Hladen večer. Z družbo se zatečemo v bližnji lokal na vroč čaj. Sadni z limono. Jagoda z vanilijo – tega si vedno pil ti.

Tam sem s telesom, a z glavo niti približno ne. Slišim vrsto različnih pogovorov, v ozadju celo neko glasbo, a ne poslušam. Misli mi odtavajo daleč stran, spomini mi ne pustijo dihati. Vsaka malenkost me znova in znova spomni nate. Za tistim narejenim nasmehom, se v resnici skriva globoka žalost. Delam se, da sem ok, čeprav vsi opazijo, da me nekaj muči. Pravzaprav vsi natančno vedo, kdo me muči.

Hočem se izklopiti, nisem razpoložena za druženje. Vozila bi se ure in ure, šla bi daleč stran, pobegnila od bolečine, če bi bilo to mogoče. Pa ni. Tvoja senca je prisotna povsod. Zjutraj pijem kavo iz skodelice, ki si jo včasih uporabljal ti, spim na tvoji strani postelje in sanjam o tebi. Sanjam o tem, kaj bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.

I really miss you…

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !