, ki nama bodo polepšali tople zimske večere, privoščila si bova sladoled, takoj zatem pa še vročo čokolado s smetano.

Ob vožnji v avtu si bova dala duška s prepevanjem trenutno najljubše pesmi, gledala bova ljudi okrog sebe, ne bova razmišljala, ampak samo doživljala ta trenutek, igrala se bova s pogledi in nasmehi.

Zeblo naju bo v ušesa, ker bova doma pozabila kapo, a na vsakih nekaj sekund bova začutila sonce. To bo dovolj. Dovolj, da nama ne bo več tako mraz in dovolj, da se bova počutila prijetno.

Hmmm…ampak tega ne bova počela midva, to bom počela jaz! Ti pa boš…

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Res, no. Ljudje smo včasih hujši od živali in čeprav naj bi bili pametnejši in naprednejši od njih, nas je včasih lahko sram. Bolje, da se sploh ne primerjamo z živalmi, saj jih potem na nek način žalimo.

Mislim, milijon stvari nas danes moti. Želimo živeti v svojem malem popolnem svetu in onemogočiti vsem zunanjim dejavnikom, da pridejo do nas. Kranjčani so se v nedeljo poleg tega, da so izbirali tretjega predsednika naše države in se odločali glede referenduma o lastninjenju Zavarovalnice Triglav, odločali še glede regijskega centra za odpadke v Tenetišah. Ok, razumem vse, pa verjetno ne dovolj dobro, ker ne živim tam in ne morem točno vedeti, kako in kaj. Ampak vendarle krajanom Tenetiš in Mlake smrdi, smrdi jim zaradi odlagališča smeti, ki je tam že krepko število let in ga želijo oblasti spremeniti v regijski center za odpadke. Popravite me, če se motim, ampak, ali ne bo ta center sodobnejši, boljši, novejši?Torej bo smrdelo manj! In smrdi tudi marsikje drugje, ali pa je vonj iz čistilne naprave, ki se širi skozi okna hiš manj moteč? Ali pa to prebivalcev, ki živijo v bližini čistilne naprave ne sme motiti?

Danes zjutraj slišim po radiu, da krajane Šenčurja moti nevzdržen hrup z brniškega letališča1. Prosim? Edine besede predstavnika krajanov so bile: Zahtevamo, da občina…Zahtevamo, da se…Zahtevamo, da letališče… Same zahteve, nič razumevanja, nič dogovarjanja, še manj dialoga. Ustavite letalski promet!

Sama živim v neposredni bližini železniške postaje, kjer je hrup prisoten vedno, poleg potniškega, je tu še zelo pogost tovorni promet. Ampak mene ne moti. Ne moti me podnevi, še manj ponoči, na ta zvok sem popolnoma navajena. Ampak hej, kaj če se prebivalci pritožimo. Ne gremo se več! Moti nas hrup????

Mogoče se lahko pritožite tudi tisti, ki živite v bližini vseh cerkva, saj vas moti neprestano zvonenje. Kaj pa tisti, ki živite ob avtocestah? Ah, saj vam protihrupna ograja ne more biti dovolj! Pritožite se tudi tisti, ki živite ob večjih bolnišnicah, verjetno vas moti zvok rešilnega vozila.

Pritožimo se vsi, ki nas nekaj moti. Zato, da si ustvarimo tisti super, lep, ‘perfect world’.

Naj me kdo ne razume narobe, vedno se poskušam postaviti v vlogo osebe, ki ima določene težave in se zavedam tega, da če sam nečesa ne doživljaš, potem ne razumeš. Ampak ljudje dragi, včasih se vseeno tako zelo pretirava na tem svetu! Dajmo se malo umirit ali pa rajši kar vse ukinit, letališča, avtoceste, cerkve, železnice in vse ostalo, kar vam pade na pamet.

Zdaj grem pa zatežit na sosednje gradbišče, ker me moti hrup! :lol:

  1. ja, zame je še vedno letališče Brnik ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Ok, saj vem, da danes otroci skačejo od veselja, smučarji so navdušeni nad bližnjim pričetkom smučarske sezone, vulkanizerji pa si danes manejo roke zaradi velikega navala menjav letnih gum v zimske  :)

No, jaz pa od veselja ne skačem in tudi jezna nisem. Moram priznati, da je bil pogled skozi okno zjutraj prav prijeten. Streho sosednje hiše je prekrival sneg. Aha, sneg, ‘tapravi’ beli sneg :) , kljub temu, da smo šele sredi novembra. Presenetil me je kljub temu, da je bil napovedan1 in presenetilo me je, da je kar padal in padal. Res je, da je samo malo pobelil tisto zeleno površino in se ga verjetno ni nabralo niti 2 cm, ampak presenetil me je pa vseeno.2

Še lepše pa bo seveda, ko bomo lepo zasneženo pokrajino lahko opazovali ob prijetnem ‘ognju’, dobri družbi in seveda vroči čokoladi ;) 3

  1. kdo pa še verjame vremenarjem ;) [nazaj]
  2. ok, zdej sem že trikrat uporabila besedo presenetil, dosti bo ;) [nazaj]
  3. a je že kdo opazil, da v hladnih dneh obožujem vročo čokolado :mrgreen: [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

…je zanimivo vprašanje, še bolj pa je zanimiv odgovor na to vprašanje. Seveda je od ženske do ženske odgovor drugačen, eni je pomembno to, drugi tisto, tako da bo tole pisanje seveda popolnoma subjektivno in mogoče bi moral biti naslov spremenjen ;)

Torej kakšnega moškega hočemo? Takega, ki zna biti moški v pravem pomenu besede1 takrat, ko je to potrebno, a vendar zna tudi pokazati svoja čustva. Mogoče zna jokati, zna izliti bolečino iz sebe kljub temu, da je predstavnik močnejšega spola. Moški, ki zna presenečati, pa ne samo z vrtnicami in čokoladami in ne samo na začetku zveze, ampak takega, ki se spomni nekih svojih stvari. Takšnega, ki ti v žep plašča skrivoma ‘podtakne’ listek, na katerem lahko piše samo “Pridna bodi, moja mala”. To je lahko dovolj, to je lahko več kot vrtnica, več kot večerja in več kot beseda.

Moškega, ki te zna pustiti pri miru, kadar rabiš svoj mir, a moškega, ki te zna objeti in ne samo poslušati, temveč slišati. Moškega, ki tudi kdaj po prepiru pokliče tebe in ne vedno ti njega. Moškega, ki ve, kaj hoče in ki ti zna povedati, kaj želi od tebe. Moškega, ki ne misli, da si zdaj, ker si z njim tudi njegova last. Moškega, ki se zna s tabo smejati in s tabo jokati. Moškega, ki se bo s tabo lotil kuharskih skrivnosti, ker se bosta ob tem imela fajn.

Moškega, ki se zna predati. Moškega, ki mu ti pomeniš več kot vsi kolegi skupaj. Moškega, ki te zna tudi zavrniti, če mu kaj ne ‘paše’. In moškega, ki ZNA poklicati, ko reče, da bo to storil.

Moškega, ki si drzne in upa. Moškega…, ja moškega!

El verdadero paraíso no esta en el cielo, sino en la boca de la mujer amada. ~Théophile Gautier~2 (*Resnični raj ni v nebesih, temveč na ustnicah ljubljene ženske.)

  1. kateri je pravi pomen besede, si razložite sami :D [nazaj]
  2. francoski pesnik in kritik [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

…, res ne. Danes sem namreč hotela napisati nekaj lepega, nekaj spodbudnega, nekaj pozitivnega, mogoče nekaj zanimivega. Pa ne gre! Danes optimizma v sebi ne najdem.

Mogoče zato, ker je ponedeljek. Ponedeljke pa že v osnovi sovražim, no bom malo bolj mila, ne da jih sovražim, ampak mi res niso pri srcu. Ponedeljki prinesejo nove probleme, izzive, s katerimi se je treba v tem tednu soočiti. Pa tako težko je. Soočiti se s svojimi strahovi, ko nekje v želodcu1 čutiš tisti ’smotan’ občutek, ki te na nek način razjeda, dokler ga ne odpraviš. Zato komaj čakam, da me ta občutek zapusti in zato tudi komaj čakam vikend, ki pa je ponavadi vedno lep, če ne drugega že zato, ker je vikend. Takrat se lahko odklopim in pozabim.

In kako naj si polepšam ta ponedeljek? Ko pa me poleg neprijetnih občutkov muči še prav grd in boleč mozolj in to nikjer drugje kot pa na ustnici, nekaj se oglaša še trebuh, ki me hoče začeti boleti2, postoriti moram še toliko stvari in ljudje danes preveč zahtevajo od mene. Ali je ponedeljek sploh lahko lep?

Pa res sem hotela danes napisati nekaj lepega, ker sem zadnje čase vse preveč tečna in godrnjajoča. Bom jutri3!

  1. še najbližje želodcu, ne vem, kako bi drugače poimenovala ta del telesa ;) [nazaj]
  2. a jaz se ne dam :) [nazaj]
  3. držite pesti, da mi uspe [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Ko se je Natalia po napornem dnevu peljala iz pisarne proti domu, so jo zopet popadle žalostne misli. Pa saj kaj drugega niti ni pričakovala od same sebe. V službi je bila vsaj obkrožena z ljudmi in kljub temu, da je njeno srce jokalo, je njen obraz prekrival čaroben nasmeh. Igrala je, hlinila je veselje in smeh, saj ni želela pokazati svoje bolečine. Zakaj pa bi morali vsi vedeti, kaj se z njo dogaja? Hkrati je bila strašansko jezna sama nase, ker si dovoli, da tako trpi zaradi človeka, ki ni vreden niti ene njene solze. A vseeno si ni mogla pomagati. ‘Glava je vedela, da dela narobe, ’srce’ pa ni razumelo.

Na poti domov se je odločila, da zvečer ne gre nikamor, ker ne bo dobra družba. Raje si bo pripravila sproščujočo kopel, si pogledala kakšen starejši film in uživala ob vročem čaju. “Da, tako bo, imela bom večer samo zase!” si je mislila. Ko je prišla z mraza v toplo stanovanje in odložila torbico in plašč, hitro odhitela v kopalnico in odprla pipo, da si pripravi kad, je zazvonil telefon. Stisnilo jo je pri srcu, saj se je bala, da je On. Nekaj sekund je trajalo, da je našla svojo Nokio med vsemi drobnarijami v svoji torbici in ko je pogledala na ekranček, so se ji ustnice razlezle v nasmeh. Bil je Mark.

“Kva je zdej?, Kva bomo počel dons zvečer? Greva žurat?”, so bila vprašanja, ki so se usula z druge strani žice. “O, dons pa ne!”, je rekla Natalia. “Dons mam večer sproščanja”, se je zasmejala v telefon. “In, kaj naj bi to pomenilo?”, je vprašal Mark. “Ah, nič posebnega, malo sproščanja v vodi, potem pa gledanje filma. V bistvu se mi pa lahko pridružiš, če želiš.”, je dejala Natalia. Marku se je nekoliko zatresel glas (ali pa se je to zdelo samo njemu, ker Natalia očitno ni nič opazila) in povabilo je z velikim veseljem sprejel. Zmenila sta se, da se Mark oglasi pri njej čez kakšno urico.

Na vratih je pozvonilo. “U ‘šit’, a je že ena ura mimo, jst pa še kr v vodi.”, se je zdrznila Natalia, se hitro ovila v rumeno brisačo in odhitela odpret Marku. Ta je imel v roki steklenico vina, na obrazu pa nasmeh, ki je segal do ušes (in še čez). Ostal je brez sape, ko jo je zagledal samo v brisači, a tega ni pokazal. Po glavi pa mu je letela tisoč in ena misel, kaj bi ta trenutek lahko počela z Natalio. Nobena ni imela nikakršne zveze z gledanjem filma ali pitjem čaja.

Natalia ga je povabila naprej in mu rekla naj se kar usede, ona pa se bo samo oblekla. Medtem ko je Mark v njeni kuhinji poiskal kozarce za vino, je ona nase navlekla rdečo pižamo in prišla nazaj v dnevno sobo. Mark si zopet ni mogel pomagati in jo je ‘prečekiral’ od glave do pet. Opazil je, da pod pižamo nima nedrčka, ampak vseeno ni mogel zares videti njenih prsi. “Uff, ti maš pa vroče tle”, je malo nervozno rekel. “Ja, če si pa tok oblečen, mal se sleč pa bo kuj bolš”, mu je odvrnila Natalia in začela med zbirko DVD-jev iskati film, ki bo prišel danes na vrsto za ogled.

Ne zamudite nadaljevanja… ;)

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

…je v življenju vedno težko. Seveda imam v mislih odločitve, ki bistveno vplivajo na naše življenje oz. našo prihodnost. Sprejeti odločitev, ki zadeva tebe in tvoje življenje, pa naj bo to glede ljubezni, poklicne poti ali katerekoli druge stvari je res težka naloga. Posebno takrat, ko človek res ne ve, kaj naj naredi. Ali naj gre po poti desno ali raje levo?

Seveda je super, ko vprašaš družino, prijatelje in mogoče znance za nasvet, ampak nihče se ne bo odločil namesto tebe! Vse nekako ‘visi’ nad tvojo glavo. Eden ti pravi “naredi takole”, drugi popolnoma drugače, vendar odločiti se moraš TI. Tvoja odločitev bo mogoče ista kot bi jo izbrala tvoja prijateljica, lahko bo popolnoma drugačna, mogoče pa niti ne greš ne levo in ne desno, ampak izbereš pot naravnost.

Meni osebno je sprejemanje najrazličnejših odločitev ena izmed težjih nalog v življenju, saj sem po karakterju že tako ali tako včasih precej neodločna, potem pa me nekdo postavi pred vprašanje in reče: “No, kako si se odločila?”. Posebno težavne pa so situacije, ko bi ’srce’ ubralo eno pot, ‘glava’ pa drugo. Koga upoštevati? Kdo ima večjo težo pri odločitvi? Ali iti v eno smer, zato ker ti možgani pravijo, da je to logično in popolnoma racionalno, a v sebi čutiš, da ta smer nekako ni tista prava? Zdi se mi, da nikakor ne smemo zanemariti te ‘emocionalne’ plati in moramo poslušati sami sebe, ker če človek globoko v sebi ni zadovoljen z izbrano potjo, mu tista logičnost in racionalnost ne bosta prav nič pomagali.

Kaj pa vi mislite?

Pa še besede belgijskega pisatelja, če vam bodo mogoče kdaj pomagale pri odločitvah ;) :

A veces no nos dan a escoger entre las lágrimas y la risa, sino sólo entre las lágrimas, y entonces hay que saberse decidir por las más hermosas.

~Maurice Maeterlinck~

(Včasih nam ni dano izbirati med solzami in smehom, temveč samo med solzami in takrat se je treba znati odločiti za najlepše.)

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Zunaj je tema, prižigajo se luči, nakaj ljudi je še zunaj. Mamica z vozičkom hiti po cesti. Verjetno gre domov. Zunaj je že mraz. Jaz ga ne čutim, ker sem na toplem. V redu sem veš, poslušam prijetne ritme in razmišljam. Že spet.

Želim…želim te razvajati, hočem te objeti in čutiti utrip tvojega srca, te nežno pobožati in ti nekaj skrivnostnega zašepetati. Lahko ti naredim vročo čokolado! Če želiš ti tudi skuham kavo. Ali pa raje čaj? V zameno želim tvoj dotik, en mali poljub, želim slišati zvok besed, ki prihajajo iz tvojih ust, rada bi gledala tvoje oči in se izgubljala v njih. Rada bi samo sedela ob tebi, stisnjena v tvoj nežen objem in na ustnice bi se mi prikradel nasmeh. Tako kot zdaj.

Zmoti me pisk telefona. Nisi ti. Pa tako malo je manjkalo. Saj nisem pričakovala, da boš ti. Res ne…

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Tanny je včeraj pisala o prezgodnjem okraševanju trgovin v božično-novoletnem stilu in danes sem se spomnila, da se bodo kmalu že začela vprašanja v stilu: “Ti, kje boš pa za nov let?”, ki mi včasih malo (ampak res čisto malo ;) ) stopijo na žulj.

Zakaj? Zato, ker jih začnejo nekateri postavljati že v mesecu oktobru, kar je zame neprimerno ‘too early’. Pa saj ne vem, kje bom naslednji vikend, da bi že v oktobru vedela, kje bom za to famozno najdaljšo noč v letu. No, zaenkrat me do tega trenuka še nihče ni presenetil s tem vprašanjem1, kar mi popolnoma ustreza, ker je logično, da odgovora še ne poznam. Niti o tem še ne razmišljam, ker še ni december :D .

December je namreč mesec za ta vprašanja, pa za darila, za vse možne okraske, smrekce in tiste tri slavne može, za božično-novoletne večerje in podobne zadevščine. Ne november! Ta nima tu nič zraven!

Sicer se mi pa sam pojem silvestrovanja zdi včasih že tako zelo pretiran oz. vprašanja, kje boš in kaj boš počel. Kot da je ta noč res nekaj tako posebnega. Če nisi obkrožen s pravimi ljudmi, je tako ali tako vseeno, kaj počneš. Marsikatera ‘žurka’ zna namreč velikokrat biti lepša in boljša od novoletne. Odvisno je pač, kako si to noč vsak pričara na svoj način…

Aja, kje boste pol za novga leta :mrgreen: :lol: :mrgreen: 2

  1. hitro trkam ob les :D [nazaj]
  2. vprašanje je popolnoma brezpredmetno ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »