Kako zanimivo je, ko človek sreča znanca iz preteklosti in ugotovi, da s to osebo nima popolnoma nič skupnega. Nič. Včasih pa je bilo toliko tega. Ampak vmes smo pač odrasli iz navihanih najstnikov in najstnic v odgovorne, načelne, samozavestne in prijetne1 ljudi in se pri tem očitno zelo spremenili. Vsaj nekateri.

Zadnjič sem namreč po naključju srečala sošolko iz osnovne šole, s katero sva včasih prebili veliko skupnih uric. Potem sva pač iz osnovne šole odšli vsaka po svoji poti in pri tem se je najin prijateljski odnos počasi začel krhati. Vse manj časa sva imeli druga za drugo, spoznali sva nove ljudi in na koncu je najino prijateljstvo popolnoma zamrlo. V bistvu je smešno to, da ni nekega konkretnega razloga, zakaj se je to zgodilo, enostavno oddaljili sva se. Tako ni bilo več dolgih telefonskih pogovorov, nič več opravljanja drugih vrstnikov2 in ne več jokanja za nesrečnimi ljubeznimi. Tudi naključno se potem nisva nikoli srečali in videti nekoga po toliko letih, je bilo zame res presenečenje.

vir

Spregovorili sva nekaj stavkov in prisotna je bila ogromna distanca, nič tiste “domačnosti”, brez tistega zaupljivega pogleda, vse je bilo tako čudno. Dalj časa sva govorili, bolj sem ugotavljala, da dejansko res nimava ničesar skupnega in da si sedaj ne predstavljam, da bi bila ta oseba ena izmed mojih dobrih prijateljic. Kako zanimivo. Se človek v času odraščanja res tako spremeni in preoblikuje? Smo takrat res en tak nepopisan list, ki ga počasi dan za dnem polnijo različne vrstice? Sva se res obe tako zelo spremenili, da nobena ni izkazala interesa za nadaljnje srečanje?

Mogoče res. Ali pa nikoli nisva bili zares tako dobri prijateljici, da bi ta najin odnos ohranili…

  1. upam, da vse te stvari in še mnogo drugih :D [nazaj]
  2. ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark


14 odgovorov v “Ko gre vsak svojo pot…”

  1.   lordwales pravi:

    Podobno se dogaja tudi meni.Srečam sošolca iz osnovne šole v Sežani, v sveh teh letih že ločenega. če me ne bi nagovoril ga ne bi spoznal! Se pogovarjava in ugotoviva da nimava nič skupnega. Moj največji hoby je pisanje, njegov pa računalniške igrice. je pa res, otroka ima!

    Jaz pa črno ljubico tipkovnico!

  2.   ninaa pravi:

    pac razlicne poti…men se dogaja podobno, potem z nekaterimi lahko se vseeno najdes skupen jezik in je zadrzanost samo trenutna, ker se pac dlje casa nismo videli…z nekaterimi se pa ne da, niti ni interesa…Men je to tud zlo hecno, sploh ce si se kdaj res fajn razumel :roll:

  3.   senorita pravi:

    @ninaa: ja, meni je bilo to tudi najbolj smešno, da sva se včasih res veliko družili, potem pa takole. Enostavno res nobena ni pokazala interesa.

  4.   tanny pravi:

    včasih se mi sploh smešno zdi s tako osebo pogovarjat, ko pa jo vidim, da ji je že od daleč nerodno in da se želi ogniti srečanju.

  5.   senorita pravi:

    @tanny: veš, da sem tudi jaz dobila tak vtis, da bi ji bilo bolj všeč, če se ne bi srečali :) Ampak dejansko sva šli druga proti drugi in je bilo srečanje neizogibno ;)

  6.   tanny pravi:

    ja potem pa je bilo res neizogibno :)

  7.   ombre pravi:

    pocasi se dalec pride;)

  8.   Zvita T.v. pravi:

    Z ljudmi in osnovne šoli sem tudi jaz izgubila stike, čeprav sem imela dosti zaupnic in prijateljic.. sicer se še slišimo, malo manj pa vidimo. Vsekakor pa ohranjam stike z dvema ljubima osebama iz srednje šole, z eno sicer bolj kot z drugo. Je pa smešno ko nekoga po toliko letih srečaš, pa ne veš kaj bi rekel, povedal.. če pa pride do tega, pa dostikrat slišimo samo hvalo :D

  9.   senorita pravi:

    @Zvita T.v.: jst pa prav z nikomer iz OŠ nimam stikov :D

  10.   tanny pravi:

    o iz OŠ tudi jaz nimam stikov in si jih tudi ne želim…

  11.   bamboo pravi:

    mislim,da se kar vsem dogaja podobno, ce ne celo isto kot si sama napisala-ljudje pridejo in grejo, a tisti najzvestejsi ostanejo…

  12.   senorita pravi:

    @bamboo: ja res je tako. Samo tisti najbolj zvesti ostanejo :)

  13.   vesna pravi:

    to se men ni še nikol zgodilo, imam 3 najboljše prijateljice, eno iz otroštva, eno iz OŠ in eno iz srednje, z nobeno nismo nikoli prekinile stikov (ali pa morda le za kak mesec, dva, pa še to zaradi okoliščin), za vse ostale sošolke in sošolce mi pa ni kaj dosti mar, kam so šle njihove poti. seveda sem se družila še z dosti ljudmi, ampak če to ni bilo tisto pravo prijateljstvo, se mi zdi, da je nekako normalno, da se po tem, ko se npr. zaključi šola, z njimi ne vidiš več kaj dosti…

    če bi bil interes, bi se prijateljstvo šele lahko razvilo :)

  14.   senorita pravi:

    @vesna: saj to je tisto, očitno ni bilo pravega interesa :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !