Arhiv za Februar, 2008

Postavljena v nek drug čas, v neko drugo obdobje, v neke druge trenutke. Ne mine dan, ko sama sebi ne postavi vedno znova istega vprašanja. In vedno znova tudi dobi isti odgovor. Tava v temi, kot da nikjer ne bi bilo svetlobe in sonca. Išče, gleda, posluša, a ne najde, ne vidi, ne sliši. Vsak dan hodi po isti poti, a nikakor ne pride do cilja. Glava in misli v njej pa postajajo vedno bolj težke, zato hoče stran. Stran od ljudi, stran od vseh njihovih težav, stran od znanih vonjev, zvokov in pogledov. Rada bi se vrnila nazaj. Ve, da ne more…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Sonce ima neverjetno moč in tisti rek, da za vsakim dežjem posije sonce res ni iz trte zvit. Ko začutim ples sončnih žarkov na obrazu, se včasih kar nasmehnem. Tako lepo je, ko te sonce boža in ti misli odplavajo nekam daleč stran…

Nekam na skrit košček obale, kjer lahko slišiš samo bučne valove, ki obiskujejo skale, začutiš nekaj kapljic, ki jih prinese veter in vohaš pravi morski zrak. Kjer lahko preprosto čutiš

Čutiš zapeljive dotike in poljube, vroče ustnice nekje pri popku, mokre roke povsod po telesu, nežen pesek pod sabo, jezik ob jeziku, nemirne gibe sem in tja, ritem dveh teles, potno kožo. In slišiš šepetanje vetra, vedno hitrejše dihanje in neprepoznavne čutne zvoke…

Hoy quiero soñar de ti…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Čas je baje relativen. Vsaj tako pravijo fiziki. Lepi trenutki nam ponavadi minejo ekstremno hitro, kadar pa nam je dolgčas, pa se vse skupaj “vleče” kot jara kača. Presedamo se z enega konca sobe na drugega, pogledamo na uro in minilo je reci in piši, točno 12,5 sekund. Ampak ura neprestano tik-taka in še preden se zaveš, si leto starejši, poletje zamenja pomlad, tvoj mali nečak, ki si ga nedolgo nazaj pestoval/a, pa gre prvič v šolo.

vir

Meni se včasih, zadnje dni sicer zelo pogosto zdi, da mi časa enostavno zmanjkuje. Preveč obveznosti, preveč ljudi, preveč telefonskih klicev, preveč besed in prekleto premalo časa. Dan bi včasih res moral imeti vsaj 25 ur. Človek se namreč ne more pretrgati napol, da bi zmogel preko dneva opraviti vse zadane aktivnosti. Včasih si dan nekako v mislih “splaniraš”, pa se potem zgodi kaj nepričakovanega in stvari se začnejo prestavljati, naslednji dan na tisto, kar bi naj bilo narejeno včeraj pozabiš in potem se pojavijo problemi. Včasih se takole pogovarjamo, kako super je bilo, ko smo še hodili v šolo. Prišel si domov, če si imel srečo, te je doma čakalo toplo kosilo in praktično nič obveznosti. Časa je bilo dovolj za vse. Za branje, igranje, gledanje televizije, druženje s prijatelji in vse ostalo. Ne vem, če smo takrat o času sploh razmišljali.

Sedaj je drugače. Vsak ima svoje obveznosti, svoje skrbi in uskladiti se časovno s petimi različnimi ljudmi, zna pogosto biti problem. Ampak, vse se da, če se hoče. Zato naj vam pomanjkanje časa nikoli ne bo izgovor! Vzemite si čas za kratek telefonski klepet, za sproščujoč pogovor ob kavici, za obisk prijateljev, predvsem pa ne pozabite nase! Tisti čas, ko je človek sam s sabo1 ima velik pomen. Zato imejte vedno čas sami zase in izkoristite vsak trenutek, ki vam je dan!2

  1. pa naj bo to v kopalnici ob sproščujoči kopeli, pri teku, zvečer pred spanjem… [nazaj]
  2. zadnje čase pa nekaj preveč govorim o izkoriščanju trenutkov, kajne? Ne me vprašat zakaj, ker še sama ne poznam odgovora :D [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Govorili so, da nikoli ne bova srečna.

Trdili in prepričevali so me, da ti nisi zame.

Tebi pa so rekli, da si zaslužiš več od mene.

Preprečiti so hoteli, da doživiva najino ljubezensko pravljico.

Uporabljali so vse možne načine, da bi naju ločili.

Lagali so, se izmišljevali, te vodili stran od mene in začel si jim verjeti.

Meni so polnili glavo z neumnostmi, tako močno so strmeli k najinemu koncu.

Ko si bil ti razočaran in jaz objokana, so se privoščljivo smejali.

Dokler nisi ti spregledal in jaz spoznala, da tako ne bo šlo več naprej.

Nisi jim pustil, da naju ločijo. Nisem jim dovolila, da mi te vzamejo.

Danes, ta trenutek, to sekundo uživava v najini pravljici. Enostavno srečna sva…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Saj je zelo lepo, da si ljudje izkazujejo ljubezen na vsakem koraku in da to počnejo tudi danes, ko ni “uradni praznik zaljubljenih”, ampak bontona pa bi se bilo vseeno potrebno naučiti!

Pred kakšnoo uro in pol stopim na vlak poln različnih skupin ljudi, od takih, ki se vračamo iz službe, srednješolcev, ki zaključujejo teden, najde se tudi kakšen upokojenec in pa seveda neznansko število mladine. Danes je bil namreč informativni dan, kar pomeni, da je bil javni prevoz še toliko bolj obremenjen. Tega, da smo stali drug ob drugem kot sardele v konzervi, verjetno ni potrebno dodatno razlagati. Potrebno pa se je obregniti ob obnašanje nekaterih ljudi. Z dvema besedama: živa groza!

vir

Komaj dihaš, v nosnice ti pride vonj nekaterih, ki so zelo očitno pozabili na tuširanje, v oči ti silijo kodri mladeniča, ki tudi niso bili oprani že nekaj časa, po nogah ti stopa eden pa potem drugi, s komolcem te udari starejša ženica in počutiš se kot blago, ki ga premetavajo iz enega konca na drugega. Ampak ok, recimo, da so te stvari še nekako sprejemljive, ljudi je pač preveč, prostora na vlaku pa premalo. Med vso to množico pa se najde tudi najstniški parček, ki je pozabil, da ni sam v tem prostoru. Ljudje se niso mogli premikati, onadva pa sta si vseeno izborila svoj prostor, se objemala, božala, poljubljala, si nežno šepetala na ušesa in se nikakor nista pustila motiti. Tako je bilo vso pot od Ljubljane do Kranja in verjetno še dalje do Nove Gorice, kamor sta bila namenjena. Tako ali tako mi grejo na živce ljudje, ki neznansko radi prestopijo mejo dobrega okusa in se začnejo sredi družbe ali na javnih mestih ob najmanj primernem trenutku spuščati v ‘že preveč’ intimne trenutke. Takrat človek pomisli: “Get a room!!!”

Da pa bi bilo vse še bolj idilično pa smo bili seveda deležni še brezplačnega poslušanja glasbe. Damica s slušalkami v ušesih, zlato torbico v rokah in fake čevlji na nogah, je bila tako prijazna, da je glasbo delila z vsemi ostalimi. Od Mileta Kitića pa do Jelene Karleuše, kar vam srce poželi! Kako smo je bili veseli. Res. Polepšala nam je pot do doma.

Očitno opisani posamezniki niso bili deležni prave vzgoje, nikoli niso videli knjige z naslovom Bonton in slišali za kulturno obnašanje. Ne vem, kje naj sicer najdem kakšno drugo razlago za tovrstno obnašanje.

Še dobro, da sem kmalu lahko zadihala svež zrak…

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

17.37…počasen korak se začne spreminjati v hitrejšega, asfalt pa v grob makadam

17.40…zunaj svoj prostor začne zavzemati mrak

17.42…zelena luč že sveti, jaz pa že skoraj začnem teči

17.43…makedamska pot se začne ožati, obdajo jo nekaj, kar je le podobno travi

17.45…stojim in čakam

17.46…stopim noter med ljudi in začnem iskati sedež

17.47…najdem sedež

17.48…odpnem si plašč

17.55…nežno zibanje me uspava in oči se mi začnejo zapirati

18.02…skoraj že spim, glava je “prazna”, misli sproščene, na ustnice se skoraj prikrade nasmeh

18.06…poslušam bedne najstniške pogovore in si mislim: “Uff, kje so že ta leta…” 

18.15…opazujem ljudi okrog sebe, zunaj je že čista tema

18.20…soj luči razsvetli pokrajino

18.25…stopim ven, udari me mrzel zrak

18.27…doma sem 

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Ljubezen, love, amor… Tisto lepo čustvo, ki baje doleti vsakega vsaj enkrat v življenju in te nosi na svojih nevidnih krilih, česar se niti sam ne zavedaš. Ne smemo je zamenjati z zaljubljenostjo, s tistimi metuljčki v trebuhu, ko ne moreš ne jesti in ne piti, ko misliš samo in le nanj, ko odštevaš minute in čakaš, da ga zopet vidiš. Tudi ne s strastjo, tem močnim, z energijo nabitim čustvom. Ne. Ljubezen je nekaj popolnoma drugega. Ampak kaj?

vir

Jo je komu v resnici uspelo zares razložiti? Na to temo je bilo verjetno natipkanih nešteto besed, napisanih milijon pesmi, posnetih ogromno filmov, zaigranih neznansko število gledaliških predstav, a še vedno nam ni uspelo najti definicije, ki bi nam pojasnila, kaj ljubezen sploh je. Sta to dve osebi, ki postaneta ena? Gre za razumevanje, spoštovanje, iskrenost, igrivost, strast, srečo? Je to skupna pot skozi življenje? Ne vem. Verjetno je delček tega, ampak tudi veliko več kot samo to.

Shakespeare je nekoč rekel: “Love is blind, and lovers cannot see.” Kako prav je imel! V resnici je namreč težko najti tisto pravo, tisto večno, tisto, ki ti tudi dvajset let kasneje polepša jutra.  Tisto ljubezen. Tisti, ki mu to uspe, je lahko zares srečen. Ljudje smo pač takšni, da velikokrat izbiramo napačne osebe, a tega nočemo videti. Smo pač slepi. Vztrajamo v neki zvezi, iz katere prejemamo samo drobtinice in trpinčimo sami sebe. Ampak kljub temu, da to “v glavi” vemo, ne moremo in nočemo stran. Srce nam namreč govori drugače. Zakaj to počnemo verjetno ni nikomur jasno in dokler sami ne odpremo oči, čudežno ne spregledamo in ne rečemo: “It’s over!”, nam ni pomoči.

V resnično ljubezen je včasih zelo težko verjeti. Posebno, če si bil v življenju neštetokrat razočaran, postaneš nezaupljiv, skeptičen in v vsakem naslednjem iščeš napake. Dokler ne spoznaš tistega pravega pravijo. Tistega, ki te ovije okrog prsta, ki ti vedno znova izvabi nasmeh na obraz, ki te pokliče sredi noči, tebi pa srce utripa kot noro, samo zato ker slišiš njegov glas. Tistega, ki izvabi iz tebe tisto najlepše in odkrije v tebi vrline, za katere niti sama nisi vedela, da jih imaš. Tistega, ki te objame in poljubi, kadar to najbolj potrebuješ. Pravijo tudi, da te doleti takrat, ko to najmanj pričakuješ. Takrat doživiš svojo pravljico, svoje prizore iz prelepega romantičnega filma in svoje verze pozabljene ljubezenske pesmi.

Tako vsaj pravijo. Če to drži, pa presodite sami…

  • Share/Bookmark

Comments 20 komentarjev »

O tem, kako pomembno vlogo imajo učitelji v otrokovem življenju, smo že pisali. Logično je seveda, da vsak učitelj ni tudi dober pedagog in da vsak, ki poučuje enostavno ni bil rojen za ta poklic. Pisalo se je tudi že o odnosu socialnih delavk na Centrih za socialno delo in očitno bo treba zapisati še kaj o šolskih svetovalnih službah oz. delavkah.

Verjetno se nekateri še spomnite tistih psiholoških testov, ki smo jih reševali ob koncu osnovne šole, torej v osmem razredu. Na podlagi le-teh so nam svetovalne delavke “svetovale”, katere srednje šole bi bile primerne za nas, za katera področja smo najbolj nadarjeni in nam s tem olajšale težko odločitev, kje nadaljevati naše izobraževanje. Pha, tako naj bi vsaj bilo. Ampak zopet v veliko primerih ni!

Na lastni koži sem doživela ignorantsko obnašanje svetovalne delavke, ko me je k njej napotila razredničarka, da se pozanimam glede možnosti pridobitve Zoisove štipendije. “Ah, saj nima nobenega smisla vlagati vloge za dodelitev štipendije, saj je tako ali tako ne boš dobila. To res dobijo samo tisti najbolj nadarjeni, ti imaš premalo priznanj in dosežkov,” so bile besede, ki so me pričakale pri njej. “Lahko vsaj poizkusim?” sem jo vprašala pa ni bila ravno navdušena nad to idejo.

Zadnjič pa mi prijateljičina mama, katere sin ravno letos zaključuje osnovno šolo, pravila, kako ji je svetovalna delavka “svetovala” glede sinovega izobraževanja v prihodnosti. Fant sicer v šoli res nikoli ni imel blestečih ocen, matematika mu nikakor ne gre, angleščina mu povzroča težave, ampak navdušeno pa pripoveduje o drugi svetovni vojni, starih Grkih in Rimljanih, zanimajo ga države sveta, celo pri slovenščini mu včasih uspe napisati kakšen zelo zanimiv spis. No, svetovalna delavka je mami svetovala, da naj se njen sin vpiše na dvoletni program, saj ni nadarjen za popolnoma nobeno stvar in da pač tudi triletnega programa ne bo dokončal!? Sprašujem se, zakaj ni rekla, naj gre kar lepo delat in da bo zanj že OŠ dovolj? Ko sem vse to slišala, me je pošteno ujezilo. Saj vem, da so nekateri otroci res problematični, ne pokažejo interesa za nobeno stvar v šoli in mogoče tudi tiste psihološke teste rešijo zelo slabo. Ampak vseeno se mi zdi, da bi svetovalna delavka lahko k celotni zadevi pristopila nekoliko drugače. Otroka je treba spodbuditi, ga navdušiti, se z njim pogovarjati, ne pa ga obravnavati kot zadnjo smet na tem svetu. Tudi mama se je počutila grozno, ko je odhajala iz šole.

Pa to ni edini primer, neštetokrat sem že slišala, da so otrokom govorili: “Ah, ti pa nič ne boš dosegel v življenju! Saj še srednje šole ne boš naredil. Na koncu boš kar lepo kakšen smetar, kaj drugega tako ali tako ne boš znal!” Kakšne besede so to, se sprašujem, kdo si drzne tako govoriti z otrokom? Nekaj je tu hudo narobe…

Upam pa in verjamem, da se najde tudi nekaj dobrih svetovalnih delavk, ki pa le znajo delati z otroci. Zelo očitno je, da tega namreč ni sposoben vsak…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Počutim se fajn, pričakujem nove izzive in gledam naprej v prihodnost. Hkrati pa sem na nek način žalostna, saj se zame končuje neko obdobje, obdobje, ko sem spoznala nekaj super ljudi, s katerimi sem prepričana, da bom ohranila stike tudi v prihodnosti, obdobje, ko so se porajale različne skrbi, a smo jih znali hitro odpraviti, obdobje, ko smo popili nešteto kav in obdelali milijon različnih tem. Obdobje, ko smo jedli navihančke in zavitke, pa krofe in riževe narastke, obdobje, ko smo si privoščili sladoled pa se je ta prej raztopil, ker smo imeli premalo časa, da bi ga pojedli, obdobje, ko je padlo nešteto pijač po ‘šihtu’. Veliko tega je bilo…

Sedaj se to obdobje počasi končuje, a nastopa novo, od katerega si upam pričakovati veliko. Odpiram novo poglavje v svojem življenju in pripravljena sem na vse nove izzive. Priznam…malo me je tudi strah, a to je komponenta, ki nekako sodi zraven. To strahospoštovanje, previdnost, začetna nezaupljivost, ki se potem počasi razblinijo.

Spremembe so vedno nekoliko težke, slovo še veliko bolj, a vseeno sem polna entuziazma in optimizma. Danes pač vidim samo lepe stvari, dobre ljudi in slišim pozitivne besede. Ne zanimajo me nevoščljivost, negativna energija in slabe stvari tega sveta. Danes sem mogoče na drugem planetu…

Še vedno obstajajo dobri ljudje…

Pripravljena sem…

Čakam…

vir slike

Tale objava je že 101. po vrsti. Čestitajte mi ;)   Just joking :lol: 

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Še dobro, da je jutri mali petek!1 Petke tako ali tako obožujem, ker predstavljajo vstop v vikend, no tega, ki je sedaj na poti, imam še rajši, saj bo dela prost dan. I really need it.

Komaj sreda je, jaz pa se počutim kot ožeta cunja! Boli me vrat, boli me križ, nekaj me že grlo ‘matra’, fizično sem torej na psu, sicer pa prekipevam od energije :D Verjetno se mi to vidi že na obrazu, vprašanje, kakšen bi bil izraz na obrazu, če bi mi kdo nudil še masažo. Pi**darija, pa ravno zdaj nikogar ni ;)

Tale post pa res nima ne glave, ne repa :roll:

vir slike

  1. gre torej za četrtek – že če omeniš besedo petek, stvari postanejo nekoliko lažje ;) in ne me vprašat, kje sem slišala za ta izraz [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »