Arhiv za Januar th, 2008

Ko je omedlela in izgubila tla pod nogami, se je z glavo udarila v bližnjo vejo. Hitro je stopil do nje, a se je ni upal dotakniti, saj je izgledala tako krhka kot punčka iz porcelana. Potem pa se je ustrašil, da ni kaj hujšega in jo začel buditi. Ko je prišla nekoliko k sebi, se je znova ustrašila njegove podobe, a zakričati ni več upala pa tudi zdelo se ji je, da ne bi mogla. Prijela se je za glavo in iz njenih ust je prišel zvok bolečine. Hotela je vstati in začeti teči, pa je noge niso ubogale. On pa je mirno stal poleg nje, izgledal grozno kot še nikoli prej in molčal. Bil je tako zanemarjen, njegove oči so bile na pol krvave, obril se zelo očitno ni že več tednov in kar naenkrat se ji je zdelo, da poleg nje v resnici stoji tujec in ne človek, ki ga je nekoč ljubila z vsem svojim bitjem.

Z besedo nekoč je sama sebe tolažila, saj si ni hotela priznati, da ga v resnici ljubi še bolj kot prej, da pogreša njegove močne roke, njegov smeh in prijeten glas. Ne, ni ji šlo samo za seks, on je bil enostavno nekaj več. Prej ni nikoli verjela v resnično ljubezen in vedno je govorila, da to ne obstaja, da je človek pač človek in zato ne more biti do konca življenja z eno samo osebo. Dokler je ni doletetlo nepričakovano, jo udarilo kot strela z jasnega neba in čeprav se je poskušala upirati, ji ni čisto nič uspevalo. Del nje ga je želel potegniti k sebi in ga tako zanemarjenega poljubiti, drugi del pa ga je želel nahruliti in spoditi daleč stran od sebe. Odpuščati nikoli ni znala in njemu niti ni želela. Njegova prevara jo je bolela do zadnjega kotička srca.

Počasi se je vendarle začela pobirati z ledeno mrzlega snega in stegnil je roko, da bi ji pomagal. Delala se je, kot da ga ne vidi in kot da ga ni tam. Jezilo jo je, da ni spregovoril niti besede kot da bi vedel, da ne bo pri njej ničesar več dosegel. Ko je vstala, je začela korakati stran od njega, teči namreč še ni mogla.

On pa je še vedno stal na istem mestu in se ni niti premaknil…

  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »