Arhiv za November, 2008

Z jutrišnjim dnem se začenja december. Pravzaprav veseli december1 – z vsemi božičnimi in prednovoletnimi žurkami, s prevelikimi količinami popitega alkohola, z Miklavžem, Božičkom in Dedkom Mrazom, z ekstra polnimi nakupovalnimi centri, z vsemi prazničnimi dobrotami, s prostimi dnevi, z nešteto poslanimi SMS sporočili, z božičnimi ni novoletnimi popusti, z okraski, s polnimi parkirišči pred nakupovalnimi centri, s snegom (?)…

S čim še? S praznimi denarnicami konec meseca, s preveč zasedenimi ljudmi zaradi vseh zabav, s sankanjem in smučanjem, z brezglavnim iskanjem pravih daril, z depresijo, s katero se ukvarjajo vsi tisti, ki za praznike ostanejo sami, z belimi strehami2, s preveč polnimi mizami, s kuhanim vinčkom, z božičnimi stojnicami, s plani, kje, s kom in kako preživeti Novo leto, z vprašanji “Kje boš pa za Nov let?”, s srečnimi družinicami, z nekaj klasičnimi čestitkami, ki jih prejmemo po pošti, s potico, z dodatnimi kilogrami konec meseca, z vsako leto istimi komadi na radijskih postajah3, s svetlikajočimi se lučkami, z okrašenimi hišami, s petardami4 in pokanjem, s snežaki, rokavicami in kapami, s Home Alone I, II, III in IV…

vir

Did I forget anything?

  1. tako mu vsaj pravijo [nazaj]
  2. no, te je prinesel že november ;) [nazaj]
  3. Last Christmas, Bela snežinka, All I want for Christmas… [nazaj]
  4. :mad: [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Ko so Američani 4. novembra pisali zgodovino in za 44. predsednika izvolili temnopoltega Baracka Obamo, je bil svet navdušen. Vsi so pozdravljali odločitev ameriškega naroda, temnopolti prebivalci niso mogli skriti solz, navdušenje je bilo neopisljivo. Po vseh novicah in oddajah, o tem, kaj se bo spremenilo in kaj lahko pričakujemo od novega predsednika, so mediji kmalu načeli temo o tem, kdaj bo Evropa dobila “svojega Obamo”.

Kdaj bodo torej Evropejci sposobni za predsednika/ico izvoliti predstavnika manjšine? Nemci Turka? Francozi muslimana? In še bolj konkretno, kdaj bo Slovenija sposobna za predsednika/ico izvoliti Roma ali pa nekoga, katerega priimek se konča na IĆ? Kdaj bomo postali tako “mešana”, multinacionalna družba, da se ne bomo več delili samo na Slovence in “ta spodnje”? Kdaj ne bomo več opazili razlik med imenoma Ana Novak in Dragana Vujinović? Kdaj nekega otroka na vasi ne bo sram povedati, da mu je ime Adis, ker ga bo strah, da se mu bodo vsi smejali? Sploh kdaj?

Sama nisem nikoli želela ljudi deliti na ene in druge, kar se tiče narodnosti ali vere, zato ne morem razumeti, da obstajajo ljudje, ki tako vzgajajo tudi svoje otroke. Vsak lahko spoštuje svojo kulturno dediščino in versko prepričanje brez, da bi mu bilo zato potrebno zaničevati druge vere in narode. Nihče od nas si narodnosti ni izbral sam in sterotipiziranje, ki se ga vsi tako radi poslužujemo, je najlažji izgovor, da nekomu ne damo priložnosti, samo zato, ker je “čefur”, “cigan”, “makaronar” ipd.

Je torej gospodična Novak res bolj sposobna od gospodične Vujinović samo zaradi svojega priimka? Koliko “Neslovencev” imamo ali smo kdaj imeli na položajih predsednikov uprav, poslancev, ministrov, vodij organizacij…? “Na položajih naj bodo pa kr naš’ lj’dje,” je izjavil eden od mimoidočih, ko ga je novinar vprašal, če bi volil Roma. Ali res obstaja kakšen konkreten razlog za tak odgovor?

Bi bil kdo od vas pripravljen voliti predstavnika manjšin? Če ne, zakaj ne?

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Želiš si bolj kot jaz. Tega več ne moreš skriti. Preberem te tako enostavno kot zgodbico za lahko noč. Čutim, kako me gledaš, postal si tako očiten, da to opazijo tudi drugi. Preveč si dovoliš, takšni dotiki ne morejo biti več samo naključni. Misliš, da ni nihče nič opazil?

Ampak tudi jaz bi tebe…

Tiste tvoje sladke ustnice, vranje črni lasje, nagajive oči in nesramen jezik.

In tvoje močne roke…le kaj bi počele z mano?

Naj preverim?

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Na začetku je bil le eden izmed sodelavcev – enak kot vsi ostali. Ni se ji zdel nič posebnega, v bistvu ga ni niti opazila, bil je pač tam nekje, srečevala sta se na hodnikih, vratih, stopnicah, se kdaj pa kdaj skoraj zaletela pri balonu z vodo in verjetno bi tako tudi ostalo, če ne bi bilo tiste službene žurke.

Službena zabava…vsi zamujajo, eden po eden kapljajo v restavracijo, vzdušje je super, ni tiste pisarniške zategnjenosti, folk se zafrkava, med nekaterimi se krešejo iskrice, vsak nov kozarček popestri dogajanje. Restavracija kmalu postane dolgočasna, v krvi je že preveč alkohola, išče se novo zatočišče. Ona ga najprej sploh ne opazi, kasneje spregovorita nekaj besed, govora je predvsem o službi…o tem, kako se je vklopil v novo okolje, saj se jim je pridružil pred kratkim. Nič drugega, nobenih pokvarjenih šal, nobenih dotikov, nič seksi pogledov…strogo profesionalen odnos.

Vmes družba najde pravi žurerski lokal, glasba je super, smeha je na tone, plesa še več. Ko zvrne še eno tekilo in se v ritmih salse odpravlja na plesišče, se ji pridruži on in zgodba se lahko začne. En korak sem, dva tja, obrat levo pa desno, ni kaj, tip obvlada, a še vedno je samo sodelavec. Nič prepovedanih dotikov, nič božanja, še manj tistih sočnih ustnic…samo nasmeh – eden za drugim.

V ponedeljek so vsi spet bolj resni, ni govora o zabavi, alkoholu, nevarnem plesu…nada. “Še dobro, da se ni nič zgodilo, itak ne bi bla nikol s sodelavcem,” razmišlja med pisanjem e-maila. Ura je 16.45, ravno se odpravlja na stranišče pred odhodom domov, ko ji začne oranžno utripati eno izmed še odprtih okenčkov. Skype. “Ja, kdo se je pa spet ob petih neki spomnu,” se že jezi v mislih, dokler ne vidi od koga prihaja sporočilo.

On: “Dobr plešeš ;)

Ona: “Ja, tnx…I guess :)

On: “You’re welcome ;) A jst si pa ne zaslužim pohvale ;)

Ona: “Hmm…o tem morm pa še mal razmislit ;)

On: “Ah, dej, dej. Lohk bi pa tole kdaj ponovila…aja, brez ostalih sodelavcev, seveda :)

Ona: “Aja, ples misliš :)

On: “Ah, ples je samo ena izmed stvari… Velik se še da narest… Lohk pa začnemo z masažo, vidm, da tmle še komi sediš, ti kr ene par stvari manjka, se mi zdi…”

Ona: “Ja, ti pa res veš, kva men manjka :) Aja, o kakšni masaži to govorimo :) )”

On: “Prid sem pa ti bom pokazal ;)

In tako se je pogovor nadaljeval, se stopnjeval, dražila sta en drugega in se komaj zadrževala, da se nista začela na ves glas smejati. Komaj je še lahko pri miru sedela na tistem trdem stolu, kolena so ji že postajala mehka…hudirja, pa samo brala je njegove besede, kaj bo šele, ko bo zraven nje. “Dej zresn se, nehi se obnašat ko ena zmešana najstnica,” si je rekla…

Nadaljevanje sledi…

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »