Arhiv za Januar th, 2008

Dež. Majhne kaplje polzijo po oknu kot so včasih solze po mojem obrazu. Majhne so in z vso hitrostjo drvijo z neba proti tlom, kjer se nežno odbijajo od betona, a pri tem ne puščajo skoraj nobenega zvoka, saj jih preglasi hrup mesta. Jaz pa jih slišim, ko nežno udarjajo ob okensko polico, gledam ljudi, ki hodijo naokoli z dežniki, črnimi in pisanimi, svetlimi in temnimi pa tudi kakšen polomljen se najde in spomnim se tistega najinega večera.

Večera, ko nisva ničesar načrtovala in mi bo ostal v spominu za vse čase. Večera, ko sva se prepustila čustvom in nisva razmišljala. Večera, ko sva bila tam samo midva, čeprav je bilo okoli naju še tisoč drugih ljudi. Obstajala sva samo midva in v vsej tisti gneči iskala način, da se izmuzneva in se prepustiva strasti pa tudi, če bo to zadnje, kar bova v tem življenju storila.

V tvojih očeh sem videla igrivost in željo, močno in neskončno. Vodil si me po poteh, ki jih nisem poznala in me presenečal z besedami. Sredi ceste sva stala objeta in najine noge so se premikale v nekem počasnem ritmu, čeprav nikjer ni bilo slišati glasbe. Vsakih nekaj sekund sva začutila majhne, nežne kapljice dežja, a bilo nama je popolnoma vseeno. Vseeno za ves svet.

Tvoje ustnice, ki so se tako lepo prilegale mojim, tvoje roke, ki so potovale po mojem telesu, vonj tvoje kože, ki me je omamljal, tvoj smeh, ki je odzvanjal v prostoru. Tvoj pogled mi je povedal vse, nisem potrebovala niti ene besede, da bi vedela, kaj čutiš. Tudi ti si me lahko prebral z enim preprostim pogledom. Vse je bilo tako kristalno jasno. Nobenih vprašanj, nobenih dvomov, samo dotiki, pogledi, poljubi, potna telesa, bitje srca, moji kodri na tvoji koži, jezik, ki je polzel povsod in prepletanje teles…

Samo nežne dežne kaplje so bile dovolj, da so mi misli odplavale v tisti večer…

 

 

vir

  • Share/Bookmark

Comments 14 komentarjev »