Arhiv za December, 2007

Da, danes bodo po vsem planetu potekala silvestrovanja. Nekateri bodo v novo leto vstopili prej in slavnostno, drugi nekoliko pozneje in bolj umirjeno. Povsod pa bo veliko osladnih voščil, stiskov rok in mimobežnih poljubov. Pa alkohola, petard in rajanja do jutra.

Potem pa je tu še ena stvar brez katere ne gre zaključiti starega leta, in to so spoštovane dame in gospodje, sms sporočila. Nekateri začnejo že v dopoldanskem času, da opravijo s to nepotrebno zadevo in se imajo potem lahko fajn. Drugi se pošiljanja novoletnih sms sporočil lotijo pozno popoldne preden se odpravijo silvestrovat in tretji to počnejo tik preden kazalci odbijejo magično polnoč. Seveda se potem nekateri lotijo pošiljanja nekaj minut čez polnoč in ob tem živčno prestavljajo prste po tipkah, saj sms nikakor ni bil dostavljen. Tudi telefonskih vez se včasih ne da vzpostaviti, saj je vse preveč ljudi, ki bi si radi voščili.

vir

Ok, priznam, tudi jaz sem med tistimi, ki se lotim pošiljanja sporočil, in sicer ponavadi nekje proti večeru. Pa vendar ne pošljem sporočil vsem, ki jih premore moj telefonski imenik, ne maram osladnih sporočil, nikoli jih ne pošiljam ljudem, s katerimi preko leta nimam stikov in vse bolj me to opravilo mineva. Na nek način se mi zdi tako brezzvezno, tako hladno in tako nujno. Zakaj poslati sms nekomu, ki si ga med letom nekajkrat srečal in sta se zmenila, da se dobita kdaj na kavi, pa tega v resnici nikoli nista storila? Zakaj naštevati zdravje, srečo in ljubezen nekomu, ki ga v resnici samo bežno poznamo in nas prav malo briga, ali bo njegovo leto prijetno ali pač ne? In kakšen smisel imajo verzi, ki jih prebereš pa niti približno ne veš, kdo jih je poslal, saj številke, s katere so prišli, že davno nimaš več v imeniku?

Tako, da če se boste tega opravila danes lotili, ali pa ste se ga mogoče že, bodite nekoliko bolj izvirni, nič kaj preveč osladni in pošljite sms voščila res tistim, ki jih dobro poznate. Pa srečno ;)

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »

Včeraj zvečer se je moj daljinec pri prestavljanju med programi čisto slučajno ustavil na prvem programu RTV, kjer je potekala oddaja Polnočni klub z naslovom Dialog med kulturami. Ker bo Slovenija v prvi polovici leta 2008 predsedovala Evropski uniji, so se tudi v tej oddaji odločili, da posvetijo nekaj pozornosti tej temi, in sicer so se osredotočili na medkulturni dialog.

Toliko narodov v tej Evropski uniji in vsi ponosni Evropejci, vsi drugi pa željno čakajo, kdaj bodo končno lahko vstopili v prelepo evropsko skupnost in tako tudi sami postali pravi Evropejci. Kaj res? Koliko ljudi v tej tako veliki skupnosti se dejansko lahko identificira s pojmom Evropejec? Ali vi sami sebe štejete za evropskega državljana? Ali ste ekstremno ponosni na to? In ali si res vsi tisti, ki so “zunaj” želijo “not”, ko vendar poslušajo tarnanje tistih, ki smo že tu?

Moje mnenje je, da se ljudje nikoli ne bodo povsem poistovetili s pojmom Evropejec. Kdo bo namreč najprej rekel, da je Evropejec pa šele potem, da je Slovenec, Nemec, Poljak ipd.  Posebno se mi zdi, da ljudje iz ‘nazadnje’ pridruženih članic še najmanj čutijo to pripadnost, ker let’s face it, kaj pa je članstvo v EU prineslo povprečnemu Čehu, Slovaku ali pa Slovencu? Nam poleg vsega seveda še skupno evropsko valuto in mogoče s tem tudi podvojeno lanskoletno inflacijo, čeprav vsi trdijo, da euro za inflacijo ni kriv. Ok, potem pa ni. Prost pretok delovne sile? Ne, pardon, to ne velja za nas.

Ampak evropska zastava, evropska himna, evropska valuta in celo evropski jezik, za katerega obstajajo ideje, ne bodo ustvarili evropskega naroda. Ker ga ni in ne obstaja. Nikoli ni. Evropa se ni začela z Evropsko unijo, temveč je mešanica kultur že dolga leta, desetletja in stoletja. Če se bodo vsi narodi znotraj te skupnosti medsebojno spoštovali in se imeli za drug drugemu enakega, potem bomo mogoče celo lahko rekli, da smo Evropejci. Če bo vsaka kultura še vedno svoja, ohranjala svoje običaje, spoštovala svoje praznike in svoj jezik, potem lahko govorimo o medkulturnem dialogu. Če ne znaš spoštovati svojega, kako boš potem spoštoval tuje?

Včerajšnja, meni zelo všečna misel: Če je narod samozavesten, potem je tudi veliko bolj strpen. Začeti pa je seveda treba pri posamezniku. Tista Vsi drugačni, vsi enakopravni, bi potem lahko celo držala. Ja, sanje, saj vem.

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

A s tem, kako bo in kaj bo, se ni želela obremenjevati. Hotela je uživati v trenutku dokler je trajal. Ob sebi je imela čudovitega moškega, ki ga je komaj začela dobro spoznavati in želela si je, da bi ta trenutek trajal večno. Pa ni.

Najprej je jutranjo idilo zmotil grozen zvok telefona. Ne, tokrat ni bil njen, temveč njegov, ki je sporočal, da so v službi težave in da se morata oba vrniti v realnost. Kljub slabim novicam je bil njegov obraz tako spokojen in ko jo je pogledal, so se mu ustnice razlezle v nasmeh. Opravičil se je, ker je moral tako hitro oditi, ampak čakal ga je še skok domov, saj v pisarno ni želel priti v včerajšnjih oblačilih. “Se vidiva v pisarni,” je rekel in odšel.

Ravno se je do konca slekla, ko je na vratih pozvonilo. “Verjetno je kaj pozabil,” je rekla na glas, a ni vedela, da se krepko moti. Ovita samo v brisačo, je stopila do vrat in jih na stežaj odprla. Tam pa je stal On, neverjetno miren, z rokami za hrbtom. “Ooo, aaamm…kaj pa ti tukaj,” je nerodno vprašala. “Nič, prišel sem vprašat, kaj se je zgodilo sinoči in zakaj nisi odgovorila na moje klice. Aja, pa tole sem ti prinesel,” ji je mirno odgovoril. Bila je njena najljubša čokolada.

Ko je želela vzeti ponujeno darilo, je hkrati nezavedno spustila brisačo in naenkrat je stala gola tam pred njim. To je bilo zopet dovolj. Dvignil jo je in začel korakati proti kopalnici. Ni imela niti volje, kaj šele želje, da se mu iztrga iz objema. Želela si ga je tako močno, da se je kar tresla. Med potjo proti kopalnici, mu je slekla plašč in sama sebe je komaj brzdala, da mu ne bi strgala vseh oblačil, ki jih je imel na sebi. Oba sta globoko dihala in roke so polzele po telesih, njegov jezik pa je delal čudeže. Potem sta se predala užitkom. V kopalnici, spalnici, kuhinji. V postelji, na tleh, na sedežni in kuhinjskem pultu.

Ko sta oba prišla k sebi, je rekel: “Tamara, obljubim, da bo od zdaj naprej vse drugače. Samo tvoj bom. Samo midva bova.”

Ni vedela, ali so to spet samo besede in prazne obljube, a odločila se je, da se prepusti toku življenja. Še isti dan je šefu povedala, da je bil včerajšnji večer napaka, se mu opravičila in ga prosila, da se obnašata, kot da se ni nič zgodilo. Ta je njene besede sprejel presenetljivo razumevajoče, kar jo je nekoliko presenetilo, potem pa je od sodelavke izvedela, da ’skače za vsemi kiklami’ v pisarni. Še eden izmed mnogih, si je mislila.

Tisti večer je tudi dočakala prijetno večerjo z Njim in končno se ji je zdelo, da ima življenje nek smisel. Njuna večerja pa se je nadaljevala v strastno noč…

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Zadnje dni leta vsi delajo neke zaključke. Vsi v mislih premlevajo, kaj so letos storili dobrega in kaj slabega, kaj bi lahko storili bolje, kje bi se lahko bolj potrudili in še in še. In čeprav sem hotela napisati, da meni se pa to ne dogaja, lahko sedaj samo napišem, da se mi in da se tudi moje misli gibljejo v dejanjih poslavljajočega se leta. Očitno je konec leta res zaključek nekega obdobja, ki te očitno hočeš ali nočeš prisili v razmišljanje o sebi in svojih dejanjih.

Zakaj zadnji decemberski dan predstavlja tak prelomen datum? Zakaj si ljudje nekaj obljubljajo ravno zadnje decemberske dni in sami sebe prepričujejo, da drugo leto bo pa drugačno, lepše, boljše? Zakaj se vsi odločajo, da s hujšanjem pa začnejo prvi tretji dan v novem letu, da bodo prenehali s kajenjem, da si bodo poiskali novo službo, da bodo končno že spisali tisto diplomsko, ki jo “vlečejo” že dve leti? Kaj niso vse te obljube nekoliko za lase privlečene? Mislim, ali se človek ne more odločiti kateregakoli dne v letu, da začne z nečim ali mora začetek res priti ravno z novim letom? Moram priznati, da mi grejo te novoletne obljube pošteno ‘na živce’ in jih zato sama tudi ne prakticiram. Nikoli jih nisem.

Tudi internet je poln anket v stilu: “Kakšna je vaša novoletna obljuba?”, pa tudi vsi ostali mediji nam s tem ne prizanašajo. Da je še bolj pestro nam postrežejo še z novoletnimi obljubami znanih Slovencev in zvezdnikov svetovnega formata. Zakaj že?

Zanima me, koliko ljudi te svoje pomembne obljube tudi uresniči, posebno, če je obljub neskončno mnogo. Po mojem skromnem mnenju so vse te obljube samo prazne besede, ki skoraj nikoli ne postanejo realnost.

vir

 

Jaz torej sama sebi ne obljubljam ničesar. Kot rečeno, res razmišljam o letu 2007 in moj zaključek je, da je bilo leto, ki se počasi, a vztrajno izteka, pestro, zanimivo, prijetno pa po drugi strani tudi nekoliko dolgočasno, nesramno in težko.

Zato se enostavno prepuščam nekim nevidnim rokam leta 2008 in čakam, kaj mi bo prineslo…

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Ti boš mene in jaz bom tebe…           

Izzival me boš do konca, me slekel z očmi in spravil v skušnjavo. Pogrel mi boš telo, v meni prižgal strast in me popeljal v ekstazo.

Jaz pa ti ne bom pustila proč, moje roke bodo iskale tvoje telo, igrale se bodo z njim kot se otrok z novo igračo. Obnorela te bom do konca in še dlje, moji poljubi bodo plesali na tvojem obrazu in popeljala te bom v višave.

Greva se igrico! Si upaš? 

vir 

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

…so zelo nevarno orožje, saj imajo neznansko moč. Lahko te popeljejo v višave in se nevedoč znajdeš med oblaki. Lahko pa te po drugi strani potisnejo na dno, tako da niti nisi več prepričan, da sploh obstajaš.

Besede so lahko prijetne ali prevzetne. Lahko te ranijo ali pozdravijo. Lahko te objamejo ali pred vrata postavijo. Lahko ti prinesejo solzne oči ali pa neznansko veselje do konca dni. Lahko so krivične ali pa resnične. Lahko so komične ali pa tragične. Lahko so zveneče ali drhteče. Lahko so nežne ali grobe. Lahko so veselje ali žalost. Lahko ti laskajo ali pa živčke kravžljajo.

Lahko so vse ali pa nič.

vir

So orožje, ki ga vsi uporabljamo vsak dan, vsako uro, minuto, sekundo. Včasih se ne zavedamo, kaj naše besede povzročijo tistemu, ki smo jih namenili in vse prevečkrat jih uporabljamo tako zelo brezglavo. Rečemo, kar nam ‘pade na pamet’ pa nam je potem, ko o vsem izrečenem razmišljamo žal. Vendar nekateri nikoli ne spoznajo, da so z le nekaj stavki nekoga ‘ubili’.

Besede so močne! Včasih več pomenijo tiste neizrečene…

Las palabras elegantes no son sinceras; las palabras sinceras no son elegantes.1 ~Lao-tsé~2

  1. ‘Elegantne’ besede niso iskrene; iskrene besede niso ‘elegantne’. [nazaj]
  2. kitajski filozof [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

vir

Nikoli ne prenehajte sanjati, nikoli ne pozabite objeti najbližjih in nikoli ne pozabite uživati v malenkostih zaradi katerih so naša življenja lepša.

Vsem, ki se tukaj ustavite za trenutek, dva ali tri želim Vesele praznike in vse lepo v letu, ki prihaja!

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Seveda je povsem logično, da je njegov telefon zvonil v prazno. “Pizdaaaa, se boš ti men že oglasila k te kličem,” je njegovo preklinjanje glasno odzvanjalo v Tamarini pisarni. Tamara pa je bila preveč zaposlena, da bi sploh slišala zvonenje telefona, niti je tisti trenutek telefon ni zanimal. S šefom sta se podala v prijetno restavracijo in se začela razvajati s kraljevskimi dobrotami. Vzdušje je bilo tako sproščeno in oba sta uživala v pogovoru, saj se je obema videlo na obrazu.

Ko je Tamara pogledala na mobitel, koliko je ura, so ji oči obstale od presenečenja. Prvič zato, ker sta bila s šefom v restavraciji že dobre tri ure, njej pa se je zdelo, da je minila komaj ena in ni mogla verjeti, da je čas tako hitro minil. Drugič pa zato, ker je imela deset neodgovorjenih klicev, seveda so bili vsi Njegovi. Ob tem se je samo nasmehnila in prvič po dolgem času ni čutila tesnobe, strahu in tudi želje, da bi bila z Njim. Restavracija je počasi že zapirala svoja vrata in tako sta se tudi onadva odpravila ven v hladno noč. Vesela je bila, da se ji ne bo treba vsesti v hladen avto, saj ji je šef ponudil prevoz domov. “Greš še na en kozarček,” ga je malo sramežljivo vprašala, ko sta se pripeljala pred njen blok. “Ja, veš da! Za kozarček sm pa zmeri,” je dejal in ob tem sta se oba sladko zasmejala.

Ko sta vstopila v stanovanje, so se stvari začele dogajati kar same od sebe. Ni bilo ne kozarcev, ne vina, najprej so bile samo besede. Dokler se nista poljubila, popolnoma spontano, a strastno. Tisti trenutek je začutila nekaj posebnega, preplavila jo je neopisljiva energija, njegov objem je bil zatočišče, ki ga nikdar ni imela. Tisto noč sta skoraj v celoti prebedela, se ljubkovala, božala in tudi pogovarjala. Nič drugega. In zjutraj, ko se je zbudila, je bil še vedno tam. Ob njej. Grel je njeno telo kot ga On nikoli ni znal. Po licu ji je spolzela solza, saj se je prvič po dolgem času počutila srečno in točno tisti trenutek je vedela, da je z Njim vsega konec. Pretrgala bo vse vezi z Njim in sama sebe končno osvobodila.

Kljub vseemu je vedela, da to le ne bo tako lahko…

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Ko zunaj mrak počasi prekriva pokrajino in telo rabi dotik…tebe ni!

Ko sonce zahaja in mi pošilja še zadnje žarke, ki jih še komaj čutim na obrazu…tebe ni!

Ko mi mraz leze pod kožo in bi telo želelo le objem…tebe ni!

Ko mi misli odplavajo nekam daleč stran in me preplavijo občutki…tebe ni!

Ko solza polzi po licu in imajo oči žalosten pogled…tebe ni!

Ko se zaslišijo mirni, otožni ritmi in si telo želi nežnosti…tebe ni!

Ko vonj parfuma nosi spomine in telo kriči po čutnosti telesa…tebe ni!

Ko ustnice zadrhtijo in zahtevajo poljub…tebe ni!

Tebe ni!

vir

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

…biti tečna1, samo ……….faaaaaaaaaaaaaaaakiiiiiiiiiiiiiiiiin’ shit, ljudje, pa dejte se naučit malo bontona. V trgovinah, na bankah, na cesti, po telefonu…guess what…POVSOD!!!

vir

  1. tak, da se opravičujem za tale izpad :) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »