Arhiv za April, 2008

Končati neko ljubezensko zvezo je že samo po sebi ponavadi težko in neprijetno opravilo. Seveda je vse skupaj odvisno od nekih milijon okoliščin, od tega kako se je vse skupaj zaključilo, ali smo šli s partnerjem narazen “sporazumno”, je eden ali drugi varal, smo še vedno zaljubljeni ali le veseli, da smo se rešili iz železnega oklepa, kako dolgo smo bili skupaj1 … Torej milijon nekih okoliščin.

vir

No, in ko je vsega skupaj konec, je velikokrat najtežji del to, da se moramo s tem sprijazniti. Kako sedaj gledati na nekoga, ki ti je včasih pomenil vse, danes pa je le prijatelj, kolega, znanec ali mogoče celo nihče2? Povsem logično je seveda, da so stvari še bolj težavne, če še vedno nekaj čutimo do bivšega partnerja ali pa so celo ta čustva še vedno zelo močna. Kako torej preboleti?

Ok, potem pa druga stvar. Ponavadi nam je nerodno, ko preteče že nekaj časa od zaključka3 in znova srečamo bivšega partnerja. Kako se obnašati? Kaj reči?4. In še huje, po parih dneh srečati bivšega partnerja z novo, svežo ljubeznijo! Kaj je še lahko hujšega?

Tretja stvar. Imeti skupne prijatelje, ki so zaradi razhoda ravno tako v nerodni situaciji. Kako se še naprej družiti, ne da bi vsakič srečal bivšega/o?

Break up. Hmm…lahko bi še pisala, pa se bom rajši ustavila…5

  1. čeprav je včasih lahko tudi kratka zveza zelo intenzivna in ob njenem koncu lahko trpimo enako kot, če bi bila daljša [nazaj]
  2. spet odvisno, kako se partnerja razideta [nazaj]
  3. s tem mislim nekaj dni [nazaj]
  4. Tista: “In, kva ti kej?” ponavadi ne izpade ravno najbolje :D [nazaj]
  5. ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Se še kdo spomni trganja listkov marjetic in tistega “ljubi – ne ljubi”? Pa nagajivih pogledov in zmečkanih ljubezenskih sporočilc sredi pouka? Kaj pa držanja za roke in prvega poljuba? Seveda se spomnite! Prvega ne pozabiš nikoli :)

Ob vsem brstenju, cvetenju, soncu, zvončkih in trobenticah, te spomini ponesejo nazaj v tiste prve ljubezenske zgodbe. Tiste, ki so bile takrat vse prej kot enostavne, danes pa se ti zdijo tako preproste, da se ti ustnice kar same razlezejo v nasmeh. Se ni lepo spomniti prvih ljubezenskih korakov? Vseh tistih čarobnih in sladkih trenutkov? Vseh pomladnih dni in ležanja v travi? Vseh nerodnih dotikov in omamnih poljubov? Ja. Lepo se je spomniti, lepo jih je podoživljati in za vedno ohraniti.

 vir

Zvončki in trobentice, mačice, vijolice…

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Kaj niso bila Trenja včasih bolj “resna” oddaja? Vedno neke politične teme, korupcija, afere, gospodarske teme…, danes pa…Big brother. Hmm…zanimivo. V neki oddaji neke komercialne televizijske hiše je torej tema neka druga oddaja, te iste televizijske hiše.

Resničnostni šovi. Večina ljudi pravi, da jih ne gleda, ravno tako se jih večina zgraža nad početjem in dogajanjem v takšnih šovih, po drugi strani pa vsi vedo, kaj se je včeraj dogajalo v “hiši”. Vsi vedo, kdo je koga udaril, kdo se je s kom stepel, kdo je koga opravljal, s kom in kako je kdo seksal, zakaj  je nekdo izpadel, drugi pa ostal ipd. Nenavadno. Vsi vse vedo, gledanost je baje neznansko visoka, ampak ljudje še vedno trdijo, da tega pa res ne gledajo. Zakaj? Jih je sram priznati?

Priznajmo si, da večina ljudi v resnici uživa, ko gleda tiste ljudi “tam notri”, ki niso nič drugega kot marionete ustvarjalcev šova, kako se kregajo, smešijo in dan za dnem izgubljajo svoje dostojanstvo. Zabavno je pač gledati, kako brijejo norca iz nekoga, ki je pripravljen za nekaj deset tisoč evrov storiti vse, kar se mu reče. Očitno ima res vsak človek svojo ceno. Nekateri precej nizko :roll:

In kljub temu, da so resničnostni šovi zelo dobro zrežirani in da so tekmovalci v njih nič drugega kot poskusni zajčki, nekateri pretiravajo z moraliziranjem. Če hočeš glej, če te moti, lahko še vedno prestaviš na drug program. Če ne želiš, da takšne stvari gledajo tvoji otroci, jim to pač prepreči. Čeprav sem jaz osebno še vseeno mnenja, da so danes otroci in mladostniki izpostavljeni veliko hujšim stvarem kot pa je to Big brother in podobne zadeve. Otroka se pač ne da obvarovati pred vsem, ne da se ga obvarovati pred svetom, v katerem živimo! Definitivno pa se je treba veliko pogovarjati.

Ampak bom raje tiho, ker pravijo, da dokler sam nisi v vlogi starša, vse znaš in vse veš, vse razumeš in točno veš, kako boš svoje otroke vzgajal. Ko pa enkrat stopiš na to pot pa stvari še zdaleč niso tako lahke. Baje…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Ne. Naslov tega posta nima nobene zveze s filmom, ki se trenutno vrti v naših kinematografih, ima pa seveda zvezo z denarjem, in sicer kar precejšnjo.

Denar…

Denar – sveta vladar? Težko bi danes, pa ne samo danes, verjetno je bilo zmeraj tako, dokazali nasprotno. Čeprav se mi nekako zdi, da je denar svojo vlogo in moč v družbi skozi leta vedno bolj in bolj povečeval, in čeprav je danes le “kos papirja” in nič več zlatnik ali srebrnik, je nedvoumno močnejši kot kadarkoli prej. Za nekatere je celo smisel življenja.

vir

Čeprav se vsi zavedamo, da se z denarjem vendarle ne da kupiti vsega oz. bolje rečeno ne da se kupiti najpomembnejših stvari v življenju, si moramo ravno tako vsi priznati, da je kljub temu ekstremno pomemben. Brez njega ti živeti ni! Če imaš denar, si lahko privoščiš počitnice – če si lahko privoščiš počitnice, se lahko spočiješ – če se lahko spočiješ, potem ne živiš ves čas stresnega življenja. Če imaš denar, lahko uresničiš svoje sanje – vsaj tiste, ki se jih da kupiti. Če imaš denar, lahko z danes na jutri odletiš v Avstralijo, obiščeš deževni pragozd, si privoščiš romantičen vikend v Parizu ali pa celo izlet v vesolje. Če imaš denar, ti ni treba kot vsem povprečnim ljudem trpeti dolgih čakalnih dob, ampak si zdravniški pregled enostavno plačaš. Če imaš denar, ti ta dopušča, da po vsem svetu iščeš najboljše zdravnike, kirurge, specialiste, ki seveda lahko pomagajo, AMPAK zdravja vendarle ne moreš kupiti. Tako kot ne moreš kupiti ljubezni1, sreče, prijateljstva, dobrote, iskrenosti, poštenosti, srčnosti, miru in vseh ostalih lepot tega sveta.

Zakaj se potem nekateri tako brezsmiselno ženejo za bogastvom? Kako lahko v tem vidijo izpolnitev svojega življenja? Kako lahko vsak trenutek razmišljajo o tem, kam vložiti naslednji zaslužek in kako oplemenititi svoje premoženje? Zakaj je njihov cilj, imeti več, še več in vedno več? Kaj se ne zavedajo, da denarja ne bodo odnesli s sabo v grob, da vsega tega denarja v resnici nikoli ne bodo mogli porabiti in da ves ta zaslužek ni vreden njihovih živcev in slabe volje? Ok, njihovo premoženje bodo podedovali potomci, ki se bodo po možnosti pravdali in tožarili za tistih nekaj fičnikov, nihče pa si ne bo zapomnil te osebe po njegovem enormnem bogastvu.

Ljudi vzljubimo zaradi njih samih, zaradi njihovega značaja, toplih besed, prijetnih pogledov, iskrenih čustev, očarljivega smeha, preproste narave in ne zaradi denarja. Vsaj pri meni je tako…

  1. vsaj tiste prave ne [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Neustavljivo sva se privlačila. Težko nama je bilo med vsemi tistimi ljudmi. Težko sva se upirala najinim čustvom, še težje gledala. Smejala sva se brez razloga, da so naju drugi le debelo gledali in se muzali, saj nisva mogla skriti, da sva si všeč in da že nekaj časa nisva samo prijatelja.

Vsakič, ko si se me nenamerno dotaknil, mi je kri hitreje stekla po žilah. Čutila sem, kako močno si me želiš. Enako si čutil tudi ti. Gledal si me s tistimi temno rjavimi očmi in počutila sem se, kot da me slačiš tam pred vsemi. Nisva več želela izgubljati časa. Izginila sva iz tistega bučnega prostora in se podala ven v temno noč. Prijel si me za roko in zadrhtela sem. Začutila sva prijetne snežinke in čeprav je bila noč hladna, je bilo nama neizmerno vroče.

Snežinke so plesale okoli naju svoj čudoviti ples in počutila sem se kot da doživljam svojo lastno pravljico. Pravljico, ki jo piševa samo midva, ki jo ustvarjajo najini dotiki in pogledi. Poljubil si me nežno in mešalo se mi je od vseh občutkov, ki sem jih takrat doživljala. Biti v tvojem objemu je bilo takrat zame nekaj najbolj pomembnega na tem svetu. Sprehajala sva po tisti zasneženi pokrajini in vse je bilo tako čarobno.

Hitro sva si poiskala zavetje in se prepustila vsej strasti in poželenju, ki sva ga čutila. Ko sva objeta in potešena ležala tam v tisti mali sobici, nisva bila več samo jaz in ti, bila sva midva. Bila sva eno. Še tista hladna soba je bila polna ljubezni, pričakovanj in vseh najinih načrtov, ki pa se niso nikdar izpolnili…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

…ali pa penisači1 kot jim pravi Irena.

Zakaj:

  • se pojavite takrat, ko vas ne rabimo?
  • se delate, da ne razumete?
  • se sprenevedate?
  • ste tako slepi?
  • vas ni takrat, ko vas hočemo?
  • poslušate pa ne slišite?
Ah…nima smisla spraševati. Odgovorov tako ali tako ne bo. Grem “na luft”…

  1. ta beseda je tudi pri meni zadnje čase precej pogosto uporabljena :D [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 17 komentarjev »

Najprej se nista pustila motiti, saj sta si preveč želela drug drugega. Mobitel pa je vztrajno zvonil. Vibriranje in zvonenje – prvič, drugič pa tretjič. Takrat ga je ustavila in ga odrinila stran od sebe, da mu ni bilo prav nič jasno.

“Kaj delava?” je rekla naglas, medtem ko si je zapenjala srajco. Ni ji odgovoril. S tal je pobrala liste, ki sta jih v navalu strasti pometala z mize, odklenila vrata in zapustila njegovo pisarno. Počutila se je grozno in kot da ji ne bi bili dovolj lastni občutki krivde, se je na hodniku skoraj zaletela v nikogar drugega kot Petrovo punco. “O, zdravo, ti si pa Petrova nova sodelavka, kajne?” je zažvrgolela. “Hitim k njemu, ni mi ga uspelo dobit na telefon,” je še dodala. Tina je kar prebledela, ko je pomislila, kako bi se lahko zgodba odvila, če bi se dogajanje izpred par minut nadaljevalo.

Ko se je le nekako zamotila z delom, se ji je spet prikradel v misli. Na nek način ji je bilo žal, ker se mu ni prepustila, ker ni dovolila, da njegove roke potujejo po njenem telesu, da njegove ustnice raziskujejo vsak kotiček, vsako vdolbinico, vsak delček. Po drugi strani pa je bila vesela, da nista “šla do konca”, saj je čutila, da bi s tem poteptala vsa svoja načela in vrednote. Vedno je verjela v zvestobo in iskrenost in nikoli si ni želela biti tista ženska, s katero moški vara. Nehala je premišljevati o vsem skupaj, saj so mail-i kar deževali in čakalo jo je še ogromno dela.

Ura je bila že krepko čez štiri in Tina je začela razmišljati, kako si bo takoj, ko pride domov pripravila prijetno kopel. Tisti trenutek je zapiskal njen telefon in prepričana, da jo kakšna od prijateljic vabi na popoldansko kavico, je presenečeno ugotovila, da te telefonske številke ne pozna.

Pisalo je samo: “Parkirišče št. 17. Čez 20 minut. Pusti se presenetiti… Peter

Se ne nadaljuje :D

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Odnosi med ljudmi so zapletena stvar. Spremo se s sodelavci, za trenutek zamerimo prijateljem, nočemo oprostiti sestri ali bratu, razočara nas fant ali punca. In vse te odnose je treba negovati. Na žalost pa se velikokrat zgodi, da se tega opravila loti samo en člen tega odnosa. Ampak samo eden ni dovolj! Konec koncev sta tudi za prepir potrebna dva. Le kako bi potem samo ena oseba lahko nosila breme celotnega odnosa?

Vsa ljubezen, ki jo premore eden ni dovolj, da bi partnerska zveza funkcionirala, če z druge strani ne dobimo nič. Niti drobtinice, niti znaka da mu/ji je mar. Lahko se trudiš kolikor hočeš, lahko se pretrgaš na pol, lahko umakneš vsako poleno, ki ti prileti pod noge, lahko poslušaš in odgovarjaš, lahko razumeš in oproščaš, ampak sam ne moreš narediti popolnoma nič! Če ni interesa z druge strani, lahko mirno zapreš vrata in poiščeš drug vhod.

Nekateri pa tega ne znajo narediti pravočasno, nikakor se ne znajo ustaviti in dan za dnem, vedno znova dajejo sebe. Košček za koščkom, delček za delčkom, dokler nekega dne enostavno ne poči. Telefon zaradi vseh nakopičenih občutkov v sebi ”zabrišejo” direktno v mizo in ta se razleti na koščke. Ali pa se sesedejo na stol in zajokajo kot majhni otroci. Ali pa začnejo kričati kot liki v grozljivkah in na ta način “izustijo” bolečino. Tisti trenutek se v njih nekaj premakne in šele takrat so sposobni zapreti vrata hiše, za katero so tako dolgo skrbeli sami. Brez vsakršne pomoči. V resnici jih takrat ne samo zaprejo, ampak zaloputnejo z vso močjo!

Še nekaj časa pa potrebujejo, da lahko odprejo vrata druge, nove, boljše, lepše in prijetnejše hiše…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Bil je seksi. Nekaj je imel na sebi. Nekaj neznansko privlačnega. Nekaj, kar se z besedami ne da opisati. Oči so sledile črkam in vrsticam v knjigi, katero so držale čvrste roke. Prave moške roke. Dlani, ki bi verjetno znale prijeti tam, kjer bi bilo treba.

Temni lasje, razmršena frizura, skozi katero bi prav z veseljem “šle” kakšne ženske roke. In ustnice – vabljive. Nekaj dni stara brada, ki ravno prav “pika” ob dotiku. Deloval je zaspano, morda nekoliko zasanjano. Kmalu je res počasi začel zapirati oči in malo je manjkalo, da bi mu knjiga padla iz rok. Zato jo je raje odložil in glavo prislonil ob sedež. Dlani so počivale v naročju. Postalo mu je vroče, zato se je slekel in pri tem pokazal nekaj gole kože.

Tisti trenutek je postal še bolj privlačen. Kot bi imel na sebi nek ”hud” magnet. Ampak nekaj ga je mučilo, njegove oči tega niso mogle skriti. Vseeno se je nasmehnil. Oh, kako mamljiv je postal šele takrat…

Pa potem vedno znova…in znova…in znova………

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »