Ja, zakorakali smo v veseli december, jaz osebno sicer še ne, ampak so me pa misli odpeljale malo v preteklost, v čas otroštva. Neverjetno lepi časi so bili to, tako zelo brezskrbni, prijetni, resnični in pristni.

Zunaj je bilo hladno, kapa s cofkom, rokavice in šal so bili naša obvezna oprema, enostavno nepogrešljiva. A snega še ni bilo na spregled, drevesa so bila gola, tudi petja ptic ni bilo slišati, vendar snežink vseeno ni bilo od nikoder. Dokler nekega jutra nismo vstali, da bi se kot ponavadi odpravili v šolo, pogled skozi okno pa nam je na obrazu izrisal največji možni nasmeh. “Uaaaaauuuuuu, ej, ej, sneg je, sneg pada. Juuuuhuuuuuuuu,” sem zaklicala sestri. Seveda sva se vseeno pripravili za šolo in se odpravili proti avtobusni postaji. Že od daleč naju je pozdravila prva kepa, ki je bila tako dolgo pričakovana. Daleč naokoli se je slišal samo otroški vrisk in pravo veselje, kepali smo se kot nori, tlačili drug drugega v sneg, delali angelčke in noro uživali. Avtobusa pa ni bilo od nikoder in dan enostavno ni mogel biti lepši. Kajti točno smo vedeli, če avtobus zamuja več kot pol ure to pomeni, da ga ne bo in da danes tudi pouka ne bo. In avtobusa res ni bilo, verjetno se je zagozdil nekje na poti, a to nas takrat niti malo ni zanimalo. Nekaj časa smo se še kepali, potem pa nas je mraz počasi pregnal proti domačim ognjiščem. Vsi mokri smo odcapljali domov, z mislimi že pripravljeni na sankanje in smučanje.

Seveda nas je potem čakal še gospod Snežak, ki je moral biti popoln, najlepši, največji in najboljši. V izdelavo smo vložili vse svoje moči in se trudili, da bo takšen kot smo si ga predstavljali.

Vir

Sani so kar klicale, da jih vzamemo iz garaže, lokalni hrib pa je bil popoldne že poln otrok vseh starosti. Nekateri so bili še premajhni, da bi sami tavali naokoli in so jih spremljali starši. Tisti večji pa smo bili ‘korajžni sto na uro’ in se postavljali pred mlajšimi, ni bilo vragolije, ki je nismo izpeljali.

Vir 

Spomim se gledanja zimskih risank in božičnih filmov, obiska Dedka Mraza, okraševanja novoletne jelke in vonja svežih piškotov iz kuhinje. Spomnim se občutka, ko si domov prišel ves premražen, prstov na rokah in nogah sploh nisi čutil, potem pa si zlezel v topla oblačila in spil vroč čaj z limono. Ja, to so bili časi…lepi, edinstveni in nepozabni.

  • Share/Bookmark


2 odgovorov v “Zimske radosti”

  1.   bamboo pravi:

    joj, si se mene spomnila na vse norcije ;) tovorila sem sneg v skorenjcih, tovorila sem sol, se noro rada sankala, kepanja nisem marala, ker me je en poba spremenil v snezaka, sem bila tako premrazena in mokra, da sem kar jokala, vedno sem nastimala babi, da me je s sanmi vlekla po ulici in skratka, uzivala sem v vseh snezinkah :)

  2.   senorita pravi:

    Ja, to sem še pozabila napisat, ko smo bili tako majhni, da so nas drugi s sanmi vlekli…kakšen užitek ;) Res, res lepa leta so bila to :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !