Arhiv za September, 2010

Change is good. Tako pravijo.

Spremembe so edina konstanta v življenju. To sem nekje zasledila in v bistvu se lahko samo strinjam. Življenje je tako zelo nepredvidljivo in velikokrat si v glavi delamo neke točno določene scenarije, ki pa se potem nikoli ne zgodijo. Ljudje načeloma ne maramo sprememb, na nek način se jih celo bojimo. Tako zelo se zasidramo v neke tirnice in nismo pripravljeni skreniti s poti, na kateri se nahajamo. Čeprav ta pot mogoče za nas niti ni prava, vztrajamo na njej, hodimo dalje in namesto, da bi ustvarjali nove spomine, se oklepamo starih. Tistih, ki predstavljajo neko lepo obdobje našega življenja, ki pa je minilo, mi pa nikoli nismo šli dalje, nismo naredili novega koraka, nismo se spremenili, nismo sprejeli sprememb, ki nam jih življenje samo ponuja.

Zakaj je to vedno tako težko? Zakaj nas spremembe navdajajo s takšnim strahom? Zakaj je tako grozno zaključiti razmerje, ki že dolgo več ne funkcionira tako kot bi moralo in je samo sebi namen? Samo zato, da ne ostanemo sami, da nadaljujemo življenje na neki že znani, raziskani poti? Zato, ker ne vemo, kaj nas čaka, če vse skupaj zaključimo? Si samo zato ne upamo? Ne razumem. Res ne.

Spremembe so lahko turbulentne, tudi krute, neprijetne in težke. Vendar so nujne, so bistvene, so pomembne, so življenjske. Važno je samo, kako jih sprejmemo in kako se soočimo z njimi. Change is good!

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ljudje smo načeloma čustvena bitja. Ni nam dovolj samo to, da potešimo lakoto in žejo, to da smo oblečeni in da imamo streho nad glavo, temveč večino časa potrebujemo tudi nekaj več kot samo to.

Kadar smo zamorjeni, mogoče samo topel objem ali dolg pogovor, kadar smo srečni, si želimo to srečo z nekom deliti, kadar smo jezni, mogoče hočemo, da nas vsi pustijo pri miru. Vsaj ponavadi je tako, da potrebujemo ljudi okrog sebe, partnerja, družino, sorodnike in prijatelje. Z njimi si želimo deliti slabe in dobre dneve, srečno in žalostno razpoloženje in čeprav obstajajo ljudje, ki so sami sebi dovolj, mislim, da človek ni bil ustvarjen, da postane samotar.

Vendar pa smo po drugi strani tudi telesna bitja, kar pomeni, da v sebi nosimo nek “živalski” nagon in ne samo čustev, misli in duha. Tako nas včasih preplavi samo strast, tista prvinska, ko si želimo samo nekoga na (v) sebi, vročih poljubov, dotikov, brez tuhtanja in treznih misli. Včasih torej potrebujemo tudi samo seks, seks brez pravih čustev, samo neko telesno dejanje. Nekaterim to ustreza, drugi tega niso sposobni, saj se nikoli ne bi mogli spustiti v takšno intimno stvar, če do osebe ne čutijo nekaj več (oz. sploh karkoli). Kadar (in če) pa človeku takšna stvar ustreza, mu verjetno “paše” v nekem danem trenutku, pa potem mogoče še enkrat, dvakrat, desetkrat s to isto osebo. Pa vendar se sprašujem, ali pridemo do stopnje, ko nam seks ni več dovolj? Ko se eden od “frendov” začne zavedati svojih čustev, ko začuti, da se ima super s to osebo, tudi ko se ne prepuščata samo telesnim užitkom, da se lahko s to osebo zelo sproščeno pogovarja. Ali pridemo do stopnje, ko si želimo s to osebo iti v kino ali na večerjo, brez dodatne družbe? Ali mogoče pridemo do točke, ko ne želimo več ločenega dopusta, ko ne želimo več ločenega žuranja, ko se nočemo več pred drugimi ljudmi pretvarjati, da je ta oseba za nas samo znanec in nič več?

Ali se v nekem trenutku iz bolj telesnega pretvorimo v čustveno bitje? Ali postane v tem trenutku seks samo nadomestilo za čustva, občutke, misli?

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

~On~ Mirno se je usedla poleg njega in počasi prekrižala noge. Njeno krilo je razkrivalo ravno pravo mero kože in roke so se mu začele potiti. Nekaj na njej ga je nenormalno privlačilo in ni si znal razložiti kaj. Vsakič ko je šla mimo njega, je točno vedel, da je ona, brez da bi dvignil glavo iznad tipkovnice. Enostavno je začutil njeno prisotnost. A bila je prepovedan sadež, ki pa si ga je tako nenormalno želel okusiti…

~Ona~ Nasmehnil se ji je in občutek je imela, da se bo pravkar stopila kot led na soncu. Sovražila je kadar je to počel, vedno ji je bilo tako nerodno, ker se je počutila kot da vidi skozi njo. Kot da čuti tisto ščemenje med njenimi nogami, vsakič ko jo pogleda. Ni si znala razložiti, kaj je povzročilo takšne občutke v njej, vedela je samo, da si želi občutiti njegovo kožo na svoji…

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Enkrat sem prebrala, da se ne smemo preveč ozirati na to, v kakšnem času smo se znašli in v kakšnem stanju je naša družba ter da moramo v ljudeh vedno iskati dobroto, ker ta vsekakor obstaja.

Zadnje čase nekako nisem več prepričana v to, temveč ravno v nasprotno. Vem, da zopet posplošujem, vendar postanem nervozna, ko gledam nepravičnost, zlobo in pohlepnost ljudi. Le kako naj potem človek razmišlja pozitivno in išče dobroto v ljudeh? Dobrota, my ass…

Le kje je pravičnost te družbe, ko mora človek za pošteno opravljeno delo več mesecev čakati na težko prislužen denar in vmes s težkim srcem hoditi po hrano na Karitas ali Rdeči križ? Kje je pravičnost družbe, ki največje “lopove” pusti pri miru in jim omogoča nadaljnje delovanje, medtem ko malega človeka zaradi ene neplačane kazni malodane strpa v zapor? Hudiča, kje je dobrota in pravičnost za vse tiste otroke, ki so jih starši komaj spravili v šolo? Seveda ne po lastni krivdi.

Samo pohlep, požrešnost in nepoštenost lahko vidimo, so sploh še kje tiste stare vrednote, ki so nam jih vedno tako zelo poudarjali? Verjetno so izginile kot poletna vročina in ni mi jasno, kdaj, če sploh, bodo še pokukale na plan. Nekateri bi za denar prodali svojo lastno družino, te zabodli z ostrim nožem v hrbet, ko to najmanj pričakuješ. Včasih so to tudi tisti, od katerih najmanj pričakuješ.

Na žalost pa smo nekateri še vedno naivni in si nočemo priznati, da gre danes zaupati malokomu ter potem vedno znova razočarani…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »