Arhiv za Februar th, 2008

O tem, kako pomembno vlogo imajo učitelji v otrokovem življenju, smo že pisali. Logično je seveda, da vsak učitelj ni tudi dober pedagog in da vsak, ki poučuje enostavno ni bil rojen za ta poklic. Pisalo se je tudi že o odnosu socialnih delavk na Centrih za socialno delo in očitno bo treba zapisati še kaj o šolskih svetovalnih službah oz. delavkah.

Verjetno se nekateri še spomnite tistih psiholoških testov, ki smo jih reševali ob koncu osnovne šole, torej v osmem razredu. Na podlagi le-teh so nam svetovalne delavke “svetovale”, katere srednje šole bi bile primerne za nas, za katera področja smo najbolj nadarjeni in nam s tem olajšale težko odločitev, kje nadaljevati naše izobraževanje. Pha, tako naj bi vsaj bilo. Ampak zopet v veliko primerih ni!

Na lastni koži sem doživela ignorantsko obnašanje svetovalne delavke, ko me je k njej napotila razredničarka, da se pozanimam glede možnosti pridobitve Zoisove štipendije. “Ah, saj nima nobenega smisla vlagati vloge za dodelitev štipendije, saj je tako ali tako ne boš dobila. To res dobijo samo tisti najbolj nadarjeni, ti imaš premalo priznanj in dosežkov,” so bile besede, ki so me pričakale pri njej. “Lahko vsaj poizkusim?” sem jo vprašala pa ni bila ravno navdušena nad to idejo.

Zadnjič pa mi prijateljičina mama, katere sin ravno letos zaključuje osnovno šolo, pravila, kako ji je svetovalna delavka “svetovala” glede sinovega izobraževanja v prihodnosti. Fant sicer v šoli res nikoli ni imel blestečih ocen, matematika mu nikakor ne gre, angleščina mu povzroča težave, ampak navdušeno pa pripoveduje o drugi svetovni vojni, starih Grkih in Rimljanih, zanimajo ga države sveta, celo pri slovenščini mu včasih uspe napisati kakšen zelo zanimiv spis. No, svetovalna delavka je mami svetovala, da naj se njen sin vpiše na dvoletni program, saj ni nadarjen za popolnoma nobeno stvar in da pač tudi triletnega programa ne bo dokončal!? Sprašujem se, zakaj ni rekla, naj gre kar lepo delat in da bo zanj že OŠ dovolj? Ko sem vse to slišala, me je pošteno ujezilo. Saj vem, da so nekateri otroci res problematični, ne pokažejo interesa za nobeno stvar v šoli in mogoče tudi tiste psihološke teste rešijo zelo slabo. Ampak vseeno se mi zdi, da bi svetovalna delavka lahko k celotni zadevi pristopila nekoliko drugače. Otroka je treba spodbuditi, ga navdušiti, se z njim pogovarjati, ne pa ga obravnavati kot zadnjo smet na tem svetu. Tudi mama se je počutila grozno, ko je odhajala iz šole.

Pa to ni edini primer, neštetokrat sem že slišala, da so otrokom govorili: “Ah, ti pa nič ne boš dosegel v življenju! Saj še srednje šole ne boš naredil. Na koncu boš kar lepo kakšen smetar, kaj drugega tako ali tako ne boš znal!” Kakšne besede so to, se sprašujem, kdo si drzne tako govoriti z otrokom? Nekaj je tu hudo narobe…

Upam pa in verjamem, da se najde tudi nekaj dobrih svetovalnih delavk, ki pa le znajo delati z otroci. Zelo očitno je, da tega namreč ni sposoben vsak…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »