Arhiv za Januar, 2008

Vseeno jim je za nas in naša čustva. Lepo povedano, jih boli organ, s katerim preveč pogosto razmišljajo. Ne! Ne govorim o glavi, vsaj tisti zgornji ne. Seveda gre pri teh mojih besedah za popolno posploševanje v stilu: vsi tipi so prasci, vse ženske pa boge revice. Ne drži, ker je situacija lahko velikokrat obrnjena, ampak vseeno priznajte dragi moški, da vi pri tej ‘vseenosti’ prednjačite.

vir

Priznajte, da ste večkrat vi tisti, ki dobite in greste. Priznajte, da ste večkrat vi tisti, ki pripovedujete sladke pravljice in naenkrat gladko izginete. Priznajte, da ste vi tisti, ki pozabljate na rojstne dneve, obletnice in druga “sranja”. Priznajte, da ste vi tisti, ki rečete karkoli vam pade na pamet. Priznajte, da ste vi tisti, ki večkrat zlomite srce. Priznajte, da ste vi tisti, ki se vedno tako nepričakovano pojavite.1 Priznajte, da ste vi tisti, ki nas očarate, omamite in se lepo odpeljete. Priznajte, da niste vi tisti, ki boste prvi vzeli mobitel v roke in poklicali svojo drago po prepiru. Priznajte, da ste vi tisti, ki raje molčite, ker se vam ne da razglabljati o težavah v odnosu.

Pa hudiča, kako vam lahko pade na kraj pameti, da po seksu z eno žensko, govorite o drugi? Kako lahko punco tako vlečete za nos, da caplja za vami kot majhen kužek, ki mu potem rečete: “Marš stran!” Od kod ideje, da sedanji punci govorite o ubijajočem pogledu, ki ga je imela vaša bivša?

Ja, ja, ja, saj vem, niste vsi isti. Spet ti prekleti stereotipi.

Vsaka podobnost z resničnimi osebami, je zgolj in samo naključna!

  1. seveda po tistem, ko smo si vas že izbile iz glave! [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 24 komentarjev »

“A ti sploh znaš utihnit?” je naenkrat zavpila. Začudeno jo jo pogledal, saj mu ni bilo jasno, kaj govori. “Prosm?” je rekel. “Kva pa sm kej tazga reku?” jo je previdno vprašal. “Ja, nehaj mi že govorit o vseh ženskah, ki so ti všeč, najbolš, da mi še poveš, kdaj si nazadnje seksal. Mislm, sej tok dobra frenda pa tud nisva,” mu je odvrnila.

Hitro sta popila še tiste zadnje požirke kave in se vsak odpravila v svojo smer. Oba sta se počutila grozno. On zato, ker ni pričakoval takšne reakcije z njene strani, ona pa je bila jezna sama nase, da si je dovolila tako daleč. Z vsemi izrečenimi besedami mu je namreč pokazala, da ji ni vseeno in da ne more poslušati zgodbic o njegovih ljubezenskih pripetljajih. Njen načrt je bil čimprej pozabiti na vse skupaj in izbrisati njegovo telefonsko številko iz imenika. Kot vedno, se seveda tudi ta načrt ni uresničil.

vir

Ravno je v roke vzela skodelico vročega čaja, ko je zapiskal telefon. SMS. “Kdo je pa zdej?” se je vprašala. “Si jutri zjutraj za kofe?” je pisalo v prejetem sporočilu. Ker ji je bilo na nek način za vse skupaj že popolnoma vseeno, je odgovorila z dvema preprostima besedicama: “Ja, lohk.”

Zjutraj sta se res zopet dobila na kavici. Bela kava zanjo in kava z mlekom zanj. Oba sta se obnašala kot, da se včeraj ne bi nič zgodilo. Hitro je minila urica in ker je imela avto parkiran daleč od kavarne, se je ponudil, da jo bo zapeljal. Ko sta se pripeljala do parkirišča, kjer je stal njen avto, se je začelo. Tiho mu je rekla: “Ej, glede včeraj, a veš men…” Ni ji pustil do besede, temveč jo je presenetil s poljubom. Ni se upirala, poljube mu je začela vračati z vso vnemo. Hlastala sta za zrakom in roke so zelo hitro začele uhajati na prepovedana območja. Njegove hlače so bile že odpete, ona že skoraj zgoraj brez. Dokler nista ugotovila, kaj počneta sredi belega dne na enem izmed najbolj obljudenih parkirišč…

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Kako zanimivo je, ko človek sreča znanca iz preteklosti in ugotovi, da s to osebo nima popolnoma nič skupnega. Nič. Včasih pa je bilo toliko tega. Ampak vmes smo pač odrasli iz navihanih najstnikov in najstnic v odgovorne, načelne, samozavestne in prijetne1 ljudi in se pri tem očitno zelo spremenili. Vsaj nekateri.

Zadnjič sem namreč po naključju srečala sošolko iz osnovne šole, s katero sva včasih prebili veliko skupnih uric. Potem sva pač iz osnovne šole odšli vsaka po svoji poti in pri tem se je najin prijateljski odnos počasi začel krhati. Vse manj časa sva imeli druga za drugo, spoznali sva nove ljudi in na koncu je najino prijateljstvo popolnoma zamrlo. V bistvu je smešno to, da ni nekega konkretnega razloga, zakaj se je to zgodilo, enostavno oddaljili sva se. Tako ni bilo več dolgih telefonskih pogovorov, nič več opravljanja drugih vrstnikov2 in ne več jokanja za nesrečnimi ljubeznimi. Tudi naključno se potem nisva nikoli srečali in videti nekoga po toliko letih, je bilo zame res presenečenje.

vir

Spregovorili sva nekaj stavkov in prisotna je bila ogromna distanca, nič tiste “domačnosti”, brez tistega zaupljivega pogleda, vse je bilo tako čudno. Dalj časa sva govorili, bolj sem ugotavljala, da dejansko res nimava ničesar skupnega in da si sedaj ne predstavljam, da bi bila ta oseba ena izmed mojih dobrih prijateljic. Kako zanimivo. Se človek v času odraščanja res tako spremeni in preoblikuje? Smo takrat res en tak nepopisan list, ki ga počasi dan za dnem polnijo različne vrstice? Sva se res obe tako zelo spremenili, da nobena ni izkazala interesa za nadaljnje srečanje?

Mogoče res. Ali pa nikoli nisva bili zares tako dobri prijateljici, da bi ta najin odnos ohranili…

  1. upam, da vse te stvari in še mnogo drugih :D [nazaj]
  2. ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 14 komentarjev »

Veliko blogerjev pravi, da pišejo predvsem zase in tako uporabljajo blog za izlivanje in sproščanje svojih misli. Če bi bilo res tako, potem ne bi obstajala ta potreba po javni objavi naših misli, mnenj, občutkov, doživljanj ipd., ampak bi se zadovoljili z zapisom, ki bi ga lahko prebrali samo mi in ne ves svet.

Večina jih (nas) tudi trdi, da se ne skrivamo za nekim virtualnim nickom in da so (smo) tudi v realnem življenju takšni kot se predstavljamo na blogih. A dejstvo je, da določenih stvari pa vseeno ne bomo prenesli na ta virtualni papir. Nočemo s celimi imeni omenjati naših bližnjih, temveč rajši uporabljamo samo začetnice imen, lotimo se pisanja nekih zgodb, ki naj bi sodile v kategorijo izmišljeno in na ta način zakrijemo sebe, izpustimo določene podrobnosti nekega dogodka, ker gre za “neki tazga k ni za vsazga”. Zakaj v bistvu to počnemo? Zakaj samocenzura? Zakaj vseeno želimo ohraniti neko distanco in kako daleč smo v resnici pripravljeni iti s svojimi zapisi na blogu?

Vsak človek je kot paket presenečenja, v resnici ga nihče ne pozna do zadnjega kotička in vsi nosimo v sebi neke skrivnosti. In če pišeš blog, ki vsebuje tudi zapise osebne narave, se vedno bolj in bolj razkrivaš, pišeš nekaj, česar morda ne bi nikomur povedal oz. zaupal, ne partnerju/ci, ne prijateljem in ne družini. Zato uporabiš “papir” in njemu poveš, kar resničnim ljudem nočeš. Pravijo pač, da papir prenese vse. Težava nastane, ko tvoj blog začnejo brati ljudje, ki te poznajo in tu nastopi samocenzura. Takrat se torej ustavimo in sami sebi zapremo usta, izbrišemo tisti že zapisani stavek in preprečimo besedam, da pridejo na plan. Postavimo mejo, do katere lahko gremo. Zakaj? Zakaj naj bi se človek skrival ravno pred ljudmi, ki ga najbolj poznajo in ga sprejemajo takšnega kot je? Enostavno zato, ker gre za neke skrite misli, neke skrite občutke, nekaj, kar mogoče vesta samo dva dobra prijatelja in nihče drug. Verjetno pa včasih tudi pomislimo na to, da bi lahko nekateri ljudje stvari napačno razumeli in naredili neke zaključke, ki so lahko popolnoma napačni. Ali pa enostavno nočemo deliti občutkov, ki so samo naši in za katere hočemo, da takšni tudi ostanejo.

vir

Ravno tako sem tudi mnenja, da obstaja samocenzura tudi v realnem življenju, tako pred družino kot pred prijatelji. Vsega konec koncev le ne povemo, ne delimo in ne razkrijemo. Človek je pač skrivnostno bitje in nihče mi ne more reči, da nima skrivnosti. Pa še kako jih ima!

  • Share/Bookmark

Comments 15 komentarjev »

Sedela sta v mirnem lokalu in sproščeno klepetala ob kavici kot da ne bi nosila bremena preteklosti. On ga v resnici ni, saj mu njuna zveza nikoli ni pomenila kaj dosti, ona pa do njega še vedno ni bila ravnodušna. Ne, ni bila več zaljubljena vanj, še vedno pa ji je bil neznansko všeč in po spletu okoliščin sta se zopet začela družiti in preživljati več prostega časa skupaj. Seveda striktno kot prijatelja.

Debatirala sta o vseh mogočih rečeh in zdelo se ji je, da se na nek način zbližujeta, zato je potihoma upala, da se bo iz prijateljstva razvilo tudi kaj več. Takrat sta bila pač premlada, ampak sedaj so bile vse zamere pozabljene. Vsaj z njene strani. Ni pa vedela, kako on gleda na vse te dogodke, saj ga nikoli ni zares spoznala, vedno se ji je zdel tako zaprt vase, da včasih enostavno ni mogla prepoznati, kaj čuti in kaj ga tare. Danes pa je bilo popolnoma drugače. On je bil drugačen, bolj samozavesten, zgovoren, nič več zadržan.

vir

Vse je bilo super, dokler ji ni začel pripovedovati, kako se je zagledal v sodelavko. “Veš, kakšen pogled ma. Ej, res, da dol padeš. Pa tko, ko hodi, joooj, res je seksi,” ji je vneto razlagal. Ona pa ni mogla verjeti, kaj sliši in kaj mora poslušati. Zopet. Zopet je stvari napačno razumela. “Ja, itak, midva kaj več kot prijatelja. Not gonna happen!” je kar kričalo v njej. “Pizda, kako je lahk tko slep! Ali sm pa le jst tko nevidna,” se je spraševala, on pa je govoril, govoril, govoril…

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Milijon nekih misli, ki rojijo po glavi, skačejo sem in tja, a jih ni mogoče spraviti v razumljivo obliko. Tisoč in ena stvar, katere se spomnim in mi zamaje tla pod nogami. Sto in eno razočaranje, ki zadane v dno duše.

Današnje sonce, včerajšnje zvezde in jasno nebo, polna luna dva dni prej, veter, ki te nosi in v resnici pričakovani stavki in besede. Vse mi je jasno, vse razumem, vem kaj moram in zakaj je tako, a enostavno nočem. Upiram se. Vsi koščki mojega telesa drvijo v drugo smer in težko jih je ustaviti, ker mi pri tem nihče ne pomaga. Želje, ki so tako neskončne in nedosegljive, oči, ki ne sijejo in izgledajo tako prazne, obraz, ki razkriva dušo in srce.

Tako veliko vprašanj, a tako malo odgovorov. Lahko bi govorila v treh različnih jezikih, a me v resnici nihče ne bi razumel. Oklepam se nečesa, kar ne obstaja in pustim, da me vse sile vlečejo v to smer. Hočem se upreti, a nimam moči, ne znam je najti, resnica je, da je niti nočem najti.

vir

Nikjer ni nekega globljega smisla, nikjer pravega cilja. Vse zavito v meglo, ki se noče umakniti, temveč postaja vedno bolj in bolj gosta. Dejansko pa bi bile stvari lahko tako preproste…

Še kava danes nima pravega okusa…

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Ja, saj vem! Verjetno že ‘nevemkateri’ zapis na to temo in verjetno še več komentarjev v stilu: “Ja, fak, k da si ga poznala!”

Ampak mene se je ta novica dotaknila in zjutraj, ko sem jo zaslišala na radiu, sem bila res šokirana. Še eno mlado življenje, še en talentiran igralec, še ena nepotrebna smrt.1

Žal mi je njegove družine in predvsem male punčke Matilde Rose, ki bo od sedaj naprej lahko svojega očeta videla samo še v številnih filmih, v katerih je zaigral.

vir I really liked this guy. On je dejansko res izgledal tako “down-to-earth”2

May he rest in peace…

  1. Ja, vem, tako kot na tisoče drugih po vsem svetu, o katerih ne bo nikoli nihče nič napisal. [nazaj]
  2. kot ga je v izjavi za javnost opisala tudi njegova družina [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Vsak od nas je to že počel, nekateri to počnejo vsak dan, drugi pa so tega vešči že od majhnih nog. Lažemo! Vprašanje, ki se postavlja ob tem pa je: zakaj? Kaj nas sili v to, kje smo se tega naučili in kdaj se rajši zlažemo kot pa povemo resnico?

Ne vem, če nas takega početja sploh kdo nauči ali pa ima človek to nekako ‘v sebi’ in se sčasoma takšne metode začne posluževati. Začnemo pa zares zelo zgodaj – kot majhni otroci, ki se bojijo staršev in si ne upajo priznati, da so oni razbili tisto dragoceno vazo in se zato zlažejo. “Ne, mami, nisem bila jaz! Sama je padla!” jokajoč govorimo. Starši ponavadi resnico vedno odkrijejo in takrat sledi kazen, kazen za našo laž. Takrat mogoče prvič slišimo: “Veš, laž ima kratke noge in resnica vedno najde svojo pot,” in s tem nas učijo, da je resnica edina prava pot.

Žal se kasneje, ko odrastemo izkaže, da to ne drži. Zaznavati začnemo laži povsod okrog sebe in ugotavljamo, da resnica v nekaterih primerih nikoli ne najde svoje poti, četudi se postavimo na glavo. Nekateri ravno zaradi tega razloga izberejo “pot laži” in redko kdaj iz njihovih ust ‘prileti’ kaj resničnega. Obračajo besede, izpustijo najpomembnejša dejstva, prikrojijo resnico, zavajajo ljudi okrog sebe, blefirajo, navajajo neresnice, pretiravajo, da se kar kadi in včasih jim tako zelo dobro uspeva. Še vedno pa si s tem ne odgovorim na vprašanje, zakaj to počnejo. Se tega tako zelo navadijo, da enostavno ne znajo nehati ali pa le na ta način vidijo pot do uspeha in se ne zavedajo, da je napačen?

Je res resnica včasih preveč kruta, da bi jo upali izreči na glas? Se res tako bojimo posledic, ki bodo sledile, če bomo izbrali resnico? Je to res enostavnejša pot, ki povzroča manj slabe volje? Se samo želimo pred drugimi ljudmi drugače prikazati? Ali pa je laž enostavno boljša, enostavnejša, hitrejša in uspešnejša kot resnica? You tell me!

You can fool some of the people all of the time, and all of the people some of the time, but you can not fool all of the people all of the time. ~Abraham Lincoln~

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Vikend je bil miren, sproščen, a hkrati nabit s čustvi. Takšnimi zanimivimi, takšnimi, ki ti poženejo kri po telesu, takšnimi, ki kar zahtevajo nasmeh na obrazu.

vir

Moj obraz se je kopal v sončnih žarkih, zadnja plat je po uri in pol hoje že počasi začela zmrzovati, telo pa je bilo polno energije. Na vrsto so prišli tudi piškoti in torta, igranje kart po nekaj letih in piskanje telefona.

Imam ‘feeling’, da bo tale teden zelo zanimiv. Se motim? :D

  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

Dež. Majhne kaplje polzijo po oknu kot so včasih solze po mojem obrazu. Majhne so in z vso hitrostjo drvijo z neba proti tlom, kjer se nežno odbijajo od betona, a pri tem ne puščajo skoraj nobenega zvoka, saj jih preglasi hrup mesta. Jaz pa jih slišim, ko nežno udarjajo ob okensko polico, gledam ljudi, ki hodijo naokoli z dežniki, črnimi in pisanimi, svetlimi in temnimi pa tudi kakšen polomljen se najde in spomnim se tistega najinega večera.

Večera, ko nisva ničesar načrtovala in mi bo ostal v spominu za vse čase. Večera, ko sva se prepustila čustvom in nisva razmišljala. Večera, ko sva bila tam samo midva, čeprav je bilo okoli naju še tisoč drugih ljudi. Obstajala sva samo midva in v vsej tisti gneči iskala način, da se izmuzneva in se prepustiva strasti pa tudi, če bo to zadnje, kar bova v tem življenju storila.

V tvojih očeh sem videla igrivost in željo, močno in neskončno. Vodil si me po poteh, ki jih nisem poznala in me presenečal z besedami. Sredi ceste sva stala objeta in najine noge so se premikale v nekem počasnem ritmu, čeprav nikjer ni bilo slišati glasbe. Vsakih nekaj sekund sva začutila majhne, nežne kapljice dežja, a bilo nama je popolnoma vseeno. Vseeno za ves svet.

Tvoje ustnice, ki so se tako lepo prilegale mojim, tvoje roke, ki so potovale po mojem telesu, vonj tvoje kože, ki me je omamljal, tvoj smeh, ki je odzvanjal v prostoru. Tvoj pogled mi je povedal vse, nisem potrebovala niti ene besede, da bi vedela, kaj čutiš. Tudi ti si me lahko prebral z enim preprostim pogledom. Vse je bilo tako kristalno jasno. Nobenih vprašanj, nobenih dvomov, samo dotiki, pogledi, poljubi, potna telesa, bitje srca, moji kodri na tvoji koži, jezik, ki je polzel povsod in prepletanje teles…

Samo nežne dežne kaplje so bile dovolj, da so mi misli odplavale v tisti večer…

 

 

vir

  • Share/Bookmark

Comments 14 komentarjev »