Arhiv za November, 2010

Jutri bo čudovit dan. Prvič zato, ker je jutri ponedeljek, drugič, ker se bomo zbudili v oblačen in temačen dan, tretjič, ker boste morali “skidati cel kup snega”, če se boste želeli kam odpraviti in četrtič, ker bo jutri zjutraj v prometu po vsej verjetnosti precejšnji kaos.

Kot vedno, se bodo na cesti znašla vozila brez zimske opreme, ki bodo povzročala samo še dodatne zastoje, na pot se bodo podali tudi vozniki, ki se ustrašijo že prve kapljice dežja, ampak seveda bomo videli tudi celo vrsto pogumnežev, ki se ne bodo ozirali na sneg in razmere na cesti. Vlaki in avtobusi bodo zamujali in tisti, ki ste odvisni od javnega prevoza boste na postajah zmrzovali še malo dlje kot sicer.

Lahko pa se odločite, da bo jutri čisto prijeten dan, ker vam bo zjutraj prvi pogled skozi okno pričaral pravljično pobeljeno pokrajino, hiške z belimi strehami, veje se bodo šibile pod težko snega in na dvorišču bo videti samo stopinje vaše mačke. Oblekli se boste toplo, si nadeli šal, rokavice in škornje, stopili ven in naredili veliko kepo in jo zalučali nekam daleč v pokrajino. Smejali se boste navdušenju otrok, ki bodo že zjutraj iz omar vlekli zimske pajace in komaj čakali, da se greste z njimi sankat in delat snežaka. Za trenutek boste celo pomislili, da ne bi šli v službo in se raje prepustili zimski pravljici.

It’s your choice. :)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Tehnologija je načeloma super stvar. V nekaj desetletjih se je spremenilo toliko stvari, da je včasih že težko slediti. Sedaj smo vsi že skoraj odvisni od računalnikov, mobilnih telefonov in vseh mogočih naprav, ki naj bi nam olajšale življenje.

Vendar nikakor ne morem mimo tega, da vse te naprave na nek način prispevajo k temu, da vse postaja nekako bolj brezosebno – nič več ni tistega pravega stika med ljudmi. Koliko ljudi sploh še pošilja razglednice, ko grejo na dopust? Ali pa božično-novoletne voščilnice? Kaj šele stara, na roko napisana ljubezenska pisma? Zakaj? Ko pa je bolj preprosto poslati sms, mms, e-mail…

Včasih me prav preseneča, kako neverjetno hitro se stvari spreminjajo in kakšne “igračke” imajo današnji otroci. V mojih časih smo se vsi veselo zbrali okrog tistga, ki je imel gameboy (se kdo spomni tetrisa ali pa Super Maria) in navdušeno opazovali potek igre, današnji “malčki” bi se nam sedaj verjetno smejali. Ali pa walkman in kasete, pri katerih se je trak velikokrat zataknil, da je moral človek kar ročno prevrteti na naslednjo pesem. Spomnim se tudi, da smo poslušali raznorazne oddaje na radiih, ki so omogočale glasbene želje in dobiti svojo, je bila zmaga dneva, saj nismo imeli youtube-a kot danes, kaset in (kasneje) CD-jev pa nam tudi niso kar tako kupovali.

Danes so te stvari že mimo in ko pomislim na vse to, se mi včasih zdi kot da sem živela v nekem popolnoma drugem obdobju. Vsekakor vedno pravim, da mi je bilo to obdobje všeč in da sem vesela, da je naša generacija imela tako prijetno otroštvo. Igrati človek ne jezi se na internetu ali pa v živo namreč nikoli ne bo isto. Upam, da nas vsa ta tehnologija ne bo nekoč spremenila v prave robote. Jaz se ji ne pustim. Zato grem jutri rajši na en sproščujoš čvek ob dobri kavi kot pa da klepetam na Skype-u. Pa vi?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Poznate tisto, “za vsakim dežjem posije sonce”, ali pa “vsaka stvar je za nekaj dobra”? Ponavadi jo slišite takrat, kadar sami niste najboljše volje, vam gre vse narobe, ste v težavnem obdobju svojega življenja in skoraj vedno od osebe, katere življenje je v tem istem trenutnu rožnato, če bi bilo lepše, bi bilo že kičasto.

Kadar človeka pestijo problemi, ponavadi zelo težko razmišlja pozitivno in optimistično, razen če niste že po naravi taka oseba. Kadar se sama znajdem v takšni situaciji, res ne maram, da mi nekdo pametuje, da bo vse ok, da nimam za kaj skrbeti in da se bo vse uredilo. Tu imam v mislih osebe, ki same niso nikoli doživele vsaj kakšne podobne situacije in govoričijo nekam v prazno z uporabo starih, izbrabljenih fraz. Na žalost je tudi tako, da ne moremo vedno reči, da bo vse ok in da se bo vse rešilo, ker včasih točno vemo, da temu ne bo tako. Včasih je bolje človeka postaviti na realna tla in mu samo dati vedeti, da ni sam in da tudi, če bo moral skozi najhujše, da mu bomo stali ob strani, mu ponudili ramo za jokanje.

Vsak človek mora sam pri sebi najti način, kako rešiti težave, kako se z njimi soočiti ter se mogoče iz vsega tega celo nekaj naučiti. Vseeno pa ugotavljam, da je življenje res lažje, če se ne obremenjujemo z vsako malenkostjo, če se ne ustavljamo na nepotrebnih križiščih in ne silimo v slepo ulico. Seveda moramo to spoznati sami. Včasih se moramo malo tudi prisiliti, da ne razmišljamo samo o negativnih stvareh, ki nas obdajajo, temveč pomislimo tudi na vse male drobne trenutke, ki nas osrečujejo. Na skodelico dišeče kave, ki si jo skuhamo v soboto zjutraj, na glasen otroški smeh, na vonj sveže pečenega peciva, na sladek poljub in na sto drugih stvari, ki nam polepšajo dneve.

Vsi ljudje res nismo rojeni pod srečno zvezdo in se moramo za marsikatero stvar potruditi, vendar ni vse tako zelo črno kot izgleda na prvi pogled in pozitivne misli včasih res delajo čudeže. Vendar naše lastne, ne tuje! Naj bo zunaj dež, prav nič me ne moti, saj se sprehajam s svetlo modrim, rdečim ali rumenim dežnikom, črnega sem namreč vrgla stran! I’m singing in the rain…

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Vse prevečkrat je tako, da na zunaj ljudje živijo srečno življenje, za štirimi stenami pa je zgodba popolnoma drugačna. Najhuje pa se mi zdi, da sam pri sebi misliš oz. doživljaš svoje življenje kot srečno, vsi ljudje okoli tebe pa vedo, da ni ravno tako.

V mislih imam situacijo, ko en partner vara drugega, ta seveda o tem ne ve nič in je načeloma srečen in zaljubljen, medtem ko vsi drugi vedo, da zgodba ni ravno pravljična in rožnata, vseeno pa nihče ni pripravljen odpreti ust in ga soočiti s kruto resnico. Vsi vedo, da ga je prevarala že neštetokrat, vendar nihče nima poguma, da mu nekaj takšnega pove. Nekateri se preprosto nočejo vmešavati v njun odnos, drugi sami sebe tolažijo s tem, da nimajo te pravice ipd. Nihče ne reagira in pusti temu človeku, da še naprej živi življenje kot “iz pravljice”, nezavedajoč se, da v resnici živi v prevari.

Še bolj pa me fascinira dejstvo, kako uspešno lahko nekateri prikrivajo nezvestobo. Kako hudiča se lahko zvečer mirno uležeš v posteljo, če si se v tej isti postelji valjal z drugo osebo? Kako lahko rečeš, da imaš v resnici svojega moža rada in da si popolnoma srečna? Očitno ne, če potrebuješ poleg njega še pet drugih! Nekateri ljudje res znajo igrati in se pretvarjati, včasih se vprašam, če moraš biti brez duše in srca, da si sposoben takšnega vedenja. Vsekakor moraš biti brez vesti!

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »