Arhiv za Oktober, 2009

Hladen večer. Z družbo se zatečemo v bližnji lokal na vroč čaj. Sadni z limono. Jagoda z vanilijo – tega si vedno pil ti.

Tam sem s telesom, a z glavo niti približno ne. Slišim vrsto različnih pogovorov, v ozadju celo neko glasbo, a ne poslušam. Misli mi odtavajo daleč stran, spomini mi ne pustijo dihati. Vsaka malenkost me znova in znova spomni nate. Za tistim narejenim nasmehom, se v resnici skriva globoka žalost. Delam se, da sem ok, čeprav vsi opazijo, da me nekaj muči. Pravzaprav vsi natančno vedo, kdo me muči.

Hočem se izklopiti, nisem razpoložena za druženje. Vozila bi se ure in ure, šla bi daleč stran, pobegnila od bolečine, če bi bilo to mogoče. Pa ni. Tvoja senca je prisotna povsod. Zjutraj pijem kavo iz skodelice, ki si jo včasih uporabljal ti, spim na tvoji strani postelje in sanjam o tebi. Sanjam o tem, kaj bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.

I really miss you…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

  • Ker je že sedaj ob 7h zvečer tema, ko pa bomo ob koncu meseca prestavli uro, bo mrak padel že ob šesti uri, da ne govorim o tem, da bodo dnevi vse krajši.
  • Ker jesen s sabo prinese deževne dni…pa veter…in mraz.
  • Ker se začnemo zapirati med štiri stene, saj ni več tako prijetno biti zunaj.
  • Ker so dnevi bolj temačni in depresivni.
  • Ker se je potrebno bolj toplo obleči.
  • Ker je konec razvajanja na sončku ob pitju kave in branju knjige.
  • Ker ni več pravega užitka, da bi si privoščil kepico sladoleda. Ali pa dve.
  • Ker se že sedaj nekateri pogovarjajo o tem, kje bodo za novo leto.
  • Ker bo kmalu tema, ko bom šla v službo in prišla iz nje.
  • Ter zato, ker za jesenskim letnim časom pride ZIMA!
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Moški sreča žensko. Zaljubita se. Par živi srečno do konca svojih dni. Realnost je popolnoma drugačna, življenje namreč ni pravljica.

Moškemu gre ženska že malce na živce, spremenila se je…tudi on se je spremenil in njun odnos ne funkcionira več najbolje. Zato zadnje dneve vedno več časa preživi v službi, ravno zato, da mu ni potrebno poslušati njenega blebetanja. Tudi ena od sodelavk preživlja večere v pisarni, okupirana z e-maili in nerešenimi zadevami. Včasih se srečata v kuhinji, ko že vsak od njiju nujno potrebuje kavo, saj pred monitorjem ne zdržita več. Mogoče jo kdaj “časti” kavo…ali pa vročo čokolado. Vsak pije svojo kavo in pogovor hitro steče, sem in tja je slišati glasen smeh.

Njej je on simpatičen, pravzaprav več kot to…privlači jo. Ona je samska, vsak večer stopi v prazno stanovanje, nahrani mačka, poje na hitro pripravljeno večerjo, skoči pod tuš in naravnost v posteljo. Sama. Ta tip ji je všeč, a noče razmišljati o njem, saj točno ve, da ima punco, celo videla ju je že skupaj. Zakaj bi sploh razmišljala o njem?

Zvečer se spet srečata v kuhinji in klepet traja malce dlje kot včeraj…jutri se zgodba ponovi. In ponavlja se dan za dnem. Ona si zvečer, ko leži sama v postelji zaželi, da bi bil poleg nje on, a v istem trenutku sama sebe opomni, da tega ne bi nikoli storila. Ne, ona pa že ne bi šla v posteljo z zasedenim tipom. Ona nikoli ne bi bila druga ženska, zato razmišljanje o njem nima nikakršnega smisla in zgodba v njeni glavi se mora zaključiti. Vsaj tako prepričuje sama sebe.

Naslednji večer se srečanje v kuhinji konča s povabilom na pijačo. Naj sprejme? Gre samo za nedolžno pijačo, kljub temu, da si ga želi in bi ga slekla do golega prav tam, v tisti mali kuhinji?!

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »