Arhiv za Januar, 2008

To, da naš šolski sistem ni ravno najboljši, verjetno ni treba posebej poudarjati. Ampak ok, sistemu se je treba prilagoditi in veliko pri vsej stvari lahko naredijo učitelji. Ti se ravno tako nameravajo pridružiti stavkovnemu valu, ki naj bi zajel Slovenijo in nenehoma tarnajo, kako slabe so njihove plače. Pa si res vsi zaslužijo boljše?

vir 

Definitivno ne! Nikakor ne podcenjujem njihovega dela, saj ga nekateri res izvrstno opravljajo in predstavljam si, da vseeno ne more biti to tako lahko kot si nas večina predstavlja. Ampak nekateri si niti ne zaslužijo naziva učitelj, kaj šele povišanja plače! Zame osebno je učitelj tisti, ki mora znati otroku približati predmet in ga pravilno motivirati, navdušiti in konec koncev tudi ta predmet predstaviti. Otrok lahko namreč obožuje npr. angleščino kljub temu, da mogoče pri tem predmetu nima najboljših ocen. Zakaj? Zato, ker zna učitelj pridobiti njegovo pozornost, mu vzbuditi zanimanje in na ta način se otrok res uči. Uči se stvari, ki se jih bo mogoče čez eno leto tudi spomnil. Velikokrat pa na žalost ni tako, saj otroke silijo, da se stvari učijo na pamet in dejansko potem snovi sploh ne razumejo. Po pripovedovanjih staršev namreč otroci včasih sploh ne vedo in ne razumejo, kaj točno govorijo, saj se neko snov naučijo tako kot bi se učili pesmico – do pike natančno. In ne samo, da nekateri učitelji otrok ne znajo motivirati, temveč počnejo ravno nasprotno in tako pridemo na koncu do tega, da otrok zasovraži predmet, čeprav v resnici ne prenese učitelja.

Samo vprašam se lahko, zakaj določeni ljudje opravljajo ta poklic, za katerega zelo očitno niso bili rojeni. Potem pa sedijo za tistim katedrom, stresajo svojo slabo voljo in obupanost nad celim svetom na uboge otroke, se striktno držijo učnega načrta, zapisujejo ‘cveke’ v redovalnico in udarijo po mizi, ko klepetanja res ne prenesejo več. In to naj bi bilo njihovo poslanstvo?

Mogoče bi moral vsako učilnico v naših šolah krasiti tale napis: A good teacher helps those who are doing poorly to do well, and helps those who are doing well to do even better

  • Share/Bookmark

Comments 15 komentarjev »

Jutra so pri meni načeloma daleč od tega, da bi bila najljubši del mojega dneva. Zelooo daleč, saj nisem jutranji tip človeka, kar pomeni, da so moja jutra predvsem zaspana. Prva stvar, ki mi zjutraj pade na pamet, ko odprem oči, je: “A je res treba že vstat?” Na mojo veliko žalost, je odgovor vedno pritrdilen.

vir

Današnje jutro je bilo sicer ravno tako zaspano, a precej bolj energično, hitro in nasmejano. Ob vsej prekomerni energiji pa so mi v današnjem dopoldnevu po glavi potovale še naslednje misli:

  • zakaj ljudje že pol ure pred odprtjem določene banke, ki ima baje najnižjo provizijo za plačevanje položnic, stojijo pred to banko in čakajo, da tamkajšnji uslužbenci začnejo z delom. Gre predvsem za ljudi, starosti 60 +. Ko bom jaz v ‘penziji’, bom ob tej uri še lepo doma grela posteljo (ja, sej vem, to sedaj mislim, da bom :D )
  • klical je nek mladenič z zelo prijetnim in seksi glasom. Škoda, ker je samo poklical :oops:
  • muzika dela čudeže. Zaspano bitje lahko pravi ritmi v trenutku prelevijo v ‘too much energy’ bitje ;)
  • vzeli so mi še zadnje parkirišče, kjer si skoraj vedno naletel na prazno parkirno mesto. Skoraj vedno!
  • ugotavljam, da sem preveč prijazna do ljudi. Moram nekaj narediti na tem področju :roll:
  • pogrešam “certain someone”
  • s sodelavko želiva spremeniti svet. Hmmm…ne vem, če nama bo ‘ratalo’
  • otroci iz vrtca so ‘tak luštni’ s tistimi kapami in rokavičkami. Samo za gledat, ne za imet enega! :D
  • sprašujem se, kdo mora narediti naslednji korak. Pomoje, da jaz ne?
  • ljudje so polni presenečenj
  • sovražim mozolje
  • dan polepšajo male, nepomembne stvari
  • v prihodnjih dneh moram nujno na vročo čokolado. Zaenkrat še izbiram kandidata, ki me bo spremljal
Tole dopoldne je bilo v resnici zelo čudno, mešanica pozitivnega in negativnega in ker se ga ni dalo drugače ubesediti, smo se lotili kar alinej. Hmm…

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Tema. Noč. Vse črno. Takrat se začne neka čarobnost, skrivnosti, srhljivost, norosti in takrat tudi najlažje razmišlja. Ko je zunaj še polmrak in ko skozi vse steklo, ki jo obdaja lahko vidi samo še sence ljudi. Vsi hitijo, eden sem, drugi tja, vsi so polni nekih misli, vsem na obrazu počiva nek izraz, ki sporoča, kako se tisti trenutek počutijo. Tega izraza ne vidi, ker so predaleč, vidi lahko samo obrise, sence in sliši. Ja…sliši pa lahko, sliši nežno cepetanje otroških nožic, zvok avtomobilov, starca in njegov grozen kašelj, cviljenje gum, odmev nekih besed, ki se izgubijo nekje v daljavi.

Vozi se. Nežna glasba je zavzela ves prostor v avtu in prevzela tudi njo. Najde se v tej pesmi in se potopi vanjo. Okoli nje belina, nekaj, kar je samo podobno snegu. Sonca že davno ni več. Zato pa je milijon luči, vidi jih za sabo, pred sabo, snop svetlobe jo zaslepi tako močno, da ne ve več, kam se pelje. Ne ve, kam gre in kam je namenjena. Samo vozila bi se, da ji ne bi bilo treba videti nikogar. Noče slišati nikogar. Želi biti sama, sama s seboj. Pesmi je konec, a noče, da je konec, zato si jo zavrti še enkrat.

Čas celi vse rane, pravijo. Ne verjame jim. Njeni občutki so tako…tako…tako neopisljivi. Navdaja jo močna žalost, pesimizem, smili se sama sebi in zares čuti, kako jo boli srce. Kot da jo je nekdo zabodel s konico noža. Da…tako jo boli. Samo za trenutek si dovoli, da ji misli uidejo k njemu. Pravzaprav ji uidejo k njima. Ampak njiju že davno ni več. Bila sta…nekoč…nekje, sedaj ju ni.

Nekje v kotičku pa začuti še nekaj. Nekaj močnega, nekaj kar jo navdaja z energijo, nekaj, kar jo pelje dalje, nekaj, kar jo nosi na svojih nevidnih rokah, nekaj zaradi česar namesto teme zopet vidi svetlobo. Upanje.

  • Share/Bookmark

Comments 14 komentarjev »

Počasi se je oddaljevala stran od njega, on pa je še vedno stal kot kip sredi trga. Tako močno si je želela, da zakliče njeno ime, da steče za njo, da stori karkoli, samo da je ne pusti proč. A želela si je zaman, saj se to ni zgodilo.

Ko ni več slišal njenih korakov in je ostal sam samcat v temi sredi gozda, naslonjen na drevo, so ga čustva premagala. Oblile so ga solze in jokal je kot majhen deček, ki se je izgubil sredi tržnice in ne najde svojih staršev. Jokal je za njo, zaradi nje in zaradi njiju, jokal je, ker je vedel, da je njuna zgodba končana. Ni pa vedel, da bi se njuna zgodba lahko nadaljevala, če bi le poskusil spregovoriti, če bi jo le prosil odpuščanja, če bi le…

Tudi ona je tisti večer jokala kot dete, malo in nebogljeno. In takrat je za njim jokala zadnjič, izlila je vso svojo bolečino, saj se je zavedala, da mora biti zaradi bitjeca, ki ga nosi pod srcem, močna. Tisti večer se je odločila, da bo živela samo še za tega otroka, plod njune pretekle ljubezni in ga varovala pred svetom. Moški od tistega večera dalje zanjo niso več obstajali, vsaj mislila je tako.

Srečala sta se nekaj let kasneje v nekem nakupovalnem centru, oba v družbi partnerjev, ona z majhno punčko v naročju, ki je imela prav tako sijoče oči kot jih je imel on nekoč. Nikoli ni izvedel, da je punčka njegova, ona pa ga ni nikoli zares pozabila. Njena skrivnost je ostala nekje v tistem temnem gozdu…

  • Share/Bookmark

Comments 19 komentarjev »

…bi se očitno lahko glasilo geslo sveta, v katerem živimo. Ljudje to dokazujejo vsak dan znova s svojimi dejanji in take stvari me ne bi smele več presenečati, ampak včasih ti enostavno zavre kri. Starši ti polagajo na srce veliko nekih pozitivnih besed, ki se jim reče poštenost, pridnost, delavnost, iskrenost, nesebičnost in še veliko drugih lepo zvenečih besed. A kaj, ko se ti vsega tega naučiš in poskušaš biti načelen človek, ki stoji za svojimi prepričanji in vrednotami pa se vsak dan znova zaveš, da vse te vrednote v širšem okolju niso cenjene in včasih ne pomenijo nič.

Ni pomembno, če se “matraš”, če si ustrežljiv in prilagodljiv, če jemlješ svoje delo resno in vsako stvar, ki jo opravljaš, narediš stoprocentno. Ne, to ne šteje. Poskrbi za svojo rit, glej samo nase, razmišljaj samo o sebi in o tem, kako boš koga ‘okoli prinesel’. Nikoli se ne oziraj na druge, važen je cilj in ne sredstva, ki so potrebna za dosego tega cilja. Če moraš zato preko trupel, pojdi, saj moraš vendar paziti nase in na svoj položaj. Prilizuj se kolikor le moreš, bodi prijazen do neke osebe, ko pa se obrneš stran od nje, pa jo obrekuj kolikor ti srce poželi, povej nekaj resnice in ‘naloži’ veliko laži. Mogoče ti uspe to osebo očrniti pred nekom drugim in potem si zmagal in zmage, pravijo, so tako sladke. Delaj vse najslabše pa se boš vedno imel najboljše.

Vem,  da vse te stvari ne držijo, ampak vse manj verjamem v dobroto ljudi in v to, da tej družbi besede kot so poštenost in načelnost resnično še kaj pomenijo. Koliko ljudi jih še resnično ceni in koliko jih te vrednote pohodi vsakič, ko je to potrebno za dosego nekega cilja? Komu gre danes res verjeti in zaupati? Le redkim.

Vseeno upam in tudi verjamem, da laži, hinavščina in sebičnost ne peljejo daleč, saj pride trenutek, ko se tudi takšnemu človeku stvari ustavijo. Resnica namreč vedno najde svojo pot. Ampak včasih je res težko čakati…

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Ko je omedlela in izgubila tla pod nogami, se je z glavo udarila v bližnjo vejo. Hitro je stopil do nje, a se je ni upal dotakniti, saj je izgledala tako krhka kot punčka iz porcelana. Potem pa se je ustrašil, da ni kaj hujšega in jo začel buditi. Ko je prišla nekoliko k sebi, se je znova ustrašila njegove podobe, a zakričati ni več upala pa tudi zdelo se ji je, da ne bi mogla. Prijela se je za glavo in iz njenih ust je prišel zvok bolečine. Hotela je vstati in začeti teči, pa je noge niso ubogale. On pa je mirno stal poleg nje, izgledal grozno kot še nikoli prej in molčal. Bil je tako zanemarjen, njegove oči so bile na pol krvave, obril se zelo očitno ni že več tednov in kar naenkrat se ji je zdelo, da poleg nje v resnici stoji tujec in ne človek, ki ga je nekoč ljubila z vsem svojim bitjem.

Z besedo nekoč je sama sebe tolažila, saj si ni hotela priznati, da ga v resnici ljubi še bolj kot prej, da pogreša njegove močne roke, njegov smeh in prijeten glas. Ne, ni ji šlo samo za seks, on je bil enostavno nekaj več. Prej ni nikoli verjela v resnično ljubezen in vedno je govorila, da to ne obstaja, da je človek pač človek in zato ne more biti do konca življenja z eno samo osebo. Dokler je ni doletetlo nepričakovano, jo udarilo kot strela z jasnega neba in čeprav se je poskušala upirati, ji ni čisto nič uspevalo. Del nje ga je želel potegniti k sebi in ga tako zanemarjenega poljubiti, drugi del pa ga je želel nahruliti in spoditi daleč stran od sebe. Odpuščati nikoli ni znala in njemu niti ni želela. Njegova prevara jo je bolela do zadnjega kotička srca.

Počasi se je vendarle začela pobirati z ledeno mrzlega snega in stegnil je roko, da bi ji pomagal. Delala se je, kot da ga ne vidi in kot da ga ni tam. Jezilo jo je, da ni spregovoril niti besede kot da bi vedel, da ne bo pri njej ničesar več dosegel. Ko je vstala, je začela korakati stran od njega, teči namreč še ni mogla.

On pa je še vedno stal na istem mestu in se ni niti premaknil…

  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

Tekla je na vso moč in čeprav je bila prava športnica, ji je sape počasi zmanjkovalo. Tekla je, ker ni želela misliti, tekla je, ker je želela izbrisati vse besede in vse spomine, vse solze in prepire. Ko je noge niso več nesle, se je ustavila, sopla je kot star ata in zdelo se ji je, da lahko sliši svoje misli. Okoli nje je bilo vse belo, saj tu ni bilo avtomobilov, tovornjakov in avtobusov, zato je bil sneg čist. Točno takšen kot je padel z neba, le tu in tam je bila kakšna človeška stopinja. Vedela je, da malo ljudi pozna ta košček gozda in da se človek tu lahko hitro izgubi. Na nek čuden način ji je bilo celo žal, ker je bila ena izmed tistih, ki je poznala ta gozd do drevesa natančno, saj se je želela izgubiti.

Želela si je, da je nihče ne bi našel in v misli so se ji že prikradli obrazi njej poznanih ljudi. Bila je tako na tleh, da ni znala drugega kot jokati. Zato se je zopet podala v tek, čeprav je vedela, da gre le še globlje v gozd. Zunaj se je počasi, a vztrajno začel delati mrak in mraz je pritisnil še močneje. Zazeblo jo je, da je zašklepetala z zobmi, a ni se dala. Še vedno je tekla in srce ji je divje razbijalo, da bi ga lahko slišal še zadnji prebivalec tega gozda. Zopet so jo spreletele mračne misli in želela si je, da bi se to njeno srce razpočilo, da bi obležala v mlaki krvi in tako končala svojo zgodbo, ki je bila eno samo trpljenje.

Njen korak se je nekoliko upočasnil in ni več tekla, ampak le hitro hodila. Ko se je ravno nameravala popolnoma ustaviti, pa je pred seboj zagledala grozno postavo in njen krik je odmeval po vsem gozdu. Naslednji trenutek je omedlela…

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »

Ne samo prve dni leta, v katerem se trenutno nahajamo, temveč že zadnje dni leta 2007 oz. pošteno rečeno že nekje od oktobra dalje nas vsi bombardirajo z novicami o podražitvah. Dnevniki, poročila, radijske novice, internetni portali in poleg vsega tega še vsi znanci, prijatelji, družinski člani in preostalo ljudstvo. Vsi povzdigujemo glas, vsi nergamo, vsi imamo neskončno mnogo za povedati o tej temi.

Naš vrli predsednik vlade in seveda od prvega dne tega leta tudi predsedujoči Evropski uniji in njegova ekipa pa ponosno trdi, da se bo gospodarska rast v tem letu nadaljevala, kar bo omogočilo višje plače in pokojnine, več štipendij in vsi bomo srečni. V novoletni poslanici nam sproča, da je to prvo leto, ki ga Slovenija zaključuje s proračunskim presežkom, da je bila lani nižja brezposelnost, povečuje se celo število rojstev, medtem ko je vsa prejšnja leta to število upadalo. Skratka vse je super in ni razlogov za skrbi. Mogoče res ne. Ne, za gospoda ministra Andreja s Štajerske, ki ima pri vsem napornem delu še čas, da kliče na nacionalni radio. Ne, za vse riti, ki bodo grele vrhunsko kvalitetne stole na Brdu. In ne, za vse tiste, ki jim ni potrebno misliti ali bodo lahko kruh jedli tudi konec meseca.

Ljudi pa skrbi, skrbi jih prihodnost, skrbijo jih višje cene električne energije, skrbijo jih višje cene mleka in mlečnih izdelkov, skrbijo jih višje cene…ah bolje, da se ustavim. Skrbijo jih podražitve, ki jim očitno ni videti konca. Ne, ne pravim, da je za vse kriva vlada in da vlada določa ceno kruha, trg je pač trg in ceno konec koncev določa le in samo trg1, ampak dejstvo je, da je tej vladi spodletelo pri veliko več stvareh kot si sama upa priznati.

Ljudje pa so se že navadili, da se na politike ne gre zanesti in samo še tu pa tam “pojamrajo” in živijo dalje. Mogoče se udeležijo kakšnih delavskih protestov, vpijejo, da hočejo evropske plače, potem pa se mirno odpravijo domov. Zanima me koliko ljudje še lahko prenesejo? Tisti navadni, tisti povprečni, tisti, ki pa vendarle morajo razmišljati o tem, ali se bo kruh lahko jedel tudi konec meseca!

  1. vsaj tako so mene učili [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 48 komentarjev »

Nemirno se obračam v postelji in te v sanjah objemam,

plavam med neskončnimi oblaki in čutim tvoj pogled,

moji prsti se prepletajo s tvojimi in oba začutiva strast,

skupaj korakava po peščeni plaži in loviva najine občutke,

smejiva se na ves glas in pleševa brez glasbe,

sladkava se s čokoladnimi dobrotami in opazujeva sončni zahod,

na ustnicah začutim tvoj poljub…

…ampak vse to so samo sanje…

…potem pa me preseneti tvoj klic!

Kaj sedaj?

vir slike 

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »