Arhiv za Marec, 2008

…ko si želim, da bi tiste lepe sanje postale resničnost. Eden tistih dni, ko si lahko le želim, da si tu. Ko si lahko le želim, da bi me tvoj objem varoval pred tem krutim svetom.

Eden tistih dni, ko pogrešam dotike, ko pogrešam tvojo roko v moji, ko potrebujem tvoje besede, ki bi mi spodnesle tla pod nogami. Eden tistih dni, ko so noči hladne, ker ob meni ni tvojega telesa. Še eden tistih dni, ko preveč razmišljam o ljubezni in nanjo gledam povsem pesimistično. Ko me preplavijo spomini, saj so edino, kar mi je ostalo. Eden tistih dni, ko lahko vidim sijaj tvojih oči, čeprav te ni tu. Eden tistih dni, ko se spomnim vseh tistih trenutkov, tudi žalostnih.

vir

Ja, danes je eden tistih dni, ko bi si želela le malo nežnosti. Eden tistih dni, ko bi iz mojih oči lahko priteklo nešteto solza, če bi jim le dovolila…

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Vsaka stvar ima svoj rok trajanja. Če omenimo samo tiste najbolj banalne, kot so kruh, mleko, jogurt, pa tudi čevljev in oblek ne moremo nositi večno. Konec koncev se nam po dolgi dobi obratovanja nekoč pokvari tudi hladilnik, pralni stroj ali pa televizija. Vas potem čudi, da minejo tudi lepi trenutki, da se končajo “večna” prijateljstva, da svoj konec doživi tudi ljubezenska zveza? Da je vse minljivo in da smo minljivi tudi ljudje?

vir 

Vikend, ki odbrzi mimo tebe kot hiter japonski vlak, počitnice, ki se končajo še preden so se zares začele, tisti prvi poljub, ki si ga želiš za vedno zapomniti, ker nikoli več ne bo popolnoma isti. Mlada mamica, ki spremlja prve dni otrokovega življenja, vidi njegov prvi nasmeh, sliši prvo besedo, je ob njem, ko naredi svoj prvi korak in še preden se zave ta mali otrok ni več mali, ampak je sedaj dvajsetletni fant. Takrat ji ni nikakor jasno, kdaj jo je čas prehitel in kdaj je njeno dete odrastlo.

Nore žurke, ki ti ostanejo vedno v spominu, vsaj trudiš se, da bi ti. Dolgi pogovori ob srkanju kave, ki se jih čez čas niti ne spomniš več. Takrat pa so bili tako pomembni, tako bistveni, tako nujni. Sprehod v dežju, ko si me objemal in sva se smejala brez razloga in sva si oba želela, da nikoli ne mine. Pa je! Norosti, ki smo jih počeli v času srednje šole in kasneje na faksu, ko je bil čas na nek način res samo relativen. Vsi heci, ves smeh, vse tisto spogledovanje. Tudi to je minilo.

Vsi lepi trenutki, ki jih tako radostno doživljamo minejo. Odnosi se skrhajo, kontakti prekinejo, tisti sprehod v dežju je neponovljiv, norega iskanja restavracije po celi Ljubljani verjetno ne bo nikoli več kot tudi ne prejšnjega vikenda, lanskega poletja in prvega poljuba. Ostanejo samo spomini.

Zakaj prekleto se potem ukvarjamo z vsemi neprijetnimi in nepotrebnimi stvarmi, če se vsi zavedamo, da je že tistih lepih premalo pa še te prehitro minejo? Zakaj si razbijamo glavo in razmišljamo, če smo se prav odločili? Zakaj premlevamo krute besede prijatelja, ki so verjetno prišle iz njegovih ust v trenutku nepremišljenosti? Zakaj “kuhamo mulo” in ne vzamemo v roke telefona in ga/jo pokličemo? Zakaj se ukvarjamo z mnenji drugih in poskušamo zaradi drugih spreminjati sebe? Zakaj porabimo dve uri svojega življenja za nepotreben prepir? Zakaj, zakaj, zakaj?

Ve kdo za kakšen zato?

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Ko so me sredi noči težke dežne kaplje zbudile iz sanj, je moj obraz prekril nasmešek. Sladek in nagajiv. Žal mi je bilo edino, da sem se zbudila iz preprostih, a neverjetno lepih sanj.

Sanjala sem tebe. Naju. Ponovno sem zaprla oči, da bi vsaj v mislih priklicala nazaj tvoj obraz, tvoje oči in ustnice.  Bilo je dovolj, saj lahko brez težav sanjarim tudi sredi belega dne in z odprtimi očmi. Ko pomislim nate, moje telo preplavi milijon nekih mešanih občutkov. Ni trajalo dolgo, da sem zaspala nazaj in sanje so se ponovile. Le, da so bile tokrat še za odtenek lepše. Bile so tako preproste, a tako resnične, da sem kar težko verjela, da sanjam.

Bile so samo sanje, ki pa me vedno znova spomnijo nate in na tvoj objem, na tvoje čvrste roke in tvoje toplo telo. Na ton tvojega glasu, na besede, ki si jih vedno zelo skrbno izbiral, na tvoje oči, ki so vedno izdajale tvoje počutje, na ustnice, ki  so se tako nežno dotikale mojih, na tvoj pogled, ki sem ga razumela samo jaz, na tvoj smeh, na…

Sanje – spomnijo me na vse… 

Ali tudi ti sanjaš mene? 

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 16 komentarjev »