Nikoli ni prenehal verjeti v dobroto ljudi. V ljudi, ki so pripravljeni dati, brez da bi dobili kaj v zameno. V ljudi, ki niso iskali razloga, da bi nudili pomoč, ampak so preprosto bili tam, kadar si jih rabil. V ljudi, ki so še verjeli v prijateljstvo, poštenost in načelnost. V ljudi, ki kljub vsej svoji sreči, niso pozabili na sočloveka.

Ampak ravno ljudje so bili tisti, ki so ga vedno znova razočarali. Tisti, ki so mu vedno zabili nož v hrbet, ko je to najmanj pričakoval, tisti, ki so ga pustili kot ranjenega volka sredi gozda. V usodo nikoli ni verjel, vedno je namreč trdil, da je vsak svoje sreče kovač in to tudi neprestano dokazoval. Če je padel, se je pobral, če mu je bilo težko, je tudi zajokal in kadar ga je bolelo, je sam sebi celil rane. A nikoli ni nehal verjeti, nikoli ni izgubil upanja in nikoli se ni predal.

Vendar je spet dočakal zlobno naravo človeka in v njem je zazevala globoka rana. Tokrat je padel in se ni več znal pobrati. Vdal se je in prenehal upati…

  • Share/Bookmark


En odgovor v “Ranjena duša”

  1.   Luka pravi:

    Ma ja no nimas kaj.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !