Arhiv za Januar th, 2008

Tema. Noč. Vse črno. Takrat se začne neka čarobnost, skrivnosti, srhljivost, norosti in takrat tudi najlažje razmišlja. Ko je zunaj še polmrak in ko skozi vse steklo, ki jo obdaja lahko vidi samo še sence ljudi. Vsi hitijo, eden sem, drugi tja, vsi so polni nekih misli, vsem na obrazu počiva nek izraz, ki sporoča, kako se tisti trenutek počutijo. Tega izraza ne vidi, ker so predaleč, vidi lahko samo obrise, sence in sliši. Ja…sliši pa lahko, sliši nežno cepetanje otroških nožic, zvok avtomobilov, starca in njegov grozen kašelj, cviljenje gum, odmev nekih besed, ki se izgubijo nekje v daljavi.

Vozi se. Nežna glasba je zavzela ves prostor v avtu in prevzela tudi njo. Najde se v tej pesmi in se potopi vanjo. Okoli nje belina, nekaj, kar je samo podobno snegu. Sonca že davno ni več. Zato pa je milijon luči, vidi jih za sabo, pred sabo, snop svetlobe jo zaslepi tako močno, da ne ve več, kam se pelje. Ne ve, kam gre in kam je namenjena. Samo vozila bi se, da ji ne bi bilo treba videti nikogar. Noče slišati nikogar. Želi biti sama, sama s seboj. Pesmi je konec, a noče, da je konec, zato si jo zavrti še enkrat.

Čas celi vse rane, pravijo. Ne verjame jim. Njeni občutki so tako…tako…tako neopisljivi. Navdaja jo močna žalost, pesimizem, smili se sama sebi in zares čuti, kako jo boli srce. Kot da jo je nekdo zabodel s konico noža. Da…tako jo boli. Samo za trenutek si dovoli, da ji misli uidejo k njemu. Pravzaprav ji uidejo k njima. Ampak njiju že davno ni več. Bila sta…nekoč…nekje, sedaj ju ni.

Nekje v kotičku pa začuti še nekaj. Nekaj močnega, nekaj kar jo navdaja z energijo, nekaj, kar jo pelje dalje, nekaj, kar jo nosi na svojih nevidnih rokah, nekaj zaradi česar namesto teme zopet vidi svetlobo. Upanje.

  • Share/Bookmark

Comments 14 komentarjev »