Arhiv za Januar, 2009

Osladna bom. Ampak ta trenutek enostavno moram biti, pravzaprav hočem biti. Zato, ker sem premalokrat tako zelo dobre volje, zato ker premalokrat cenim življenje, takšno kot je in zato, ker me premalokrat navdaja toliko optimizma.

Vesela sem, ker je vse ok. Vesela, ker mi je bila dana priložnost, da spoznam čudovite ljudi. Vesela, ker me je življenje presenetilo in ker vem, da presenečenj še ni konec. Seveda se zavedam, da bom kdaj pa kdaj soočena tudi s tistimi negativnimi, ampak hkrati vem, da bom prebrodila tudi te in iz njih potegnila tisto najboljše. Vesela sem, ker lahko začutim ljubezen. Ker se lahko iskreno veselim z nekom. Vesela, ker sem lahko ganjena. Vesela, ker si me zadnjič močno objel in sem začutila bitje tvojega srca.

Dobre volje sem, ker se spomnim malih stvari in se mi ustnice razlezejo v nasmeh. Polna sem energije in ko poslušam tale komad, ne morem biti pri miru in bi šla ta trenutek žurat. Nazdravit. Se razmetavat po plesišču, se spogledovat s tabo in te spravljat ob pamet. Oblečena bi skočila v morje, bosa tekla po plaži in s tabo doživljala sončni vzhod. Se vozila z rdečim kolesom, jedla čokoladno torto in pela karaoke.

Veliko stvari me še čaka in tu sem, da jih doživim. Let’s start ;)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Ko se dan počasi spreminja v noč, ko ni ne svetlo in ne temno, znajo stvari postati nevarne in skrivnostne. Noč ima seveda svojo moč…

Ko tako stojim na nekem peronu in ni daleč naokoli nobene žive duše, sliši se samo zvok avtomobilov, ki drvijo skozi križišča, se spomnim ene od najinih noči. Rdeča luč na semaforju, premočne luči avtomobilov in uličnih svetilk, hladen zrak, mrzle roke, vonj snega – vse me lahko spomni nate. Dež in sonce, melodija na radiu, piš vetra…tako preprosto je…

Najine noči so bile divje in tudi mirne, hladne in tople, tihe in glasne, dobre in slabe. Bile so.

I don’t miss you anymore…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

…2008 seveda. Eno koledarsko leto se je končalo, drugo začelo, spremenilo se zame osebno ni popolnoma nič, razen letnice na koledarju. Nisem sprejela nobenih novoletnih obljub, nisem si zadala kakšnih posebnih ciljev, pravzaprav o tem niti nisem imela časa razmišljati. Če sedaj pomislim, se verjetno niti ne spomnim vseh dogodkov iz preteklega leta, vseh malih pripetljajev, vseh slabih trenutkov, raje se spominjam tistih lepih.

Februarja se je zame začelo novo poglavje, začela sem namreč z novo službo. Na začetku je bilo seveda težko, ni se mi niti točno sanjalo, kaj bom počela, kako bo vse skupaj potekalo in kam sem sploh prišla. Nisem poznala ljudi in prvi dnevi niso bili prav prijetni. Ko sedaj pogledam za nazaj, se lahko samo nasmehnem. Ne samo, da mi je delo, ki ga opravljam všeč in da se tu dobro počutim, poleg tega sem spoznala čudovite ljudi, ki jih sedaj lahko štejem za prijatelje. Ljudi, s katerim se lahko dejansko dobim tudi izven službenega časa, s katerimi lahko delim prijetne in malo manj prijetne trenutke v svojem življenju, s katerimi se lahko smejim na ves glas in sem lahko takšna kot sem, brez prisiljene vljudnosti in nasmeškov.

Lansko leto sem bila veliko bolj lena, nikakor se mi ni uspelo spraviti h konkretnemu delu in diplomska naloga me tako še vedno čaka. Glede na to, da tudi rada berem, je bil ta del lani zelo močno zanemarjen, mislim, da lahko knjige, ki mi jih je uspelo prebrati preštejem na prste rok. Sem pa postala obsedena z vsemi mogočimi nadaljevankami, ki so mi vsak teden ukradle kar nekaj časa in včasih tudi živcev. Še vedno tudi nisem našla športa, ki bi me navdušil in bi se z njim redno ukvarjala, to bo mogoče letošnja naloga.

Počitnice so bile letos zelo prijetne, malo sem in tja, čas je tako ali tako švignil mimo, ne da bi se tega prav dobro zavedala. Nekateri odnosi pa so v 2008 tudi zbledeli, zmanjšalo se je število klicev in sms-ov, niso mi bile več znane vse podrobnosti in danes mogoče o nekaterih ljudeh vem veliko manj kot pa včasih. Bilo je tudi nekaj bridkih izkušenj in napak, ki bi me morale nekaj naučiti in biti popotnica za naprej. Tudi te so del življenja in imajo nek svoj smisel, čeprav ga v tistem trenutku ne vidimo.

Pa ljubezen? Hmm… Tudi ta lani ni bila moja sopotnica :)

In kaj me čaka v letu 2009? Pustim se presenetiti. Pustite se tudi vi! SREČNO ;)

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »