Arhiv za Avgust, 2008

Dandanes je težko biti mlada družina, pravzaprav je težko že razmišljati o tem, da postaneš mlada družina. Če že imaš to srečo, da spoznaš ljubečega in iskrenega partnerja, s katerim si želita ustvariti tudi družino, morata nekako najprej priti do skupnega doma, kar pa je v današnjih časih veliko lažje reči kot pa storiti. Pogoji namreč niso zelo spodbudni in brez pomoči staršev, si povprečen mlad par težko privošči nakup stanovanja, da o kakšni hiši niti ne govorimo. Zato se jih kar nekaj odloči, da si bodo uredili stanovanjce kar v hiši njenih ali njegovih staršev in kar nekaj parov takšno odločitev kasneje obžaluje.

Dve tako različni generaciji namreč kar težko shajata skupaj, različne navade, različno mišljenje o stvareh, ko pridejo otroci je tu še problem dvojne vzgoje in prepirom se je težko izogniti. Do slednjih pride tudi, če je tvoja tašča oh in sploh super, kaj šele, če se na smrt sovražita. Po pripovedovanju kolegic in sodelavk, je na nek način še hujše, če je tašča prijazna, tako prijazna, da je že osladno. Ko te ni doma, namreč pride v tvoj del hiše in ti pomije posodo, pobere ti perilo in ga zlika, če pa jo opozoriš, da ti ni všeč, da kar tako hodi v stanovanje, ko te ni doma, pa je užaljena še naslednja dva tedna. Ker nisi navajena zaklepati vrat, se nekega lepega dne skoraj vdreš v tla od sramu, saj te tašča malodane zaloti med seksom. Ko le najdeš čas, da se lotiš kuhanja, pride in se vmešava v pripravo jedi, z raznoraznimi – tebi tisti trenutek nepotrebnimi – nasveti. Speče ti tudi pecivo in ne preostane ti drugega kot da ga poješ, kupuje ti raznorazne stvari, ki ti nikakor niso všeč, ampak iz vljudnosti jih hvaležno sprejmeš.

Najhuje od vsega pa je, če je tvoj partner pravi mamin sinček in ne zna niti ene stvari narediti sam, poleg tega pa mu še mama daje potuho in ga razvaja sto na uro. Groza, da se ti zmeša. Edina stvar, ki ti roji po glavi je – čimprej stran od te hiše, pa če bo treba na cesto! Če imaš to srečo, da ti “rata” iti na svoje, čez nekaj časa ugotoviš, da je tvoja tašča v bistvu dokaj v redu oseba – vse dokler je daleč stran od tebe in ti ni treba živeti z njo…

  • Share/Bookmark

Comments 22 komentarjev »

Ljudje smo si različni. Tako po videzu, barvi kože, politični opredeljenosti, veri, prepričanju, položaju v družbi, poklicu, vrednotah in še po tisoč drugih stvareh.

Tako nekateri na prvo mesto postavljajo družino, drugi prosti čas, tretji denar, četrti šport in peti kariero. In ti zadnji me na nek čuden način res impresionirajo, če sploh lahko uporabim to besedo, saj je mišljena bolj v negativnem smislu. Zakaj? Zato, ker si nikakor ne predstavljam življenja, ko ti služba pomeni vse, ko je služba dejansko tvoje življenje. Ko greš na dopust in še tja s seboj tovoriš prenosni računalnik, vsak dan pregleduješ e-maile, si vedno dosegljiv na mobitelu in v resnici komaj čakaš, da se vrneš nazaj domov, da greš lahko delat.

Prav tako si tudi ne predstavljam, da tako zelo uživam v službi, da v njej preživim praktično cel dan, pa tudi, ko pridem domov, z veseljem odgovorim še na kakšen e-mail, izrišem dva ali tri grafe, preberem pogodbo ipd. Nikakor si ne predstavljam, da službo in kariero postavim pred druge stvari v življenju – da jo postavim pred svoje najbližje, pred vse tiste male stvari, ki “delajo” življenje tako zanimivo in lepo. Niti, da mi kariera pomeni toliko, da sem pripravljena poteptati vsa svoja načela, da bi le prilezla po lestvici navzgor. Še manj, da bi se odrekla materinstvu izključno zaradi kariere.

Med drugim pa me moti tudi, da takšni ljudje ne morejo razumeti, da je nekdo zadovoljen, če celo življenje prodaja kruh, dviguje telefon, sprejema stranke ali pa vozi kombi. Bi mar morali biti vsi enaki? Vsi pretirano ambiciozni?

Jaz osebno rajši zaslužim manj, nosim manj odgovornosti in imam nad seboj več šefov kot pa, da moram biti dosegljiva podnevi in ponoči, da si privoščim celih pet dni dopusta v poletnem času in da brskam po službenem računalniku ob treh ponoči. Hvala lepa, tega se pa rajši ne grem!

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Težko se je bilo vrniti. Še težje se je bilo spraviti v posteljo pred polnočjo. Začuda so se pojavljale tudi težave s spanjem1, konstantno sem se prebujala in na koncu že z odprtimi očmi čakala, da ura zazvoni in da že enkrat vstanem. Hude zaspanosti danes niti ni bilo, bo pa zato verjetno jutri. Tolaži me dejstvo, da je jutri že četrtek.

Kako težko je bilo šele  prižgati računalnik, strahu polne oči so pričakovale, kako poln bo inbox in kaj želijo vsi možni ljudje. Zato pa je bilo po drugi strani lepo po dolgem času videti določene sodelavce in sodelavke, zopet iti na dopoldansko kavico in pripovedovati o dopustniških dogodivščinah.

Vračam se napolnjena z energijo2, neobremenjenih misli, lepih vtisov in zanimivih dogodivščin. Tudi objave na blogu se vračajo, bolj hladni in kratki bodo dnevi, več bo tudi objav ;) In pa še nekoliko spremenjena podoba, kmalu bomo namreč praznovali prvi rojstni dan :)

Skratka…spet sem tu!

  1. kar je zame vsekakor zelo, zelo, poudarjam zelo :mrgreen: neobičajno [nazaj]
  2. ki je bo verjetno zelo kmalu zmanjkalo [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »