Zadnjič sem se spraševala, ali je še dovoljeno verjeti v pravljice ali ne. Canadian je napisal, da ne samo, da je dovoljeno, temveč je to v današnjem svetu celo zaželjeno. Strinjam se, življenje s svojo vsakodnevno rutino, bi bilo brez sanj enostavno dolgočasno. Seveda je pri sanjarjenju treba ohraniti “trezno glavo” in ne preveč pretiravati, treba je nekako ločiti sanje od resničnega življenja in definitvno je treba svoje sanje tudi poskušati uresničiti. Torej ne samo plavati med oblaki, ampak nekaj narediti, da sanje postanejo resničnost!

Kdo pa je pravzaprav odgovoren, da smo začeli verjeti v pravljice? Po odgovor na to vprašanje se lahko vrnemo v preteklost, v čas otroštva, ko smo se prvič srečali s pravljicami. Ko smo iz ust odraslih prvič slišali za Sneguljčico in Trnuljčico, potem pa se kmalu podali v svet risank. Se še spomnite Smrkcev, Čebelice Maje, Palčka Davida? Se še spomnite zgodbic, ko je dobro vedno zmagalo nad slabim, ko so živali lahko govorile, ko je bil konec vedno srečen? Pa vseh lutkovnih predstav ter škratov, dobrih vil in palčkov? Mnogo tega je bilo, ali je potem sedaj narobe, če še vedno verjamemo, da bo dobro zmagalo nad slabim? Smo naivni, če verjamemo v dobroto ljudi? Smo optimisti, če se nam zdi, da je življenje pravljica?

vir

Življenje res ni pravljica in verjetno nikoli ne bo. Na vseh poteh, ki jih prehodimo, se srečamo z nešteto ovirami, da pridemo do cilja. Srečamo ljudi, ki imajo hinavščino prirojeno in ki živijo zato, da mečejo drugim polena pod noge. Spoznamo, da pravljice nimajo vedno srečnega konca. Ampak pri vseh teh pripetljajih se ogromno naučimo in svoje izkušnje potem lahko tudi delimo z drugimi. In ravno zato, ker znajo biti življenjske zgodbe včasih tako zelo krute, si včasih “olajšamo dušo” s tem, da sanjarimo. Mislim, da s tem ni nič narobe in da včasih prekleto “paše” odplavati nekam daleč stran…

Skozi celotno življenje pa pišemo svojo lastno pravljico, edinstveno in unikatno. Takšno, ki bo polna grenkih izkušenj, napačnih odločitev in težkih preizkušenj, pa tudi prelepih trenutkov, izpolnjenih obljub in uresničenih sanj in ravno zato bo toliko bolj zanimiva…

  • Share/Bookmark


7 odgovorov v “Verjeti v pravljice…”

  1.   bonboniera pravi:

    mmmm, kako lep zapis. ja se strinjam, meni veliko pomeni, da imam sanje. nekako polepšajo mi dneve, tako je vsak dan izziv.

  2.   senorita pravi:

    Hvala ;)

  3.   vesna pravi:

    jaaaa pravljiceeeee… ene so tiste otroške, na katere gledamo z nostalgijo, ampak jim (žal) ne verjamemo več, druge so pa tiste, ki jih še vedno verjamemo, zato ker bi se nam drugače kar zmešalo :) se mi zdi :)

  4.   senorita pravi:

    @vesna: meni se tudi zdi, da se brez pravljic in sanj v življenju kar nekako ne bi znajdla :)

  5.   bamboo pravi:

    brez pravljic in sanj ne gre, saj se lahko navsezadnje kdaj pa kdaj zbudimo v Cudezni dezeli ;) , smo kratek cas tam in nato ponovno smuknemo nazaj v realnost

  6.   tanny pravi:

    lepo napisano.. jaz pa pravim, da se moraš sam toliko potruditi da bo tvoje življenje vsaj približna pravljica. Za nekoga je že praljica če ima streho nad glavo, nekomu pa vse in še več ne pomeni nič. Jaz si svojo z mojim ustvarjava po najinih močeh in zmožnostih. ;)

  7.   senorita pravi:

    @bamboo: ane, da brez pravljic ne gre ;)

    @tanny: res je, treba je tudi kaj storiti in ne samo sanjati nemogoče, seveda pa tudi verjeti v to, da pravljice obstajajo tudi v realnosti.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !