Arhiv za Marec, 2008

…sodeč po zapisanih besedah v enem izmed člankov včerajšnjega Nedela, ki je govoril o tem, kako se ljudje prilagajamo prestavljanju ure konec marca in oktobra. Prehod na poletni čas je bil pač za ljubitelje dolgega spanca neprijetno opravilo. Ljudje, ki so jih poimenovali sove, so kot nam pove že ime nočne ptice in nekatere sove baje celo življenje trpijo zaradi neusklajenega bioritma. Uboge reve morajo namreč med tednom vsako jutro navsezgodaj vstajati in zato poskušajo pomankanje spanca nadomestiti med vikendom. Jaz bom očitno brez kakšnega velikega dvoma celo življenje sova :mrgreen:

Ampak sova gor ali dol, meni tale poletni čas popolnoma odgovarja. Dan je daljši in ko je ura že skoraj osem, na zemljo še vedno ni padel mrak. Obožujem sonce in takšno modro nebo kot je bilo današnje. Obožujem ta feeling, da se bliža poletje. Da se bližajo bolj brezskrbni dnevi (vsaj tako se mi zdi ;) ), da bodo težke plašče, šale in rokavice nadomestila lahkotnejša oblačila. Da bo vse več ljudi na plan privleklo svoja sončna očala. Da bodo vrtovi lokalov polni ljudi, ki bodo uživali ob osvežilnih pijačah in sproščenih klepetih. No, tudi kadilcem bo življenje nekoliko olajšano, saj ne bodo več tako zmrzovali kot v času zime1.

vir

Ja, obožujem vonj poletja, morja in norih poletnih noči. Pa vse samo zato, ker smo prestavili uro in ker je bilo danes tako čudovito vreme ;)

  1. če je le-ta sploh zares obiskala naše kraje [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Kakšno mučenje je bilo zanjo stati v dvigalu z njim…in njegovo punco, ki je dejansko izgledala zelo prijetna in tisti trenutek je Tino začela peči vest, ker se je imela prejšnji večer tako noro lepo. “Prasec,” si je mislila. Vožnja v tisti bedni tišini pa je trajala nenormalno dolgo in vsako sekundo se je počutila bolj grozno.

Še toliko bolj, ker je čutila, da jo požira z očmi, čutila je njegov pogled na svojem telesu, čeprav si ga sama ni upala pogledati. Misli so ji nekam zašle, a takoj se je zbrala in v tistem trenutku so se odprla vrata dvigala. Vsi trije so izstopili, “zaljubljeni” par se je poslovil s poljubom, Petrova punca je zavila na desno, on pa je korakal za Tino. “Ni tko kot zgleda, veš,” je tiho rekel. Iz Tininih ust pa se je izvil samo: “Ahaaaam, whatever…”

“Še dobro, da najini pisarni nista tako blizu in da mi ni treba delat z njim. Se bi mi zmešal,” je razmišljala, ko je odgovarjala na prejete e-maile. Na njeno veliko presenečenje se je med slednjimi prikazal tudi njegov. Pisalo je samo: “Dokazal ti bom.” Celo dopoldne je bila nemirna in vsako stvar je morala dvakrat prebrati, saj so ji misli tavale sem in tja. Najpogosteje so se vračale k njemu. Bil ji je neznansko všeč in če le ne bi bil zaseden, bi bil naslednji korak njen.

“Tina, Tiiiiina,” je šef zavpil iz pisarne. Hitro je skočila k njemu, kjer pa je dobila naslednja navodila: “Tina, poslušte. Zdele boste šla k Petru v pisarno, da mu pomagate pri tistem projektu, o katerem smo govorili na ponedeljkovem sestanku. Odloču sem se, da boste vi kar ta prava in da vam je treba dat priložnost. Peter vam bo dal vsa navodila in od danes naprej se glede tega obračajte kar nanj.” Tina pa ni vedela, ali naj skače od veselja zaradi izkazanega zaupanja s strani šefa, ali naj se počuti še bolj grozno, ker mora k Petru.

Srce ji je vse bolj utripalo, ko se je približevala vratom njegove pisarne in razmišljala je, kako naj se obnaša. Potrkala je in vstopila. “Ojla, kr sedi,” je rekel s tistim svojim šarmantnim glasom. Mirno ji je začel razlagati vse o delu, ki ju čaka in ko se je sprehajal gor in dol po pisarni, je vmes zaklenil vrata. Vstala je in se napotila proti slednjim, a jo je ustavil, jo pritisnil ob zid in se z roko dotaknil njenih prsi, ustnice pa prislonil k njenim. Najprej se je upirala, potem pa je začela v tej igri sodelovati, saj se ni mogla upreti njegovi neizmerni privlačnosti. Odpela mu je gumb in zadrgo na hlačah, on pa je z nje skoraj strgal tanko srajčko. Pisalna miza jima je služila za podlago, dokler….

….ni zazvonil Petrov telefon. Na ekranu je utripalo: “Lubica“…

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Včasih se počutim kot malo nebogljeno dete. Kot otrok, ki bi se najraje skril pod mamino krilo in se šele takrat zares počutil varno. Kot tisti otrok, ki je polil sok po preprogi in si tega ne upa povedati staršem.

Kot malo dete, ki ne zna funkcionirati brez drugih ljudi. Kot dojenček, ki ga nosijo po rokah sem in tja, ga vsi ljubkujejo in s katerim se vsi ukvarjajo. Kot otrok v vrtcu, ki je izgubil svojo najljubšo igračo in ne zna ustaviti solz, ki mu polzijo po licu. Kot dete, ki nujno potrebuje mamin objem, njeno tolažbo, njene tople besede in pomirjajoč zvok njenega glasu. Kot otrok, ki se je izgubil sredi gozda in ne najde poti domov. Kot otrok, ki je nežen, bel, nepopisan list. Kot dete, kateremu ni čisto nič jasno in ničesar ne razume, temveč samo gleda naokoli in sprašuje.

Kot otrok, ki se boji teme in ne upa spati sam. Kot otrok, ki potrebuje samo malo nežnosti, da bi začutil, da je vse ok in da se nima česa bati. Kot dete, ki zajoka, ker samo tako lahko prikliče pozornost, ki jo potrebuje. Kot dojenček, ki potrebuje sladko uspavanko, da nežno zaplava v svet sanj.

Ja….včasih se počutim kot malo nebogljeno dete…

I wonder why…

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Torej stvar je takšna, da odkar je moje prevozno sredstvo zopet postal vlak, mi družbo na poti do službe vsak dan dela moj1 mp3. Ampak, ker se na njem že cel mesec nahajajo eni in isti komadi, so se jih moja ušesa že počasi naveličala!

Zato s tole objavo sprejemam nove glasbene predloge. Kaj trenutno poslušate? Kaj se v teh dneh najbolj pogosto vrti na vaših CD-jih, mp3-jih, mp4-ih, ipod-ih in vseh drugih malih napravicah, ki nam omogočajo poslušanje glasbe?

vir

Prooooosiiiiim, s predlogi na dan ;) Gremo, gremo! Vsi predlogi bodo diskretno obravnavani s strani strokovne komisije :mrgreen:

  1. pardon, sestrin :D [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

Z babami smo že večkrat debatirale o tej temi. Kaj bi naredila katera, če bi izvedela, da jo je partner prevaral? Bi mu oprostila, bi pozabila ali pa bi vse skupaj isti trenutek končala? Nekatere so neizprosne in trdijo, da mu pač ne bi več zaupale in bi zvezo končale. Druge pravijo, da je odvisno od okoliščin in da bi premislile in bla bla bla…

Se prevara lahko oprosti? Ali se samo oprosti, vendar nikoli ne pozabi? Ali je zaupanje s prevaro popolnoma izgubljeno? Če si prevarana enkrat, ali lahko verjameš, da kljub vsem njegovim opravičilom in zagotovilom, ne boš prevarana še drugič? Mogoče tretjič, n-tič?

Nekateri pravijo, da pari takšne preizkušnje lahko prebrodijo in da s tem zveza postane še trdnejša. Jaz to kar nekako težko verjamem, dejansko je namreč težko, da partnerju še kdaj enako zaupaš, mislim, da vedno dvomiš in se sprašuješ. Poleg tega je močno ranjen tvoj ponos v stilu: “Kaj je imela ona in jaz ne? A je bil seks z njo boljši kot z mano? ipd.” Čeprav varanje baje ni povezano s tem, da te partner ne bi imel rad, lahko je bil pač samo trenutek šibkosti, strasti, nepremišljenosti1.

Kaj pa če mu oprostiš in greš dalje, pa potem prevaro doživiš še enkrat? Kako prizadet je človek takrat, kako ranjeno se počutiš oz. kako bedno se ti zdi, da si mu zaupala, da tega ne bo več ponovil? Kako neumno se ti zdi, da si ostala z njim? Kako jezna si sama nase?

Kako pa se počutijo moški, ko so oni tisti, ki so prevarani? Kako reagirajo oni? Nekako se mi zdi, da velikokrat oni ženski tega nikoli ne odpustijo in zvezo takoj prekinejo. Očitno imajo več ponosa kot ženske ;) Če se temu lahko tako reče??

vir slike

  1. aha, ja, pa kaj še?! [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 80 komentarjev »

Smešna sva. Res.

Ker se igrava igrico. Ker se spomniva drug na drugega čisto “slučajno”. Ker se tudi srečava popolnoma naključno. Ker se vidiva zelo redko, a takrat najinemu klepetu ni konca. Ker se pozdraviva z nerodnim poljubom.

Ker me pokličeš zaradi “nepomembnih” stvari. Ker ti pošljem sms, ko mi je dolgčas. Ker sva “samo” prijatelja. Ker se nehote dotakneva. Ker včasih oba “nakladava”. Ker se najini pogledi ujamejo. Ker se oba malo bojiva. Ker mi gre neznansko na smeh, ko se spomnim najinega zadnjega pogovora. Ker vem, da se včasih tudi ti spomniš name preden zaplavaš v svet sanj.

Ker oba tako vztrajno trdiva, da se imava super vsak zase. Ker me dražiš. Ker te jaz dražim še bolj. Ker čutim, da me hočeš objeti. Ker se vprašam, zakaj tega ne storiš. Ker preveč govoriš, kadar situacija postane nerodna. Ker že dolgo nisi čutil mojih ustnic na svojih. Ker se tako rada hecava. Ker si znava prebrati misli. Ker se razumeva brez besed.

Ker…

Včasih se mi res zdi, da sva tako smešna ;)

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Ne, ta zapis nima nobene zveze s pravljicami, ima pa zvezo s spanjem. Sama sebe lahko označim za največjo zaspanko na svetu, ali pa vsaj za eno izmed največjih.

Odkar vem zase, sem rada dolgo poležavala, skozi leta pa se je to moje poležavanje samo stopnjevalo. Nekatere bi bilo sram priznati, da nedeljsko dopoldne brez problema prespijo, mene pač ni ;) Zaspim lahko dejansko kadarkoli in nikoli mi ni zares dovolj. Lahko vstanem ob sedmih zjutraj, “prečekiram” maile, napišem nov post na blogu in ob devetih brez problema zaspim nazaj. Ob treh popoldne, ob sedmih zvečer, sredi dopoldneva? Ni problema, če sem utrujena, zaspim takoj. Zunaj sije sonce, jaz pa v postelji sladko sanjam. Ne prav dolgo nazaj, se mi je zgodilo, da sem od neznanske utrujenosti zaspala ob devetih zvečer in se zbudila naslednji dan ob pol dvanajstih. Če me vprašate, bi verjetno lahko še kakšno uro “potegnila”. :oops:

Jaz pač nikoli nisem bila jutranji tip človeka, spadam med tiste nočne ptice. Ko so drugi v času srednje šole z učenjem ravno zaključevali, sem jaz šele “privlekla” knjige iz torbe. Baje pa sem bila že kot dojenček pravi mali zaspanček, mene si samo nahranil ter previl in smrčala sem cel dan. Nobenega dela z mano ;)

Včasih mi enostavno ni jasno, kako sem lahko v ponedeljek zaspana, če se je teden komaj začel in je bil vikend čas za počitek. Nikoli mi ni dosti, spanje je očitno moj hobi. Ah, ni lepšega občutka, ko se v nedeljo zbudiš ob petih zjutraj in se zaveš, da ura sploh ne bo zvonila. Božansko ;)

Zdaj grem pa spat1

vir slike

  1. tako zgodaj mi na žalost nikoli ne “rata” :lol:   [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Zadnjič sem se spraševala, ali je še dovoljeno verjeti v pravljice ali ne. Canadian je napisal, da ne samo, da je dovoljeno, temveč je to v današnjem svetu celo zaželjeno. Strinjam se, življenje s svojo vsakodnevno rutino, bi bilo brez sanj enostavno dolgočasno. Seveda je pri sanjarjenju treba ohraniti “trezno glavo” in ne preveč pretiravati, treba je nekako ločiti sanje od resničnega življenja in definitvno je treba svoje sanje tudi poskušati uresničiti. Torej ne samo plavati med oblaki, ampak nekaj narediti, da sanje postanejo resničnost!

Kdo pa je pravzaprav odgovoren, da smo začeli verjeti v pravljice? Po odgovor na to vprašanje se lahko vrnemo v preteklost, v čas otroštva, ko smo se prvič srečali s pravljicami. Ko smo iz ust odraslih prvič slišali za Sneguljčico in Trnuljčico, potem pa se kmalu podali v svet risank. Se še spomnite Smrkcev, Čebelice Maje, Palčka Davida? Se še spomnite zgodbic, ko je dobro vedno zmagalo nad slabim, ko so živali lahko govorile, ko je bil konec vedno srečen? Pa vseh lutkovnih predstav ter škratov, dobrih vil in palčkov? Mnogo tega je bilo, ali je potem sedaj narobe, če še vedno verjamemo, da bo dobro zmagalo nad slabim? Smo naivni, če verjamemo v dobroto ljudi? Smo optimisti, če se nam zdi, da je življenje pravljica?

vir

Življenje res ni pravljica in verjetno nikoli ne bo. Na vseh poteh, ki jih prehodimo, se srečamo z nešteto ovirami, da pridemo do cilja. Srečamo ljudi, ki imajo hinavščino prirojeno in ki živijo zato, da mečejo drugim polena pod noge. Spoznamo, da pravljice nimajo vedno srečnega konca. Ampak pri vseh teh pripetljajih se ogromno naučimo in svoje izkušnje potem lahko tudi delimo z drugimi. In ravno zato, ker znajo biti življenjske zgodbe včasih tako zelo krute, si včasih “olajšamo dušo” s tem, da sanjarimo. Mislim, da s tem ni nič narobe in da včasih prekleto “paše” odplavati nekam daleč stran…

Skozi celotno življenje pa pišemo svojo lastno pravljico, edinstveno in unikatno. Takšno, ki bo polna grenkih izkušenj, napačnih odločitev in težkih preizkušenj, pa tudi prelepih trenutkov, izpolnjenih obljub in uresničenih sanj in ravno zato bo toliko bolj zanimiva…

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Na začetku je vedno težko in naporno, so ji vsi govorili, ko je tarnala, da nič ne zna in da se ne znajde. Vendar pa je bilo z vsakim dnevom boljše, z vsakim tednom lepše in zanimivejše. Še toliko bolj, ker je vsak dan videla njega.

Srečala sta se skoraj vsak dan, čeprav sta bili njuni pisarni na nasprotnih koncih. Pri fotokopirnem stroju, pri kavnem avtomatu, pri vhodnih vratih, enkrat celo v dvigalu. Vedno popolnoma naključno, če seveda verjamete v naključja. Vsakič, ko je morala za sodelavca pripraviti veliko število kopij, se je tam znašel on, ki je želel narediti kopijo samo enega lista. Seveda mu je to z največjim veseljem pustila in začel se je hecati, da ji sedaj dolguje že kar nekaj pijač. “Samo reci kdaj, jaz sem takoj za,” si je mislila, besed pa ni upala izreči. Ni bil temen in visok, ni imel atletske postave, oblečen je bil elegantno, vendar vseeno preprosto, na njemu pa se je skrivalo nekaj posebnega. Še sama ni vedela kaj točno, čutila je samo, da jo neznansko privlači.

Nekega dne, bolje rečeno večera, sta bila zadnja, ki sta še ostala v službi. Ko so njeni prsti udarjali po črni tipkovnici, ji je srce bilo v podobno hitrem ritmu, saj se je zavedala, da sta sama. Nikakor se ni mogla osredotočiti na delo, ker je hitro začela sanjariti, kaj vse bi se lahko zgodilo v pisarni. “Hej, ti si pa pridna! Kaj ne misliš domov?” se je kar naenkrat znašel ves nasmejan pri vratih njene pisarne. “Ja, samo še tale mail do konca napišem, potem pa letim domov,” mu je odgovorila. “Aja, a kar letela boš? A se ti lahko pridružim?” se je začel hecati. “No, no, nehaj se delat norca iz mene,” mu je dejala.

Tisti večer sta se odpravila v bližnji lokal na pijačo in klepet. Že dolgo se ni tako zabavala kot takrat. Naslednji dan sta se spet srečala v dvigalu. S to razliko, da tokrat ni bil sam, ampak s punco!

Se nadaljuje…

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

10 vprašanj tega tedna:

 ~ Ali ima kdo res rad ponedeljke? They are the pain in the ass! :D

~ Ali je še dovoljeno verjeti v pravljice?

~ Ali je res vsak svoje sreče kovač?

~ Kakšna je moč usode?

~ Zakaj je ljudem smešno, če si v avtu naviješ do konca svoj trenutno najljubši komad in zraven na ves glas poješ? :roll:

~ Is it all about the money?

~ Have the people gone wild?

~ Koliko ljudi še vedno uporablja besedici hvala in prosim?

~ Je bolje biti optimist ali realist?

~ Ali še verjamete v dobroto ljudi?

Spodnji komad pa je tu pristal čisto po naključju. I like this one ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »