Arhiv za Februar, 2012

Razumel jo je. Vedel je, kaj čuti, brez da bi mu to morala povedati. Na nek nenavaden način jo je znal prebrati. Čutil je, kadar je prekipevala od sreče in se sam pri sebi smejal, ker je vedel, da bi najrajši na glas zavpila, kakšni občutki jo prevevajo.

Sama itak ni verjela v nakladanje o sorodnih dušah, a skrivoma je razmišljala, da če to res obstaja, potem mora biti on njena sorodna duša. On vedno ve, kaj reči, da se bo počutila bolje. Pusti jo pri miru, kadar ve, da noče družbe in da potrebuje čas samo zase. Ve, kdaj jo mora samo objeti in jo čvrsto držati, da se ne zlomi. Čuti jo. Ne dreza vanjo. Tu je, kadar ga potrebuje.

Vendar ni samo njen in vsakič znova, ko se tega zave, ga odrine stran. On ji pretkano tega ne pusti in jo vedno znova prepriča, da ga potrebuje. Ni potrebno veliko, dotik na pravem mestu njenega telesa, nežen poljub, že samo njegov glas je bil dovolj, da ni imela več tiste prave odločnosti. Pustila mu je blizu. Zopet.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »