Arhiv za Oktober, 2008

Ponedeljek se je začel presenetljivo lepo, vstala sem namreč brez večjega problema, zeblo me niti ni preveč močno, vlak skorajda ni zamujal in tokrat se nisem usedla zraven kakšnega čudaka.

Ponedeljek pa seveda ne bi bil ponedeljek, če vse teklo kot po maslu. Kljub časovnemu roku, ki se je iz minute v minuto vztrajno bližal, si je računalnik odločil vzeti dopust. Vsi, od katerih sem potrebovala informacije, so bili seveda nedosegljivi, e-maili pa so leteli v inbox, kot da bi bil sodni dan. Potem pa še vprašanja: “Koliko nam še manjka? Kako stojimo? Bo šlo še danes?” Da se človeku zmeša, ampak ok…se malo umiriš, globoko vdihneš in si rečeš: “Še 15 minut, pa gremo na kavico.”

vir

Ne, ne, ne…no coffee for you today. Hitro zmaži tisti sendvič za mizo in delaj naprej, uporabi možgane, napni oči in ušesa, preveri, zapiši, izračunaj, poišči, pokliči, odgovori – pač delaj! In ko se ti zdi, da se ti bo glava razpočila in da je sedaj res dovolj…hmm…ne, ne…gremo na sestanek, ki se seveda zavleče tja do petih. Potem pa hitro dokončaj še to tabelco, odgovori na tisti e-mail, si označi vse stvari, ki te čakajo jutri, med drugim preglej, kaj te na “to do list” čaka že kar nekaj dni in pojdi domov ves živčen.

Domači prag prestopim tam okrog pol sedmih in najraje bi se samo vrgela na kavč. Potem pa naj bi bili ponedeljki fajn? Not to me!

No…me je pa doma čakal slasten krof :P

Ah, smo nekateri z malim zadovoljni ;)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

“Nekateri otroci še tega nimajo!” so nam v otroštvu velikokrat znale reči mame, ko nam pripravljeno kosilo ni najbolj dišalo in smo se nad njim zmrdovali. Če je bila neka igrača popularna in so jo imeli vsi, smo jo ponavadi želeli še sami. Seveda nismo znali ceniti, da imamo streho nad glavo, hrano, možnost šolanja, toplo posteljo, predvsem pa ljubečo družino. Vedno je tako, da ne znamo ceniti vsega kar nam je dano in vsako stvar jemljemo preveč samoumevno. Še danes, ko smo že davno odrasli, si včasih zaželimo, nekaj, česar ne moremo imeti in jamramo, jamramo, jamramo…

Nekdo je zadnjič rekel: “Preveč smo se navadili na vse dobre stvari in preveč nam je lepo. Kmalu bo šlo vse navzdol.” Človek ob takih besedah začne razmišljati in se vpraša, kaj bi bilo, če bi se moral boriti za drobtinico kruha, če ne bi imel tople postelje in bi svoje noči preživljal trepetajoč od mraza med vlažnimi štirimi stenami. Če mu ne bi bila dana možnost delati in ustvarjati, če mu ne bi bila nudena pomoč ob zdravstvenih težavah. Če bi živel človeka nevredno življenje…

Nam je res prelepo? Res je, da nimamo vsi visokih plač, da ne moremo vsi razmetavati z denarjem, da ne moremo vsi kupovati dveh stanovanj naenkrat. Da nimamo vsi vikendov na morju, da nismo vsi solastniki velikih delniških družb, da si ne privoščimo vsi vsake stvari, ki nam pade v oči, ampak priznati si moramo, da nam vseeno ni slabo.

Danes ima že vsak mulc svoj mobilni telefon, skoraj ni družine, ki ne bi imela računalnika in dostopa do interneta, tiste z večjimi otroci imajo pri hiši že dva ali več avtomobilov. Nekateri si privoščijo počitnice večkrat na leto in mogoče jim ostane še nekaj denarja, ki ga izkoristijo za finančne naložbe. Človeštvo je v kratkem razvilo čuda, ki si jih nikoli nihče ni upal niti predstavljati. Baje smo pristali na Luni in kmalu bodo poleti v vesolje le še ena od turističnih atrakcij, ki bodo na voljo bogatim petičnežem.

null vir

Dosegli smo veliko, a kljub temu človeška neumnost ne pozna meja in napake iz preteklosti nas niso veliko naučile. Vsi borzni indeksi so se danes gibali v rdečih številkah, nafta je zdrsnila pod 90 dolarjev in finančna kriza je svoje kremplje pokazala tudi Evropi. Ljudje tarnajo, da živijo iz meseca v mesec slabše, revnih in socialno ogroženih je vedno več, denarja pa vedno manj.

Se nam in našim naslednikom slabo piše? Nas lahko svetovna recesija res pripelje v tretjo svetovno vojno? Kdo bo koga? …

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »