cosas de la vida…

Sedela sta v mirnem lokalu in sproščeno klepetala ob kavici kot da ne bi nosila bremena preteklosti. On ga v resnici ni, saj mu njuna zveza nikoli ni pomenila kaj dosti, ona pa do njega še vedno ni bila ravnodušna. Ne, ni bila več zaljubljena vanj, še vedno pa ji je bil neznansko všeč in po spletu okoliščin sta se zopet začela družiti in preživljati več prostega časa skupaj. Seveda striktno kot prijatelja.

Debatirala sta o vseh mogočih rečeh in zdelo se ji je, da se na nek način zbližujeta, zato je potihoma upala, da se bo iz prijateljstva razvilo tudi kaj več. Takrat sta bila pač premlada, ampak sedaj so bile vse zamere pozabljene. Vsaj z njene strani. Ni pa vedela, kako on gleda na vse te dogodke, saj ga nikoli ni zares spoznala, vedno se ji je zdel tako zaprt vase, da včasih enostavno ni mogla prepoznati, kaj čuti in kaj ga tare. Danes pa je bilo popolnoma drugače. On je bil drugačen, bolj samozavesten, zgovoren, nič več zadržan.

vir

Vse je bilo super, dokler ji ni začel pripovedovati, kako se je zagledal v sodelavko. “Veš, kakšen pogled ma. Ej, res, da dol padeš. Pa tko, ko hodi, joooj, res je seksi,” ji je vneto razlagal. Ona pa ni mogla verjeti, kaj sliši in kaj mora poslušati. Zopet. Zopet je stvari napačno razumela. “Ja, itak, midva kaj več kot prijatelja. Not gonna happen!” je kar kričalo v njej. “Pizda, kako je lahk tko slep! Ali sm pa le jst tko nevidna,” se je spraševala, on pa je govoril, govoril, govoril…

Ta vnos je bil objavljen 25.01.2008 15:37 in je prikazan pod \'hoy\', \'moje bedarije\', \'nekaj malega\'. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.