Arhiv za Marec rd, 2008

Vsaka stvar ima svoj rok trajanja. Če omenimo samo tiste najbolj banalne, kot so kruh, mleko, jogurt, pa tudi čevljev in oblek ne moremo nositi večno. Konec koncev se nam po dolgi dobi obratovanja nekoč pokvari tudi hladilnik, pralni stroj ali pa televizija. Vas potem čudi, da minejo tudi lepi trenutki, da se končajo “večna” prijateljstva, da svoj konec doživi tudi ljubezenska zveza? Da je vse minljivo in da smo minljivi tudi ljudje?

vir 

Vikend, ki odbrzi mimo tebe kot hiter japonski vlak, počitnice, ki se končajo še preden so se zares začele, tisti prvi poljub, ki si ga želiš za vedno zapomniti, ker nikoli več ne bo popolnoma isti. Mlada mamica, ki spremlja prve dni otrokovega življenja, vidi njegov prvi nasmeh, sliši prvo besedo, je ob njem, ko naredi svoj prvi korak in še preden se zave ta mali otrok ni več mali, ampak je sedaj dvajsetletni fant. Takrat ji ni nikakor jasno, kdaj jo je čas prehitel in kdaj je njeno dete odrastlo.

Nore žurke, ki ti ostanejo vedno v spominu, vsaj trudiš se, da bi ti. Dolgi pogovori ob srkanju kave, ki se jih čez čas niti ne spomniš več. Takrat pa so bili tako pomembni, tako bistveni, tako nujni. Sprehod v dežju, ko si me objemal in sva se smejala brez razloga in sva si oba želela, da nikoli ne mine. Pa je! Norosti, ki smo jih počeli v času srednje šole in kasneje na faksu, ko je bil čas na nek način res samo relativen. Vsi heci, ves smeh, vse tisto spogledovanje. Tudi to je minilo.

Vsi lepi trenutki, ki jih tako radostno doživljamo minejo. Odnosi se skrhajo, kontakti prekinejo, tisti sprehod v dežju je neponovljiv, norega iskanja restavracije po celi Ljubljani verjetno ne bo nikoli več kot tudi ne prejšnjega vikenda, lanskega poletja in prvega poljuba. Ostanejo samo spomini.

Zakaj prekleto se potem ukvarjamo z vsemi neprijetnimi in nepotrebnimi stvarmi, če se vsi zavedamo, da je že tistih lepih premalo pa še te prehitro minejo? Zakaj si razbijamo glavo in razmišljamo, če smo se prav odločili? Zakaj premlevamo krute besede prijatelja, ki so verjetno prišle iz njegovih ust v trenutku nepremišljenosti? Zakaj “kuhamo mulo” in ne vzamemo v roke telefona in ga/jo pokličemo? Zakaj se ukvarjamo z mnenji drugih in poskušamo zaradi drugih spreminjati sebe? Zakaj porabimo dve uri svojega življenja za nepotreben prepir? Zakaj, zakaj, zakaj?

Ve kdo za kakšen zato?

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »