Arhiv za Maj, 2008

…ko človek prekipeva od energije. Včasih so stvari pač “čist simpl”. Samo zato, ker se je tako fajn nasmejat do solz. Zato, ker je noro dober občutek, ko “začutiš” neko osebo. Še boljši, ker se dobro počutiš v svoji koži. Ker imaš nek nenavaden občutek, da bi lahko poletel, premikal gore in preplaval oceane.

Pa, ko bi lahko sredi množice ljudi planil v smeh, ker se spomniš, kaj si sanjal to noč. Pa, ko ti srce kar malo zaigra, ko prebereš en sam stavek. In spet letiš…

YouTube slika preogleda

Ker je vznemirljivo čakat na kavo ali kepico sladoleda. In ker je lepo začutit naklonjenost nekoga. Ker je super biti dobre volje brez posebnega razloga…

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

…naj ti povem, da je najina zgodba doživela svoj konec? Kako naj ti rečem, da so vsi najini načrti danes samo še prazne besede? Kako naj ti vzamem še tisti kanček upanja, ki ti je ostal? Kako naj te soočim z dejstvom, da midva več ne obstajava? Da si samo ti in sem samo jaz.

Kako naj te prosim, da pozabiš vse, kar sva imela in doživela? Kako naj ti ukradem nasmeh z obraza? Kako naj ti vzamem vso to strast? Kako naj te prepričam, da ti bo bolje brez mene? Kako naj ti rečem, da si slep in da nisem tisto, kar vidiš v meni? Kako naj te postavim na realna tla?

Kako naj te udarim naravnost v srce? Kako naj ti priznam, da ne mislim več nate? Kako naj ti rečem, da je sedaj mesto v mojem srcu zavzel On? Kako naj postanem krut človek?

Ne znam…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Moja generacija je odraščala v tistih časih, ko police trgovin niso bile tako obložene kot danes. Izbira nikakor ni bila tako pestra, ni bilo dvajset različnih vrst mehčalcev, niti petsto različnih vrst bonbonov, prav tako ne “na tisoče” različnih vrst salame in tudi čokolad ni bilo veliko, svoj čas smo jih celo kupovali v sosednji Avstriji. Bil pa je eden in edini Kinder jajček, zavit v belo-rdeč ovitek in ko si le-tega odstranil, se je pokazalo čokoladno jajce, ki si ga hitro razpolovil in zagledal mamljivo belo notranjost. Skrivalo pa je še eno malo rumeno plastično jajce, ki je vsebovalo presenečenje. Igračko. Če si imel srečo, vedno drugačno, velikokrat si jo moral sam sestaviti ali pa si dobil eno izmed figuric, ki je spadala v “družinsko zbirko”. Spomnim se krokodilčkov pri različnih opravilih, ali pa nilskih konjev in malih želvic. Vem, da sem kar dolgo te figurice hranila v svoji zbirki, danes pa me je sram priznati, da nimam pojma, kje se nahajajo.

vir

Spomnim se tudi tistega občutka, ko sem dobila Kinder jajček – neznansko veselje in navdušenje, predvsem pa radovednost, kaj je vsebina jajčka. Takrat pač otroci nismo dobili vsak dan druge čokolade, takrat ni bilo Fruchtzwerge in Monte, niti se ne spomnim drugih Kinder izdelkov kot so Bueno ali pa Pingui. Ne vem, ali so jih takrat pri nas že prodajali ali so bila le jajčka toliko bolj opazna. Zdi se mi, da smo otroci takrat bolj znali ceniti en sam košček čokolade, kaj šele kaj večjega kot so igrače. Ampak generacije se spreminjajo in danes starši peljejo otroke v trgovino, ti pa ne vedo, kaj bi si izbrali. Vse izgleda tako mamljivo, tako pisano, povsod polno nekih risanih junakov, presenečenj, slikic. Kaj vzeti se vpraša otrok in ker bi rad vse, hodi od police do police in v nakupovalni voziček meče vse, kar mu pride pod roke. Starši pa tega niti ne opazijo, saj so zaposleni s telefonskim pogovorom, z iskanjem moke v nenormalno veliki trgovini in odločanjem o tem, kateri izdelek iz zamrzovalnika bodo danes pogreli v mikrovalovni pečici. In tako imajo danes otroci nenormalno veliko število igrač, pestro zbirko risank na DVD-jih, nekateri že svoj računalnik, da ne govorimo o kolesu, rolerjih, skiroju in še milijon drugih stvareh, za katere si niti ne predstavljam, da obstajajo.

Ja, vse se spreminja in tako ima tudi blagovna znamka Kinder danes veliko več izdelkov in tudi tisto malo, rumeno plastično jajce je sedaj nekoliko drugačno. Če hočete, si lahko celo privoščite sladoled s “Kinder okusom”. Kako čas hitro teče…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Prebujal se je še en poletni dan, ki pa po vremenu sodeč ni obetal nič dobrega. Njej se ni zdelo tako. Nežne dežne kaplje so povzročale prijeten, pomirjajoč zvok zaradi katerega bi lahko cel dan preležala v postelji. To seveda ni bilo mogoče, zato se je počasi skobacala izpod odej in se napotila v kopalnico. Majhne kapljice vode so hitro tekle po njenem telesu in ji povzročale prijeten občutek. Vedno je imela rada kapljice in zato ni razumela ljudi, ki niso marali dežja, ona ga je namreč oboževala. Že kot majhna punčka je rada sedela ob oknu in opazovala dežne kaplje, kako polzijo po okenski šipi. Najprej ena pa potem druga in tretja, četrta… Ali pa je obula svoje rdeče škorenjce in oblekla rumeno pelerino ter vlekla očeta za rokav, da jo pelje ven na dež. Domači so se ji vedno smejali in nikomur se ni ljubilo z njo na dež zaradi česar je pogosto kuhala mulo.

Ko je prišla izpod tuša in pred odprto omaro razmišljala, kaj naj danes obleče, se je spomnila tistih škorenjcev in pelerine. Isti trenutek si je zaželela, da bi bila spet majhna deklica, ki bi veselo skakala po lužah. Tudi to na žalost ni bilo mogoče, zato je zavzdihnila in se zakopala med obleke. Izbrala je hlače v črni barvi in srajčko v zeleni. Rada je imela močne barve, pozitivne in sevajoče. Nikoli ni prenesla brezbarvnosti in sivine. Poiskala je še svoj zeleni dežnik in se odpravila ven. Glede na to, da je bila tako nora na dež, je bila tudi “strastna” zbiralka dežnikov. Vsi so vedeli za njeno obsesijo in ji prinašali dežnike od vsepovsod in v njena zbirka je štela že krepko več kot sto primerkov, vseh barv in oblik. Ko sta se s Tomažem odločila, da bosta zaživela skupaj in je s sabo privlekla takrat še vseh svojih štirideset dežnikov, mu ni preostalo drugega kot da tudi njim ponudi domovanje. Vedno jo je dražil s tem njenim norim zbirateljstvom, a vseeno ji je z vsake službene poti prinesel nov, drugačen dežnik.

Tudi to se je spremenilo in ko je nazadnje prišel domov, ni bilo nobenega dežnika. S težavo sta se objela in prisiljeno poljubila, čeprav sta oba vedela, da njun odnos nikamor več ne pelje. Želela si je, da bi obstajal dežnik, ki bi jo ščitil ne samo pred dežjem, ampak tudi pred trpljenjem. Tak dežnik na žalost ni obstajal…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Pravijo, da smo ženske slabše voznice od moških. Da smo nerodne pri parkiranju in zato hitreje opraskamo avto, da “mečkamo” v križiščih in da (pre)večkrat vozimo prepočasi. Je to stereotip? Mogoče je res veliko žensk, katerim “šofiranje” ni ravno najljubše in se rajši vozijo zraven, mogoče jih je res kar nekaj, ki jim bočno parkiranje predstavlja veliko težav in mogoče res bolj poredko pritisnejo na plin, a nikar naj mi nekdo ne reče, da ne obstajajo tudi takšni moški!

Ravno tako so tu ženske, ki obožujejo vonj po bencinu, ki vedo več o avtomobilih kot povprečen moški in enostavno ljubijo hitrost, ki jim še hitreje požene kri po žilah. Ženske, ki jim uspe avto “spraviti” v še tako majhen parkirni prostor, ženske, ki dejansko znajo zamenjati počeno avtomobilsko gumo, ženske, ki same preverijo nivo motornega olja in ženske, ki jih avtomehanik bolj težko “nategne”1 samo zato, ker so ženske.

No, na drugi strani pa imamo predstavnike moškega spola, katerim je avto način dokazovanja samega sebe. Tiste moške, ki se v “frajerski” pozi peljejo počasi skozi mesto, da jih opazi vsaka predstavnica nežnejšega spola2 in pri tem dobrodušno delijo svoj glasbeni okus s celotnim mestom. Moške, ki se v svojem konjičku počutijo kot kralji, saj imajo le tam vse pod nadzorom. Moške, ki so pripravljeni prehitevati v katerikoli situaciji, da bi le pokazali moč svojega motorja. Moške, pri katerih se zdi, da so ravnokar doživeli orgazem, ker so pritisnili na plin.

Imamo pa tudi moške, ki zadeve okoli avtomobilov “obvladajo”, a se s tem ne hvalijo, ki sicer ljubijo hitrost, a znajo trezno razmišljati, ki ne trobijo in ne izgubijo vseh živcev, kadar se pred njimi pojavi kakšen nedeljski voznik, ki za svoje avtomobile sicer skrbijo, a jim ne dajo prednosti pred živimi bitji. 

Potem pa imamo še nekaj voznikov in voznic, ki svoje “poslanstvo” opravljajo čisto ok in občasno naredijo kakšen prometni prekršek, ki se vedno ne držijo čisto vseh omejitev hitrosti, ki nimajo nekih posebnih težav s parkiranjem in so celo že slišali za vozniško kulturo.

Kam sodite vi?

  1. heeej, da ne bo kdo imel kakih pokvarjenih misli :lol: [nazaj]
  2. oni pač mislijo, da jih opazi vsaka ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

To, da si danes večina od nas ne predstavlja življenja brez računalnika, je verjetno vsem popolnoma jasno. Veliko nas vsaj osem ur dnevno “tolče” po tipkovnici in bulji v računalniški ekran po službeni dolžnosti, ampak očitno se tega ne naveličamo, saj se mu tudi doma ne odrečemo. Mladina1 je danes brez MSN-ja izgubljena, nismo zdravi, če ne “forwardiramo” vsaj enega od vseh verižnih e-mailov, ki jih prejmemo čez dan in skoraj nemogoče je, da niti enkrat v dnevu ne bi odprli katero izmed spletnih strani in prebrali novice dneva. Navada? Potreba? Obveznost?

vir

V bistvu se sprašujem, kdaj se je vse to sploh začelo. Kdaj smo odkrili svet interneta, iz katerega ne znamo več ven? Nikakor seveda nisem mnenja, da bi nam bilo brez interneta boljše, konec koncev nam olajša marsikatero zadevo, lahko poskrbi za razvedrilo, je vir informacij2, medij, preko katerega komuniciramo s “svetom”, a včasih z njegovo uporabo pretiravamo. Res nam ne bi bilo potrebno vsak dan preveriti osebne elektronske pošte, prebrati vseh blogov in obiskati vseh internetnih portalov, še manj pa je potrebno, da ima šestletni otrok svoj lastni računalnik. Zakaj? Zato, da igra igrice, da se spozna s stricem Googlom, da spozna nove “prijatelje” preko neta? Ali zato, da poleti več časa preživi v hiši, prilepljen na ekran, namesto, da bi se zunaj igral z vrstniki, se ukvarjal s kakšnim športom ali prebral kakšno zanimivo knjigo3? Jaz ga nisem imela praktično celo osnovno šolo in manjkalo mi ni prav nič, ravno tako mi je uspelo pripraviti vse referate in seminarske naloge4, zrastla sem ter zaključila izobraževanje in danes ni moje računalniško znanje nič slabše od povprečja.

Ali danes sploh še znamo živeti brez vse tehnike? Brez računalnikov, mobitelov, dlančnikov, Ipod-ov, Blackberry-jev…?

  1. pa ne samo mladina ;) [nazaj]
  2. kakšna je njihova kvaliteta, je že drugo vprašanje [nazaj]
  3. pa ne tiste za domače branje! [nazaj]
  4. se kdo spomni vseh tistih enciklopedij :D [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Piranski zaliv? Problem varčevalcev Ljubljanske banke? Problem obmejnih področij? Se zaradi vsega tega Slovenci in Hrvati nikakor ne prenesejo? Zakaj se veliko Slovencev neprestano pritožuje nad neprijaznostjo Hrvatov, pa gre vseeno vsako leto na morje ravno k sosedom?

Srbi in Albanci (Kosovarji?) se verjetno tudi “na smrt” sovražijo. Srbi še vedno trdijo, da je Kosovo njihovo, medtem ko je le-to že nekaj časa neodvisna država.

Grki ne priznavajo Makedonije pod njenim ustavnim imenom zaradi česar imamo spet dve sprti sosedi.

Zakaj pišem o vsem tem? Zato ker hočem povedati, da me ne preseneča, da je na tem svetu toliko nesoglasij, težav in sovraštva med narodi, ko pa ima skoraj vsak od nas sosede, ki jih ne prenese. Ozrite se okoli sebe, koliko ljudi ima dobre odnose s svojimi sosedi? Koliko od vas še nikoli ni imelo konflikta s katerim izmed sosedov? Prepiri zaradi kvadratnega metra zemlje, zavijanje z očmi, ker vaši sosedje poslušajo glasbo zelo na glas, ropotanje in hrup sosedov v nedeljo zjutraj, ko bi vi radi spali, tožbe, ki se vlečejo nekaj let in pa celo fizično obračunavanje. Kaj se ne bi morali ravno s sosedi razumeti najbolje? To so vendar ljudje, ki jih vidimo skoraj vsak dan, ljudje, ki nam lahko prvi priskočijo na pomoč, ko nesrečno pademo z lestve in se ne moremo pobrati. Če pa jih že ne maramo, pa bi se lahko vsaj potrudili in z njimi imeli nek “normalen”1 odnos. Se pozdravili, kadar bi se srečali in šli dalje brez grdih pogledov, nesramnih opazk in godrnjanja.

Nekje očitno to ni možno in kljub temu, da se človek trudi, da se ne zapleta v neke neumne spore, mu to nikakor ne uspeva. Ker sosedje kot jih imamo mi, so res unikatni in očitno nikakor niso pripravljeni na dialog2. Ne samo to, delujejo mi kot ljudje, ki ne živijo v civiliziranem svetu in niso sposobni normalno komunicirati, vse kar znajo je žaljenje, kričanje in uporabljanje neprimernih besed in gestikulacij. Če bi človek še tako rad šel mimo, brez da bi jih pogledal ali kaj rekel, mu tega ne pustijo. Žalostno.

Še dobro, da nam ostanejo še drugi sosedje, ki pa so popolno nasprotje in jih človek z veseljem povabi na kavo…

  1. kaj sploh je normalno? [nazaj]
  2. da se izrazim bolj politično :lol: [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Tako sproščenih, zabavnih, odprtih, energičnih in preprostih ljudi kot sem jih srečala v zadnjih dveh dneh, nisem spoznala že zelo dolgo. Pa ne vem, ali dejstvo, da so bili prav vsi Primorci, kaj vpliva na to. Ups, lažem, eden je bil Štajerc :D

vir

Primorce sem vedno rada poslušala govoriti in tisti njihov dialekt ne bi mogel biti bolj simpatičen, meni je sigurno najljubši. Zadnje dni sem prav razmišljala, kako bi bilo živeti na Obali. Morje, sonce, burja… Vse nekako bolj “na easy”, se mi zdi, bolj odprti ljudje, manj tiste zategnjenosti in vzvišenosti pa še kakšen fajn Primorec…

Ma, jaz grem nazaj :D

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Prosti dnevi so fajn. Človek si spočije glavo in telo. Se odklopi. Pozabi na goro papirjev, ki se valjajo po pisarniških mizah, ne razmišlja o vseh pogodbah, poročilih in drugih “neumnostih” in mogoče odmisli tudi kakšnega tečnega sodelavca. Ampak ker je vsega lepega enkrat konec, je konec tudi praznikov, dela prostih dni, vikenda, nedelje, če hočete.

Nabrali smo si energije in novih moči in pripravljeni smo na nov delovni teden in “težak” ponedeljek. Gremoooo…

vir

Tale slika sicer ni vzpodbudna, ampak ponedeljki pri meni pač ostajajo ponedeljki  :lol:

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »