Arhiv za Januar th, 2008

Tekla je na vso moč in čeprav je bila prava športnica, ji je sape počasi zmanjkovalo. Tekla je, ker ni želela misliti, tekla je, ker je želela izbrisati vse besede in vse spomine, vse solze in prepire. Ko je noge niso več nesle, se je ustavila, sopla je kot star ata in zdelo se ji je, da lahko sliši svoje misli. Okoli nje je bilo vse belo, saj tu ni bilo avtomobilov, tovornjakov in avtobusov, zato je bil sneg čist. Točno takšen kot je padel z neba, le tu in tam je bila kakšna človeška stopinja. Vedela je, da malo ljudi pozna ta košček gozda in da se človek tu lahko hitro izgubi. Na nek čuden način ji je bilo celo žal, ker je bila ena izmed tistih, ki je poznala ta gozd do drevesa natančno, saj se je želela izgubiti.

Želela si je, da je nihče ne bi našel in v misli so se ji že prikradli obrazi njej poznanih ljudi. Bila je tako na tleh, da ni znala drugega kot jokati. Zato se je zopet podala v tek, čeprav je vedela, da gre le še globlje v gozd. Zunaj se je počasi, a vztrajno začel delati mrak in mraz je pritisnil še močneje. Zazeblo jo je, da je zašklepetala z zobmi, a ni se dala. Še vedno je tekla in srce ji je divje razbijalo, da bi ga lahko slišal še zadnji prebivalec tega gozda. Zopet so jo spreletele mračne misli in želela si je, da bi se to njeno srce razpočilo, da bi obležala v mlaki krvi in tako končala svojo zgodbo, ki je bila eno samo trpljenje.

Njen korak se je nekoliko upočasnil in ni več tekla, ampak le hitro hodila. Ko se je ravno nameravala popolnoma ustaviti, pa je pred seboj zagledala grozno postavo in njen krik je odmeval po vsem gozdu. Naslednji trenutek je omedlela…

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »