Arhiv za Marec th, 2008

Včasih se počutim kot malo nebogljeno dete. Kot otrok, ki bi se najraje skril pod mamino krilo in se šele takrat zares počutil varno. Kot tisti otrok, ki je polil sok po preprogi in si tega ne upa povedati staršem.

Kot malo dete, ki ne zna funkcionirati brez drugih ljudi. Kot dojenček, ki ga nosijo po rokah sem in tja, ga vsi ljubkujejo in s katerim se vsi ukvarjajo. Kot otrok v vrtcu, ki je izgubil svojo najljubšo igračo in ne zna ustaviti solz, ki mu polzijo po licu. Kot dete, ki nujno potrebuje mamin objem, njeno tolažbo, njene tople besede in pomirjajoč zvok njenega glasu. Kot otrok, ki se je izgubil sredi gozda in ne najde poti domov. Kot otrok, ki je nežen, bel, nepopisan list. Kot dete, kateremu ni čisto nič jasno in ničesar ne razume, temveč samo gleda naokoli in sprašuje.

Kot otrok, ki se boji teme in ne upa spati sam. Kot otrok, ki potrebuje samo malo nežnosti, da bi začutil, da je vse ok in da se nima česa bati. Kot dete, ki zajoka, ker samo tako lahko prikliče pozornost, ki jo potrebuje. Kot dojenček, ki potrebuje sladko uspavanko, da nežno zaplava v svet sanj.

Ja….včasih se počutim kot malo nebogljeno dete…

I wonder why…

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »