Prebujal se je še en poletni dan, ki pa po vremenu sodeč ni obetal nič dobrega. Njej se ni zdelo tako. Nežne dežne kaplje so povzročale prijeten, pomirjajoč zvok zaradi katerega bi lahko cel dan preležala v postelji. To seveda ni bilo mogoče, zato se je počasi skobacala izpod odej in se napotila v kopalnico. Majhne kapljice vode so hitro tekle po njenem telesu in ji povzročale prijeten občutek. Vedno je imela rada kapljice in zato ni razumela ljudi, ki niso marali dežja, ona ga je namreč oboževala. Že kot majhna punčka je rada sedela ob oknu in opazovala dežne kaplje, kako polzijo po okenski šipi. Najprej ena pa potem druga in tretja, četrta… Ali pa je obula svoje rdeče škorenjce in oblekla rumeno pelerino ter vlekla očeta za rokav, da jo pelje ven na dež. Domači so se ji vedno smejali in nikomur se ni ljubilo z njo na dež zaradi česar je pogosto kuhala mulo.

Ko je prišla izpod tuša in pred odprto omaro razmišljala, kaj naj danes obleče, se je spomnila tistih škorenjcev in pelerine. Isti trenutek si je zaželela, da bi bila spet majhna deklica, ki bi veselo skakala po lužah. Tudi to na žalost ni bilo mogoče, zato je zavzdihnila in se zakopala med obleke. Izbrala je hlače v črni barvi in srajčko v zeleni. Rada je imela močne barve, pozitivne in sevajoče. Nikoli ni prenesla brezbarvnosti in sivine. Poiskala je še svoj zeleni dežnik in se odpravila ven. Glede na to, da je bila tako nora na dež, je bila tudi “strastna” zbiralka dežnikov. Vsi so vedeli za njeno obsesijo in ji prinašali dežnike od vsepovsod in v njena zbirka je štela že krepko več kot sto primerkov, vseh barv in oblik. Ko sta se s Tomažem odločila, da bosta zaživela skupaj in je s sabo privlekla takrat še vseh svojih štirideset dežnikov, mu ni preostalo drugega kot da tudi njim ponudi domovanje. Vedno jo je dražil s tem njenim norim zbirateljstvom, a vseeno ji je z vsake službene poti prinesel nov, drugačen dežnik.

Tudi to se je spremenilo in ko je nazadnje prišel domov, ni bilo nobenega dežnika. S težavo sta se objela in prisiljeno poljubila, čeprav sta oba vedela, da njun odnos nikamor več ne pelje. Želela si je, da bi obstajal dežnik, ki bi jo ščitil ne samo pred dežjem, ampak tudi pred trpljenjem. Tak dežnik na žalost ni obstajal…

vir

  • Share/Bookmark


4 odgovorov v “Dežniki”

  1.   ninaa pravi:

    waa,zelo dobro napisano napisano,me je kar spreletelo ko sem prebrala do konca,….

  2.   senorita pravi:

    Ja, hvala no :oops:

  3.   vesna pravi:

    uaa zadnji odstavek je mene tud čist zadel… jst bi tud mela tak dežnik… :(

  4.   senorita pravi:

    @vesna: tudi meni bi včasih zelo prav prišel tak dežnik :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !