Vsaka stvar ima svoj rok trajanja. Če omenimo samo tiste najbolj banalne, kot so kruh, mleko, jogurt, pa tudi čevljev in oblek ne moremo nositi večno. Konec koncev se nam po dolgi dobi obratovanja nekoč pokvari tudi hladilnik, pralni stroj ali pa televizija. Vas potem čudi, da minejo tudi lepi trenutki, da se končajo “večna” prijateljstva, da svoj konec doživi tudi ljubezenska zveza? Da je vse minljivo in da smo minljivi tudi ljudje?

vir 

Vikend, ki odbrzi mimo tebe kot hiter japonski vlak, počitnice, ki se končajo še preden so se zares začele, tisti prvi poljub, ki si ga želiš za vedno zapomniti, ker nikoli več ne bo popolnoma isti. Mlada mamica, ki spremlja prve dni otrokovega življenja, vidi njegov prvi nasmeh, sliši prvo besedo, je ob njem, ko naredi svoj prvi korak in še preden se zave ta mali otrok ni več mali, ampak je sedaj dvajsetletni fant. Takrat ji ni nikakor jasno, kdaj jo je čas prehitel in kdaj je njeno dete odrastlo.

Nore žurke, ki ti ostanejo vedno v spominu, vsaj trudiš se, da bi ti. Dolgi pogovori ob srkanju kave, ki se jih čez čas niti ne spomniš več. Takrat pa so bili tako pomembni, tako bistveni, tako nujni. Sprehod v dežju, ko si me objemal in sva se smejala brez razloga in sva si oba želela, da nikoli ne mine. Pa je! Norosti, ki smo jih počeli v času srednje šole in kasneje na faksu, ko je bil čas na nek način res samo relativen. Vsi heci, ves smeh, vse tisto spogledovanje. Tudi to je minilo.

Vsi lepi trenutki, ki jih tako radostno doživljamo minejo. Odnosi se skrhajo, kontakti prekinejo, tisti sprehod v dežju je neponovljiv, norega iskanja restavracije po celi Ljubljani verjetno ne bo nikoli več kot tudi ne prejšnjega vikenda, lanskega poletja in prvega poljuba. Ostanejo samo spomini.

Zakaj prekleto se potem ukvarjamo z vsemi neprijetnimi in nepotrebnimi stvarmi, če se vsi zavedamo, da je že tistih lepih premalo pa še te prehitro minejo? Zakaj si razbijamo glavo in razmišljamo, če smo se prav odločili? Zakaj premlevamo krute besede prijatelja, ki so verjetno prišle iz njegovih ust v trenutku nepremišljenosti? Zakaj “kuhamo mulo” in ne vzamemo v roke telefona in ga/jo pokličemo? Zakaj se ukvarjamo z mnenji drugih in poskušamo zaradi drugih spreminjati sebe? Zakaj porabimo dve uri svojega življenja za nepotreben prepir? Zakaj, zakaj, zakaj?

Ve kdo za kakšen zato?

  • Share/Bookmark


10 odgovorov v “Nič ni večno”

  1.   bamboo pravi:

    Vse je neka fikcija,vse je v nasih glavah, dolocamo si neke determinante, ki se jih potem, ce ne ze zares, vsaj navidezno drzimo. Vsak zakaj ima svoj zato, vendar vcasih kar ne najdemo tistega kar iscemo.

  2.   ombre pravi:

    zakaj ne poklicemo ker nas je strah negativega odgovora

  3.   senorita pravi:

    @bamboo: verjetno ima res vsak zakaj svoj zato, včasih samo porabimo malo več časa, da ga najdemo :)

  4.   ninaa pravi:

    Jaz imam en zato…Zato ker bi potem bili prevec uzivaski, zivljenje bi bilo prevec lepo in napolnjeno samo z lepimi trenutki v katerih bi uzivali…Ne bi bilo tistega premlevanja, skrbi…Ki so neizogiben del…kajti ce teh ne bi bilo ne bi znali ceniti tistih trenutkov srece :)

    Sicer pa, zelo lepo in ganljivo napisano..Se v celoti strinjam s postom…Sam mal zalostna postanem ob takem sestavku.

  5.   bonboniera pravi:

    na žalost je veliko prijateljstev in ljubzeni minljivih. ampak potem, ko minejo, vemo, kaj iščemo, česa ne. znamo ceniti tisto, kar ne mine, tisto, kar ostane. izobliujemo se, prav zaradi minljivosti lepih trenutkov.

  6.   senorita pravi:

    @ninaa: dober zato ;) Če bi doživljali samo lepe trenutke, bi naša življenja verjetno postala tudi dolgočasna in dejansko teh lepih trenutkov res ne bi znali ceniti :) Pa hvala, upam, da te nisem preveč razžalostila ;)

    @bonboniera: verjetno znamo lepe trenutke bolj ceniti ravno zato, ker vemo, da bodo nekoč minili…

  7.   tanny pravi:

    uh, to je pa preveč ZAKAJ – ev…. ne vem nobenega ZATO :mrgreen:

  8.   senorita pravi:

    @tanny: hehe, ja tukaj je pa kar precej zakaj-ev ;)

  9.   vesna pravi:

    u tole je pa lepo… pa hkrati me kar malo zmrazi, ker te teme glede časa in minljivost so kar mal zastrašujoče.. res gre vse grozljivo hitro, spomini ostajajo, ampak v času, ko jih obujamo, se že dogajajo nove stvari… ZATO-ja pa nimam nobenega pametnega, same neumne in v končni fazi popolnoma brez pomena. delamo pa vsi to, ja :(

  10.   senorita pravi:

    @vesna: je kar težko najti kak pameten zato ane ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !