Arhiv za November, 2009

Upanje umre zadnje in razmišljati moramo pozitivno, sem zadnjič rekla prijateljici. Ni se ravno strinjala z mano. Rekla je, da mora imeti vsak človek razlog, za katerega je vredno živeti, da mora vsak najti smisel življenja, torej imeti nekaj zaradi česar se je vsakič znova vredno pobrati in iti dalje. Nekateri ta smisel najdejo v družini, drugi v službi, tretji v hobiju, četrti v potovanjih, deseti v dobrodelnosti, osemnajsti v naravi, stoti v glasbi, nekateri pa v ničemer.

Je res tako? Vsi se slej ali prej vprašamo, zakaj smo tu, kaj počnemo in kaj je smisel vsega. Moramo res imeti razlog, da si sploh želimo živeti? Verjetno je res tako. Če človek izgubi celo družino, tega verjetno nikoli ne preboli, mogoče samo sprejme, da mu je usoda (ali kdorkoli že?) prinesla takšno preizkušnjo in najde uteho v drugih stvareh. Vendar, kaj stori, če mu ne uspe? Kaj, če se ne more več nikoli zaljubiti in biti srečen, kaj če sovraži svojo službo, kaj če vsak vikend preživlja sam, zaprt med štirimi sivimi stenami? Kaj če je dobra duša, a tega nihče ne vidi? Ok…še vedno se ne vda in gre dalje, poskuša razmišljati pozitivno, pa vendar…ali pride do točke, ko se mu ne zdi več vredno živeti? Ko ni več ne cilja, ne razloga in ne čustev. Ko je vse temno, pesimistično, slabo, grozno in bedno.

Življenje ni pravljica in tega se prej ali slej zavemo vsi, nekateri že v ranem otroštvu, drugi nepravičnost tega sveta začnejo spoznavati v najstniških in študentskih letih, tretji pa šele takrat, ko zares odrastejo. Pravijo, da sit lačnega ne razume in ne bi se mogla bolj strinjati s tem. Vsi znamo biti prekleto pametni, kadar govorimo o nekih hipotetičnih situacijah, ali takšnih, v katerih se nismo znašli sami, nihče pa ne more zadeve res razumeti, če sam nikoli ni bil v enakem položaju. Zato nehajmo pametovati in poskusimo le razumeti, razumeti, da se skoraj vsak človek včasih znajde v ne preveč optimističnem obdobju svojega življenja, poskušajmo mu takrat stati ob strani in mu ne pustiti, da pade in zabrede v črne misli.

Poskusimo enostavno biti tam, ga samo poslušati in mu dati vedeti, da ni sam…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Biti starš je verjetno ena najtežjih nalog na svetu. Opraviti svojo nalogo dobro in po dvajsetih letih sam sebi reči, da si svojega otroka vzgojil v poštenega človeka, zasluži vse pohvale.

Sama otrok še nimam in zato niti ne želim “pametovati”, kakšna vzgoja je dobra, kaj starši počnejo narobe in kritizirati vzgojnih prijemov. Verjamem, da večina staršev želi svojim otrokom najboljše, se trudi in uči iz dneva v dan, kakšno vzgojo ubrati, da bo njihov otrok nekoč zrastel v dobrega človeka.

Najtežje je verjetno v času pubertete, ko se ponavadi otroci s starši ne strinjajo v ničemer, vse bi radi naredili po svoje, počutijo se dovolj odrasle, da odločajo o svojem življenju, staršev pa niti ne pustijo blizu. Nekateri od staršev tako niti ne vedo, kaj se dogaja z njihovim mladostnikom, o čem razmišlja, s kom se druži, kam zahaja, kaj ga muči ipd. Takrat so starši v najbolj neprijetnem položaju, saj morajo biti neomajni, nepopustljivi in skrbno bedeti nad otrokom. Nekateri pa tega enostavno niso sposobni, svojemu otroku bi rajši bili prijatelji kot starši, mu dovolili da gre v soboto zvečer ven in se vrne kadarkoli hoče. Niti se ne bi pozanimali, s kom in kam se odpravlja ter kako namerava priti domov. Lažje je pač otroku stisniti v roke 50 evrov in mu zaželeti lep večer. Lažje mu je izpolniti vsako njegovo željo, pa naj bo to nov mobitel, nov računalnik ali fotoaparat, kot pa mu dati vedeti, da si bo moral katero od teh stvari zaslužiti. Nekoliko težje se je z njim dejansko tudi ukvarjati, se useti in lepo pogovoriti in poiskati izvor vseh težav.

Po mojem mnenju bi moral vsak srednješolec vsaj en mesec poletnih počitnic opravljati počitniško delo, pa naj bo slednje kakršnokoli. Delo v trgovini, na bencinskem servisu, za proizvodnim trakom, kot pomoč v pisarni ali kjerkoli drugje. Tako bo vsaj nekoliko bolj znal ceniti prislužen denar in se začel zavedati, da mu ne more biti vse na pladnju prinešeno. Nekateri starši pa delajo ravno nasprotno – sin ali hčerka tako komaj pridobi vozniško dovoljenje in že pred hišo stoji popolnoma nov avto, čeprav vedo, da si ga ta otrok ne zasluži. Nekateri starši tako svojim otrokom dajejo takšno potuho, da me je groza. Le kako potem, ko grem mimo neke srednje šole, ne bi slišala izjav tipa: “Ej dons zjutri sm pa dedku ukradla 5 eurov, pa še čike. Res hudo an.” Se naj potem čudimo vsem posnetkom, ki pridejo na svetovni splet in prikazujejo, kaj vse se dogaja v naših šolah? Kaj delamo narobe? Se je svet res tako zelo spremenil?

Resnično ne vem, ali ljudje, ko se staramo, nekako drugače gledamo na mlajše generacije, vendar sama srečam zelo malo najstnikov, ki se znajo primerno obnašati, ki imajo delovne navade in ne delujejo kot, da so ravnokar prišli iz živalskega vrta. Vedno znova me pripravijo do tega, da se spomnim svojih najstniških let in začnem razmišljati, kakšna je bila moja generacija. Se mi samo zdi, ali je res vsako leto huje?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »