Tehnologija je načeloma super stvar. V nekaj desetletjih se je spremenilo toliko stvari, da je včasih že težko slediti. Sedaj smo vsi že skoraj odvisni od računalnikov, mobilnih telefonov in vseh mogočih naprav, ki naj bi nam olajšale življenje.

Vendar nikakor ne morem mimo tega, da vse te naprave na nek način prispevajo k temu, da vse postaja nekako bolj brezosebno – nič več ni tistega pravega stika med ljudmi. Koliko ljudi sploh še pošilja razglednice, ko grejo na dopust? Ali pa božično-novoletne voščilnice? Kaj šele stara, na roko napisana ljubezenska pisma? Zakaj? Ko pa je bolj preprosto poslati sms, mms, e-mail…

Včasih me prav preseneča, kako neverjetno hitro se stvari spreminjajo in kakšne “igračke” imajo današnji otroci. V mojih časih smo se vsi veselo zbrali okrog tistga, ki je imel gameboy (se kdo spomni tetrisa ali pa Super Maria) in navdušeno opazovali potek igre, današnji “malčki” bi se nam sedaj verjetno smejali. Ali pa walkman in kasete, pri katerih se je trak velikokrat zataknil, da je moral človek kar ročno prevrteti na naslednjo pesem. Spomnim se tudi, da smo poslušali raznorazne oddaje na radiih, ki so omogočale glasbene želje in dobiti svojo, je bila zmaga dneva, saj nismo imeli youtube-a kot danes, kaset in (kasneje) CD-jev pa nam tudi niso kar tako kupovali.

Danes so te stvari že mimo in ko pomislim na vse to, se mi včasih zdi kot da sem živela v nekem popolnoma drugem obdobju. Vsekakor vedno pravim, da mi je bilo to obdobje všeč in da sem vesela, da je naša generacija imela tako prijetno otroštvo. Igrati človek ne jezi se na internetu ali pa v živo namreč nikoli ne bo isto. Upam, da nas vsa ta tehnologija ne bo nekoč spremenila v prave robote. Jaz se ji ne pustim. Zato grem jutri rajši na en sproščujoš čvek ob dobri kavi kot pa da klepetam na Skype-u. Pa vi?

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !