Arhiv za Januar th, 2008

Veliko blogerjev pravi, da pišejo predvsem zase in tako uporabljajo blog za izlivanje in sproščanje svojih misli. Če bi bilo res tako, potem ne bi obstajala ta potreba po javni objavi naših misli, mnenj, občutkov, doživljanj ipd., ampak bi se zadovoljili z zapisom, ki bi ga lahko prebrali samo mi in ne ves svet.

Večina jih (nas) tudi trdi, da se ne skrivamo za nekim virtualnim nickom in da so (smo) tudi v realnem življenju takšni kot se predstavljamo na blogih. A dejstvo je, da določenih stvari pa vseeno ne bomo prenesli na ta virtualni papir. Nočemo s celimi imeni omenjati naših bližnjih, temveč rajši uporabljamo samo začetnice imen, lotimo se pisanja nekih zgodb, ki naj bi sodile v kategorijo izmišljeno in na ta način zakrijemo sebe, izpustimo določene podrobnosti nekega dogodka, ker gre za “neki tazga k ni za vsazga”. Zakaj v bistvu to počnemo? Zakaj samocenzura? Zakaj vseeno želimo ohraniti neko distanco in kako daleč smo v resnici pripravljeni iti s svojimi zapisi na blogu?

Vsak človek je kot paket presenečenja, v resnici ga nihče ne pozna do zadnjega kotička in vsi nosimo v sebi neke skrivnosti. In če pišeš blog, ki vsebuje tudi zapise osebne narave, se vedno bolj in bolj razkrivaš, pišeš nekaj, česar morda ne bi nikomur povedal oz. zaupal, ne partnerju/ci, ne prijateljem in ne družini. Zato uporabiš “papir” in njemu poveš, kar resničnim ljudem nočeš. Pravijo pač, da papir prenese vse. Težava nastane, ko tvoj blog začnejo brati ljudje, ki te poznajo in tu nastopi samocenzura. Takrat se torej ustavimo in sami sebi zapremo usta, izbrišemo tisti že zapisani stavek in preprečimo besedam, da pridejo na plan. Postavimo mejo, do katere lahko gremo. Zakaj? Zakaj naj bi se človek skrival ravno pred ljudmi, ki ga najbolj poznajo in ga sprejemajo takšnega kot je? Enostavno zato, ker gre za neke skrite misli, neke skrite občutke, nekaj, kar mogoče vesta samo dva dobra prijatelja in nihče drug. Verjetno pa včasih tudi pomislimo na to, da bi lahko nekateri ljudje stvari napačno razumeli in naredili neke zaključke, ki so lahko popolnoma napačni. Ali pa enostavno nočemo deliti občutkov, ki so samo naši in za katere hočemo, da takšni tudi ostanejo.

vir

Ravno tako sem tudi mnenja, da obstaja samocenzura tudi v realnem življenju, tako pred družino kot pred prijatelji. Vsega konec koncev le ne povemo, ne delimo in ne razkrijemo. Človek je pač skrivnostno bitje in nihče mi ne more reči, da nima skrivnosti. Pa še kako jih ima!

  • Share/Bookmark

Comments 15 komentarjev »