Arhiv za Junij, 2008

Včasih me prav preseneti, kako nekateri ljudje razmišljajo, nekateri se namreč po tem precej približajo našim praprababicam in dedkom1. Včasih je bila namreč prava sramota, če je bila ženska stara2 že kar nekaj čez dvajset let in neporočena in nekateri so takšnega mnenja še danes. Mogoče ni ravno pomembno, da je poročena, vsekakor pa mora biti zasedena in nikakor samska. Ker, če je samska, je sigurno tečna, nepotešena, zdolgočasena, jezna sama nase, obupana in nezanimiva za cel svet. Kaj šele, da je ta samska ženska presegla magično mejo trideset – potem jo je ves moški svet že odpisal. Ker kot pravijo nekateri, je nemogoče biti samski in srečen – ti dve besedi enostavno ne gresta skupaj. Srečen si lahko samo v paru in nikakor drugače. Ponavadi tako pametarijo ravno tisti, ki nimajo pojma, kaj je sreča v dvoje in sami sploh ne znajo biti. Če nekdo misli, da je lahko srečen in izpopolnjen samo, če ima partnerja, potem tu nekaj “ne štima”.

Hkrati pa iz nekaterih ust slišimo, da je super biti samski, ker te nihče ne omejuje, počneš lahko kar hočeš in kadarkoli hočeš, si svoboden, čas imaš za prijatelje, za žur, zase ipd. Posebno zanimivo je to slišati iz ust zasedenih žensk in moških, ki se očitno v zvezi počutijo nekako utesnjene. Seveda ni nikakor enako biti samski ali v zvezi, ampak večino stvari lahko počneš ne samo, če si samski, ampak tudi, če si (z)vezan3. Žal pa nekaterim partner postane ves svet in edini “objekt” zanimanja, saj enostavno pozabijo na življenje, ki so ga živeli preden so se zaljubili.

Seveda je lepo imeti nekoga, vedeti, da je vedno tu, računati na njegovo podporo, se crkljati, zjokati, tarnati, se z njim/njo veseliti, ampak prav tako je lepo uživati v čarih samskega življenja. Tudi samski ljudje namreč brez posebnih težav živijo polno življenje in so lahko zadovoljni sami s sabo, čeprav je kar precej takšnih, ki trdijo nasprotno. Vedno so tu prednosti in slabosti, kot pri vseh drugih stvareh. 

Jaz pa še vedno trdim – bolje biti sam4 kot z napačno osebo, ali bog ne daj biti z nekom samo zato, da ne bi bil sam…

  1. mimogrede, se to piše skupaj ali narazen? [nazaj]
  2. mlada! [nazaj]
  3. :mrgreen: [nazaj]
  4. kar ne pomeni biti osamljen! [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

Ljubim poletje. Lepi so poletni dnevi, čeprav čez dan skoraj vsakdo išče senco in hladno pivo, limonado ali sladoled – kar vas pač osveži in ohladi. Še lepši so poletni večeri, ko je lažje sedeti nekje zunaj, začutiti nežen piš vetra in vonj morja ter debatirati dolgo v noč. Se skrivnostno smehljati, spogledovati in osladno šepetati. Vse skupaj tako ali tako prehitro mine, dobra dva meseca in vsega je konec. Če nam je sreča naklonjena, nam nekaj čudovitih dni nakloni še september, potem pa se začne dež, mraz, oblačnost in turobnost.

vir

Zato ljubim poletje. Včasih res težko prenašam tole vročino, ko začutim kapljice po vsem telesu – po hrbtu, med prsmi in na čelu, pa vsi moji kodri, ki bi si jih tisti trenutek najraje ostrigla. Ampak vseeno – ne zamenjam niti celega meseca hude vročine za tri dni mraza, dežja in vetra. Ker ni lepšega kot videti prelepo modro nebo, zaplavati v hladno vodo, poiskati skrit zalivček, se zvečer sprehajati bos po plaži…

Ja. Jaz ljubim poletje!

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

“Veš kaj bi ti delal! Te lizal, grizljal in božal, dokler…,” ji je šepetal na uho. Ona pa se je samo smejala in se branila vsakega njegovega dotika. Čeprav si ga je želela na vse možne načine, na sebi, v sebi, ob sebi, si ni smela dovoliti trenutka šibkosti. Doma sta jo vendar čakala mož in otrok, seveda s psom vred. Prava mala srečna družinica, so vsi govorili. “Pha, zelo srečna, ja. Kar prekipevam od veselja in radosti,” je razmišljala, ko je goltala vsebino pivske flaše.

Na začetku sta bila res srečna in zaljubljena, vse je bilo kot v pravljicah, v katere nikoli ni verjela. Uredila sta si stanovanje, si kupila psička, otrok pa je prišel popolnoma nenačrtovano. Ko mu je povedala, da je noseča, ni kazal pretiranega navdušenja, ni želel dodatnih obveznosti, želel je še žurati, ne pa biti varuška. Odločila se je, da bo ignorirala vse njegove pripombe in počasi se je navdušila nad idejo, da bi v svojem naročju držala svoje lastno dete. Kljub temu, da ji ni pomagal niti med nosečnostjo, kaj šele po porodu, je bila srečna, saj je v rokah končno držala svojo malo štručko. On pa je še vedno živel življenje samskega moškega, skoraj vsak dan se je dobil s kolegi, slutila je, da tudi s kakšno “kolegico”, a s tem se ji enostavno ni več dalo ubadati. Do njega ni čutila ničesar več, samo še prezir. Živela sta kot dva tujca, saj ponavadi nista spregovorila niti besede, še vedno pa sta si delila posteljo. Pogrešala ni ničesar in nikogar. Potem pa je začel prihajati domov vedno bolj pozno, vsakič bolj pijan in prišel je tudi dan, ko je nanjo položil roko. Ne, ni bilo tako kot v filmih, naslednji dan je namreč ni prosil naj mu oprosti in se izgovarjal na to, da je kriv alkohol. Ne, še celo grdo jo je pogledal in jezno zavpil, da je mali Matic planil v jok. Sama niti ni pričakovala opravičila, še manj je upala na to, da se bo spremenil in da bosta spet srečna. Točno je vedela, da to ni več mogoče.

Začela pa je pogrešati ljubkovanje, božanje, polzenje rok po njenem telesu, strast in vroče poljube. Nekega večera pa ji je prekipelo, otroka je odpeljala k mami in se s kolegico odpravila ven. Najprej se je počutila nekoliko nelagodno, a alkohol jo je sproščal in delal vedno bolj pogumno. Potem pa se je ob njej znašel še moški, ki ga ja poznala, moški, ki je bil predmet njenega poželenja dolgo, dolgo časa, a nikoli ni bil nič več kot le prijatelj. Zato toliko bolj ni mogla verjeti, kakšne besede prihajajo iz njegovih ust in skoraj bledlo se ji je od količine popitega piva, še bolj pa od strasti in želje, da bi ga čutila.

“Jebeš moža in fake družino,” si je rekla, ga povlekla za srajco in prijela tam, kjer ne bi smela…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Velikokrat sem iz moških ust slišala, da ženske tako ali tako ne vemo, kaj hočemo. Da smo izbirčne in se samo izmišljujemo, da pri moških vedno iščemo napake, da nam ni všeč to in ono in da je precej težko prenašati vse naše muhe.

V resnici to sploh ni res. Ni res, da ne vemo, kaj hočemo in kaj želimo. Res je, da smo včasih muhaste in da nas je takrat bolje pustiti pri miru. Res je tudi, da potrebujemo določeno mero pozornosti in da nismo zadovoljne s preprostim “mhm”. Pa tudi, da naši pogledi kdaj pa kdaj zavajajo in katerega izmed moških zato tudi razočarajo. Včasih si pač želimo, da z nas strgate vsak košček obleke, ki jo tisti trenutek nosimo na sebi, drugič pa nam  godi nežno šepetanje in ljubkovanje. Ja. Veliko stvari je res. Mogoče tudi to, da včasih težko priznamo svoje napake in zmoto.

Ni pa vedno res, da smo neodločne in da “cincamo”. Ni res, da ne znamo narediti prvega koraka in da smo brez poguma. Niti ni res, da smo preveč fine in da zato ne sprejmemo vsakega povabila na pijačo. Kot tudi ne, da smo samovšečne, ker nekomu ne zaupamo svoje telefonske številke. Mogoče nam res ni vedno jasno, kaj bi rade, sigurno pa vemo, da ob sebi ne potrebujemo otroka, še ene nezrele osebe in človeka, ki ne zna razmišljati s svojo glavo. Niti ne moškega, ki plava proti toku in ima še svoje lastno življenje obrnjeno na glavo. In ne, ne iščemo popolnosti, ker le-ta ne obstaja! Iščemo moškega z vsemi njegovimi napakami in težavami, vrlinami in pomankljivostmi, blebetanjem in iskrenimi besedami, bedarijiami in modrostjo…

V resnici sploh nismo tako zahtevne kot si nas moška vrsta predstavlja. Pravzaprav smo v resnici čisto prijetna bitja…1

  1. ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Ljubezen. Ljubezen. Ljubezen.

Vsi bi samo o tem. Da je večna, da je nekaj najlepšega na tem svetu, da te zadane, ko to najmanj pričakuješ, da te nosi na svojih krilih, da dela čudeže…

Jaz pa raje ne bi o tem… Ne danes!

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Temni oblaki so zavzeli širno nebo in njihova modra barva postaja vse bolj grozeča, vedno bolj črna. Močno se zabliska in nekje v daljavi se zasliši grmenje, ki me prestraši. Temni se. Guma na kolesu je premalo napolnjena in zato še bolj čutim vsak kamenček, ki ga prevozim. Veter mi šumi okrog glave, nedaleč stran pa lahko slišim žuborenje potoka. Srake s svojim predirljivim zvokom krožijo po nebu in budijo zaspano vas.

V zraku je čutiti vonj sveže pokošene trave, ki omamlja nosnice in prinaša neke poletne spomine. Vas je temna in počasi se nad njo spušča mrak. Nikjer ni nikogar in občutek ni prijeten. Pripravlja se prava poletna nevihta, ki v meni povzroča neko tesnobo. Ujamejo me prve dežne kaplje, drevesa se zibajo sem in tja v vetru in vsaka kaplja, ki jo začutim na goli koži, je bolj boleča. Ni tistega prijetnega zvoka, ki pomirja, temveč je povsod okoli čutiti hlad in tema je vedno bolj grozna.

Poženem pedala na kolesu, da bi se lahko čimprej skrila pred temo. Strah me je. Želela bi samo, da me nekdo močno objame. Pa ne kar nekdo. Želela bi samo tvoj objem…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »