Temni oblaki so zavzeli širno nebo in njihova modra barva postaja vse bolj grozeča, vedno bolj črna. Močno se zabliska in nekje v daljavi se zasliši grmenje, ki me prestraši. Temni se. Guma na kolesu je premalo napolnjena in zato še bolj čutim vsak kamenček, ki ga prevozim. Veter mi šumi okrog glave, nedaleč stran pa lahko slišim žuborenje potoka. Srake s svojim predirljivim zvokom krožijo po nebu in budijo zaspano vas.

V zraku je čutiti vonj sveže pokošene trave, ki omamlja nosnice in prinaša neke poletne spomine. Vas je temna in počasi se nad njo spušča mrak. Nikjer ni nikogar in občutek ni prijeten. Pripravlja se prava poletna nevihta, ki v meni povzroča neko tesnobo. Ujamejo me prve dežne kaplje, drevesa se zibajo sem in tja v vetru in vsaka kaplja, ki jo začutim na goli koži, je bolj boleča. Ni tistega prijetnega zvoka, ki pomirja, temveč je povsod okoli čutiti hlad in tema je vedno bolj grozna.

Poženem pedala na kolesu, da bi se lahko čimprej skrila pred temo. Strah me je. Želela bi samo, da me nekdo močno objame. Pa ne kar nekdo. Želela bi samo tvoj objem…

  • Share/Bookmark


2 odgovorov v “Nevihtni večer”

  1.   vesna pravi:

    uuu men so ble do zdaj všeč poletne nevihte, ampak ko sem tole prebrala, se mi zdi, da naslednja ne bo nič kaj prijetna… če bo seveda manjkal objem ;)

    lepo!

  2.   senorita pravi:

    Tale res ni bila čist nč fajn (predvsem zaradi tega, ker je manjkal objem ;) )

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !