Arhiv za December, 2007

Verjetno ste že vsi slišali tisto: Vsi drugačni, vsi enakopravni. Yeah, right. Let me know, when that happens! Ne mislim sedaj pisati, kako je ta svet “nefer” in kako prideš daleč le, če ’spadaš’ v pravo skupino ljudi. Bolj me zanima odnos posameznika do drugačnosti, odnos človeka do soljudi in to sprejemanje ali pa zavračanje ‘drugačnosti’.

Stereotipiziranje je seveda v navadi vsakega posameznika, za Gorenjce pravimo, da so ‘škrti’, Italijane ponavadi označimo kar za makaronarje ali špagetarje, Črnogorce za lenobe, Angleže bi nekateri označili za zategnjene, Francozi naj bi veljali za neolikane, Avstrijce pa bi nekateri poimenovali kar jodlarji. Ste kaj opazili? Vsi pridevniki so negativni in takšni so v večini tudi stereotipi, gre za opis negativnih lastnosti neke skupine. Človeka opredelimo še preden ga v resnici spoznamo, pripišemo mu določeno lastnost samo zato, ker pripada določeni skupini ljudi1.

To je verjetno storil že vsak pa je potem mogoče spoznal, da se je krepko zmotil, možno pa je tudi, da je potrdil stereotip, ki velja za neko skupino ljudi. Ampak dokler so te stvari še nekako v mejah normale, je vse vredu, ko pa se z nekom nočemo rokovati samo zato, ker je npr. Rom, homoseksualec ali kaj drugega, pa stvari postanejo resne. Ko dejansko že začnemo gojiti sovraštvo do neke skupine ljudi, ker smo mogoče imeli slabo izkušnjo z eno osebo iz te skupine. Ko ne želimo niti slišati za te ljudi, samo zato, ker pač niso isti kot mi, ker niso “naši” in so pa našem prepričanju manjvredni od nas. Takrat bi bilo pametno, da se ustavimo in dobro, dobro razmislimo.

Tega zavračanja drugačnosti sama ne razumem, vredu priznam, da ko človeka prvič vidim, da si definitivno ustvarim neko sliko o njem, vsak namreč pusti pri človeku nek prvi vtis. Ampak človeka je treba malo bolj spoznati, da bi lahko sodili o njem, potrebno je več kot samo ena kavica, nekaj stavkov ali en telefonski klic. Zakaj se ne potrudimo in ljudem ne damo priložnosti? Zakaj jim ne pustimo, da se predstavijo v svoji pravi luči? Zakaj jim sami pripišemo neke pridevnike?

Nikoli ne bomo vsi enakopravni, tega se zavedam in nikoli ne bomo vsi isti, kar je edino prav2, a veliko lahko stori vsak sam. Ne obsojajmo ljudi še preden jih zares spoznamo.  Svet bo vsaj za spoznanje lepši…

  1. narodnostni, verski,… [nazaj]
  2. kakšen pa bi bil svet, če bi bili vsi isti [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

No, pa tudi danes nadaljujmo z veselim decembrom. A tokrat se podajmo malo po svetu in si poglejmo, kakšna so božična drevesca / novoletne jelke1 v ostalih prestolnicah. Najprej pa seveda ne smemo mimo naše :)

LJUBLJANA Kot verjetno že veste, našo prestolnico letos krasi 20-metrska smreka z Dolenjske. Lučke so baje2 zažarele včeraj. Tule pa slika osvetljene Ljubljane izpred nekaj let.

vir

LONDON Že od leta 1947 naprej dobi London vsako leto v dar božično drevesce od Norvežanov. Na ta način se Norvežani Britancem zahvalijo za vso podporo v Drugi svetovni vojni. Letos bodo lučke prvič zasvetile 6. decembra.

vir

MOSKVA S postavitvijo novoletne jelke na Rdečem trgu, se v Moskvi začnejo novoletne prireditve.

vir

WASHINGTON D.C. V Združenih državah Amerike vsako leto veliko božično drevo v bližini Bele hiše okrasijo kot “National Christmas Tree”. Zraven tega drevesa pa stoji več manjših drevesc, ki predstavljajo 50 držav. Lučke prižge predsednik, tradicija pa traja že od leta 1923.

vir

PRAGA Tudi v Pragi so že zasvetile lučke na božičnem drevesu, in sicer jih je v soboto prižgal župan Pavel Bem s pomočjo otrok. Lučke so prižigali postopoma, korak za korakom.

vir 

TOKIO V Tokiu najdemo vsaj deset božičnih dreves, eno izmed njih je “Tokyo Tower Christmas Tree”, ki je visoko 18 metrov in je eno izmed največjih v Tokiu, okrašeno pa je s približno 18.000 lučkami.

vir

No, to je le nekaj prestolnic za vzorec, lahko pa bi še nadaljevali ;) Kakšne lučke pa bodo svetile pri vas (ali pa že svetijo ;) )?

  1. odvisno, kateri izraz uporabljate [nazaj]
  2. baje zato, ker jih sama še nisem videla :) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Ja, zakorakali smo v veseli december, jaz osebno sicer še ne, ampak so me pa misli odpeljale malo v preteklost, v čas otroštva. Neverjetno lepi časi so bili to, tako zelo brezskrbni, prijetni, resnični in pristni.

Zunaj je bilo hladno, kapa s cofkom, rokavice in šal so bili naša obvezna oprema, enostavno nepogrešljiva. A snega še ni bilo na spregled, drevesa so bila gola, tudi petja ptic ni bilo slišati, vendar snežink vseeno ni bilo od nikoder. Dokler nekega jutra nismo vstali, da bi se kot ponavadi odpravili v šolo, pogled skozi okno pa nam je na obrazu izrisal največji možni nasmeh. “Uaaaaauuuuuu, ej, ej, sneg je, sneg pada. Juuuuhuuuuuuuu,” sem zaklicala sestri. Seveda sva se vseeno pripravili za šolo in se odpravili proti avtobusni postaji. Že od daleč naju je pozdravila prva kepa, ki je bila tako dolgo pričakovana. Daleč naokoli se je slišal samo otroški vrisk in pravo veselje, kepali smo se kot nori, tlačili drug drugega v sneg, delali angelčke in noro uživali. Avtobusa pa ni bilo od nikoder in dan enostavno ni mogel biti lepši. Kajti točno smo vedeli, če avtobus zamuja več kot pol ure to pomeni, da ga ne bo in da danes tudi pouka ne bo. In avtobusa res ni bilo, verjetno se je zagozdil nekje na poti, a to nas takrat niti malo ni zanimalo. Nekaj časa smo se še kepali, potem pa nas je mraz počasi pregnal proti domačim ognjiščem. Vsi mokri smo odcapljali domov, z mislimi že pripravljeni na sankanje in smučanje.

Seveda nas je potem čakal še gospod Snežak, ki je moral biti popoln, najlepši, največji in najboljši. V izdelavo smo vložili vse svoje moči in se trudili, da bo takšen kot smo si ga predstavljali.

Vir

Sani so kar klicale, da jih vzamemo iz garaže, lokalni hrib pa je bil popoldne že poln otrok vseh starosti. Nekateri so bili še premajhni, da bi sami tavali naokoli in so jih spremljali starši. Tisti večji pa smo bili ‘korajžni sto na uro’ in se postavljali pred mlajšimi, ni bilo vragolije, ki je nismo izpeljali.

Vir 

Spomim se gledanja zimskih risank in božičnih filmov, obiska Dedka Mraza, okraševanja novoletne jelke in vonja svežih piškotov iz kuhinje. Spomnim se občutka, ko si domov prišel ves premražen, prstov na rokah in nogah sploh nisi čutil, potem pa si zlezel v topla oblačila in spil vroč čaj z limono. Ja, to so bili časi…lepi, edinstveni in nepozabni.

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

…je en dolgočasen dan. Vreme je pusto, nebo polno oblakov, manjka le še dež. Je dan za gledanje filmov, za branje knjig, za poslušanje glasbe in razmišljanje. Je dan, ko moje prste mika vzeti v roke mobitel in nekomu napisati eno kratko sporočilce. Should I do that or not? Bi, a ne vem, kaj naj napišem. Ne bi, ker mi bo potem verjetno žal. Ampak vseeno bom, ker me zanima tvoj odgovor in glede na to, da mi gre trenutno po glavi pesem Sexual healing, bi stvari znale biti zanimive…

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »