Arhiv za December th, 2007

“Oooooo, neee, to se pa lohk sam men dogaja, hitr skrij se,” je živčno zašepetala. “Samo trenutek,” je zavpila. Kose njegovih oblačil, ki so ležali po tleh je hitro vrgla za kavč, svoje pa je po najhitrejšem postopku spravila nase in pojma ni imela, kako sedaj izgleda. Medtem ko se je on skrival pod mizo, je stopila do vrat in odprla z največjim možnim nasmehom na obrazu.

“Se opravičujem, sem bila popolnoma zatopljena v delo,” se je poskušala izgovoriti. “Oprosti Tamara, nisem te želel motiti. No, v bistvu sem videl luč v tvoji pisarni pa sem mislil, če bi šla skupaj nekaj pojest. Verjetno si že precej utrujena,” se je rahlo nerodno nasmehnil. Ta stavek iz njegovih ust jo je ujel nepripravljeno, opazila je, da mu je pogled z njenih oči ušel nekoliko nižje, naslednji trenutek pa je rahlo zardela, saj je ugotovila, da ima odpet gumb na srajčki.

“To je moja priložnost, sedaj mu lahko pokažem, da ni edini moški na tem svetu,” si je mislila. “A veš, da res že komaj gledam, sem kar potrebna…mmm…energije,” se je navihano zasmejala, zgrabila plašč s stojala, ga prijela pod roko in sta šla.

On pa je čepel tam pod mizo, iz ušes se mu je malodane kadilo, želel je steči za njima in temu njenemu šefu pokazati, da je ona samo njegova, a se je zadržal. Vedel je, da bi jo lahko spravil v težave. V resnici sploh ni vedel na koga je bolj jezen. Nanj, ker si jo drzne povabiti na večerjo, ali nanjo, ker je povabilo sprejela. In ne samo sprejela, v njenem glasu je bilo čutiti navdušenje. “Prekleta pička,” je glasno zaklel medtem ko se je oblačil, potem pa je vzel v roke mobitel, poiskal ime Tamara in pritisnil kliči…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

…se vam kdaj zgodi, da hodite po cesti in se vam ustnice kar same od sebe razlezejo v nasmeh. Tak prijeten, skrivnosten in očarljiv nasmeh, ker se spomnite nečesa ali pa nekoga.

Ali vas kdaj močno razveseli glas neke osebe, s katero bi se lahko pogovarjali ure in ure pa tem in besed (ičenja) ne bi zmanjkalo? Ali se vam kdaj dan zdi lepši samo zato, ker sije sonce in so oblaki lepi na pogled? Ali vam je kdaj prijetno videti in slišati skupino otrok iz vrtca, ki jih vzgojiteljice peljejo na sprehod? Ali vam kdaj dan polepša ena preprosta pohvala? Ali ste lahko navdušeni, ker se je nekdo samo spomnil na vas?

vir

Ali kdaj vidite iskrice v očeh ljudi? Ali kdaj hodite po mestu pa bi najraje zavriskali od veselja? Ali kdaj začutite iskrenost v glasu neke osebe? Ali ste kdaj polni načrtov in vaše misli prehitevajo vaša dejanja? Ali kdaj srečate mamico z vozičkom in se popolnoma raznežite? Ali vas kdaj prime, da bi samo nekoga objeli? Ali ste kdaj čisto preprosto ponosni nase in na to, kar ste?

Ne vem, kako je z vašimi, ampak vsi moji odgovori na zgornja vprašanja, so danes pritrdilni. Jutri bo verjetno drugače…

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »