Arhiv za kategorijo “\'aktualno\'”

Jutri bo čudovit dan. Prvič zato, ker je jutri ponedeljek, drugič, ker se bomo zbudili v oblačen in temačen dan, tretjič, ker boste morali “skidati cel kup snega”, če se boste želeli kam odpraviti in četrtič, ker bo jutri zjutraj v prometu po vsej verjetnosti precejšnji kaos.

Kot vedno, se bodo na cesti znašla vozila brez zimske opreme, ki bodo povzročala samo še dodatne zastoje, na pot se bodo podali tudi vozniki, ki se ustrašijo že prve kapljice dežja, ampak seveda bomo videli tudi celo vrsto pogumnežev, ki se ne bodo ozirali na sneg in razmere na cesti. Vlaki in avtobusi bodo zamujali in tisti, ki ste odvisni od javnega prevoza boste na postajah zmrzovali še malo dlje kot sicer.

Lahko pa se odločite, da bo jutri čisto prijeten dan, ker vam bo zjutraj prvi pogled skozi okno pričaral pravljično pobeljeno pokrajino, hiške z belimi strehami, veje se bodo šibile pod težko snega in na dvorišču bo videti samo stopinje vaše mačke. Oblekli se boste toplo, si nadeli šal, rokavice in škornje, stopili ven in naredili veliko kepo in jo zalučali nekam daleč v pokrajino. Smejali se boste navdušenju otrok, ki bodo že zjutraj iz omar vlekli zimske pajace in komaj čakali, da se greste z njimi sankat in delat snežaka. Za trenutek boste celo pomislili, da ne bi šli v službo in se raje prepustili zimski pravljici.

It’s your choice. :)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

September je bil od nekdaj tak prelomen mesec. Že kar nekaj časa nazaj nas je vsako leto spravil za šolske klopi, sedaj, ko smo to obdobje že davno prerastli, pa mi daje nek občutek minljivosti. Poletja je namreč baje z današnjim dnem konec in kmalu nas čakajo oblačni, turobni, dolgočasni in deževni dnevi.

Vendar na nek način paše. Ta zvok nežnega dežja pri odprtem oknu me nekako pomirja, daje mi občutek svobode. Kljub vsej turobnosti, zna biti tudi jesen prav lep letni čas, vedno tako zelo barvit…narava je res čudo. Nikakor pa ne morem mimo rumenih rutic in velikih torb, prav vsako leto me spomnijo na otroštvo, ki je bilo izjemno lepo. Pa ne morem tudi mimo tega, da se ne počutim kot gospa (kot me mimogrede otroci že naslavljajo), saj se včasih sama sebi zdim tako zelo staromodna. Smo bili mi res bolj mirni in ubogljivi ali se mi samo zdi? Ah, za nas so bila glavna igrišča, vaški travniki, žoge, kolebnice, gumitvist, kolesa in kotalke, ne pa Facebook, Messenger, Twitter, Ipod, Playstation…

Ni kaj, iz enega letnega časa v drugega, smo malo starejši in spet malo bolj v zaostanku z vso tehniko in tehnologijo ter posledično bolj oddaljeni od današnje mladine. Od tu torej tisti občutek minljivosti…ah september, spet si tu…

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

…2008 seveda. Eno koledarsko leto se je končalo, drugo začelo, spremenilo se zame osebno ni popolnoma nič, razen letnice na koledarju. Nisem sprejela nobenih novoletnih obljub, nisem si zadala kakšnih posebnih ciljev, pravzaprav o tem niti nisem imela časa razmišljati. Če sedaj pomislim, se verjetno niti ne spomnim vseh dogodkov iz preteklega leta, vseh malih pripetljajev, vseh slabih trenutkov, raje se spominjam tistih lepih.

Februarja se je zame začelo novo poglavje, začela sem namreč z novo službo. Na začetku je bilo seveda težko, ni se mi niti točno sanjalo, kaj bom počela, kako bo vse skupaj potekalo in kam sem sploh prišla. Nisem poznala ljudi in prvi dnevi niso bili prav prijetni. Ko sedaj pogledam za nazaj, se lahko samo nasmehnem. Ne samo, da mi je delo, ki ga opravljam všeč in da se tu dobro počutim, poleg tega sem spoznala čudovite ljudi, ki jih sedaj lahko štejem za prijatelje. Ljudi, s katerim se lahko dejansko dobim tudi izven službenega časa, s katerimi lahko delim prijetne in malo manj prijetne trenutke v svojem življenju, s katerimi se lahko smejim na ves glas in sem lahko takšna kot sem, brez prisiljene vljudnosti in nasmeškov.

Lansko leto sem bila veliko bolj lena, nikakor se mi ni uspelo spraviti h konkretnemu delu in diplomska naloga me tako še vedno čaka. Glede na to, da tudi rada berem, je bil ta del lani zelo močno zanemarjen, mislim, da lahko knjige, ki mi jih je uspelo prebrati preštejem na prste rok. Sem pa postala obsedena z vsemi mogočimi nadaljevankami, ki so mi vsak teden ukradle kar nekaj časa in včasih tudi živcev. Še vedno tudi nisem našla športa, ki bi me navdušil in bi se z njim redno ukvarjala, to bo mogoče letošnja naloga.

Počitnice so bile letos zelo prijetne, malo sem in tja, čas je tako ali tako švignil mimo, ne da bi se tega prav dobro zavedala. Nekateri odnosi pa so v 2008 tudi zbledeli, zmanjšalo se je število klicev in sms-ov, niso mi bile več znane vse podrobnosti in danes mogoče o nekaterih ljudeh vem veliko manj kot pa včasih. Bilo je tudi nekaj bridkih izkušenj in napak, ki bi me morale nekaj naučiti in biti popotnica za naprej. Tudi te so del življenja in imajo nek svoj smisel, čeprav ga v tistem trenutku ne vidimo.

Pa ljubezen? Hmm… Tudi ta lani ni bila moja sopotnica :)

In kaj me čaka v letu 2009? Pustim se presenetiti. Pustite se tudi vi! SREČNO ;)

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

“Nekateri otroci še tega nimajo!” so nam v otroštvu velikokrat znale reči mame, ko nam pripravljeno kosilo ni najbolj dišalo in smo se nad njim zmrdovali. Če je bila neka igrača popularna in so jo imeli vsi, smo jo ponavadi želeli še sami. Seveda nismo znali ceniti, da imamo streho nad glavo, hrano, možnost šolanja, toplo posteljo, predvsem pa ljubečo družino. Vedno je tako, da ne znamo ceniti vsega kar nam je dano in vsako stvar jemljemo preveč samoumevno. Še danes, ko smo že davno odrasli, si včasih zaželimo, nekaj, česar ne moremo imeti in jamramo, jamramo, jamramo…

Nekdo je zadnjič rekel: “Preveč smo se navadili na vse dobre stvari in preveč nam je lepo. Kmalu bo šlo vse navzdol.” Človek ob takih besedah začne razmišljati in se vpraša, kaj bi bilo, če bi se moral boriti za drobtinico kruha, če ne bi imel tople postelje in bi svoje noči preživljal trepetajoč od mraza med vlažnimi štirimi stenami. Če mu ne bi bila dana možnost delati in ustvarjati, če mu ne bi bila nudena pomoč ob zdravstvenih težavah. Če bi živel človeka nevredno življenje…

Nam je res prelepo? Res je, da nimamo vsi visokih plač, da ne moremo vsi razmetavati z denarjem, da ne moremo vsi kupovati dveh stanovanj naenkrat. Da nimamo vsi vikendov na morju, da nismo vsi solastniki velikih delniških družb, da si ne privoščimo vsi vsake stvari, ki nam pade v oči, ampak priznati si moramo, da nam vseeno ni slabo.

Danes ima že vsak mulc svoj mobilni telefon, skoraj ni družine, ki ne bi imela računalnika in dostopa do interneta, tiste z večjimi otroci imajo pri hiši že dva ali več avtomobilov. Nekateri si privoščijo počitnice večkrat na leto in mogoče jim ostane še nekaj denarja, ki ga izkoristijo za finančne naložbe. Človeštvo je v kratkem razvilo čuda, ki si jih nikoli nihče ni upal niti predstavljati. Baje smo pristali na Luni in kmalu bodo poleti v vesolje le še ena od turističnih atrakcij, ki bodo na voljo bogatim petičnežem.

null vir

Dosegli smo veliko, a kljub temu človeška neumnost ne pozna meja in napake iz preteklosti nas niso veliko naučile. Vsi borzni indeksi so se danes gibali v rdečih številkah, nafta je zdrsnila pod 90 dolarjev in finančna kriza je svoje kremplje pokazala tudi Evropi. Ljudje tarnajo, da živijo iz meseca v mesec slabše, revnih in socialno ogroženih je vedno več, denarja pa vedno manj.

Se nam in našim naslednikom slabo piše? Nas lahko svetovna recesija res pripelje v tretjo svetovno vojno? Kdo bo koga? …

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

19.00 in nekaj sekund čez – znani bodo rezultati vzporednih volitev. Znan bo zmagovalec in največji poraženec. Slišali bomo nešteto zahval volilcem za oddane glasove, videli na eni strani nasmejane, na drugi pa kisle obraze. Nekateri bodo praznovali dolgo v noč, drugi bodo hitro pobrali šila in kopita. Slišali bomo govor zmagovalca, okoli katerega bodo mrgoleli novinarji in fotoreporterji, pred seboj bo imel nešteto mikrofonov in vsaka medijska hiša bo želela izjavo. Politični komentatorji bodo podajali svoje ocene, ugibali, kdo bo sestavljal novo koalicijo in domnevali, kaj bo z bodočo opozicijo.

vir

Tam nekje blizu dvaindvajsete ure bodo že znani prvi neuradni rezultati, ki jih bo sporočila Državna volilna komisija. Zjutraj, ko bodo na sporedu prve radijske novice, bo govora samo o volitvah – strankah, poražencih in zmagovalcih, koaliciji in opoziciji.

Kaj pa se bo spremenilo za povprečnega državljana/ko Slovenije? You tell me…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

…prvi rojstni dan…

Ko bomo upihnili svojo prvo svečko, si bomo zaželeli še veliko zapisanih besed, od teh vsaj kakšno pametno ;) , dovolj obiskovalcev in pravo mero komentarjev, predvsem pa veliko domišljije in “materiala”, da bodo te strani čim bolj zapolnjene.

Torej…Feliz cumpleaños!

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Pravijo, da smo ženske slabše voznice od moških. Da smo nerodne pri parkiranju in zato hitreje opraskamo avto, da “mečkamo” v križiščih in da (pre)večkrat vozimo prepočasi. Je to stereotip? Mogoče je res veliko žensk, katerim “šofiranje” ni ravno najljubše in se rajši vozijo zraven, mogoče jih je res kar nekaj, ki jim bočno parkiranje predstavlja veliko težav in mogoče res bolj poredko pritisnejo na plin, a nikar naj mi nekdo ne reče, da ne obstajajo tudi takšni moški!

Ravno tako so tu ženske, ki obožujejo vonj po bencinu, ki vedo več o avtomobilih kot povprečen moški in enostavno ljubijo hitrost, ki jim še hitreje požene kri po žilah. Ženske, ki jim uspe avto “spraviti” v še tako majhen parkirni prostor, ženske, ki dejansko znajo zamenjati počeno avtomobilsko gumo, ženske, ki same preverijo nivo motornega olja in ženske, ki jih avtomehanik bolj težko “nategne”1 samo zato, ker so ženske.

No, na drugi strani pa imamo predstavnike moškega spola, katerim je avto način dokazovanja samega sebe. Tiste moške, ki se v “frajerski” pozi peljejo počasi skozi mesto, da jih opazi vsaka predstavnica nežnejšega spola2 in pri tem dobrodušno delijo svoj glasbeni okus s celotnim mestom. Moške, ki se v svojem konjičku počutijo kot kralji, saj imajo le tam vse pod nadzorom. Moške, ki so pripravljeni prehitevati v katerikoli situaciji, da bi le pokazali moč svojega motorja. Moške, pri katerih se zdi, da so ravnokar doživeli orgazem, ker so pritisnili na plin.

Imamo pa tudi moške, ki zadeve okoli avtomobilov “obvladajo”, a se s tem ne hvalijo, ki sicer ljubijo hitrost, a znajo trezno razmišljati, ki ne trobijo in ne izgubijo vseh živcev, kadar se pred njimi pojavi kakšen nedeljski voznik, ki za svoje avtomobile sicer skrbijo, a jim ne dajo prednosti pred živimi bitji. 

Potem pa imamo še nekaj voznikov in voznic, ki svoje “poslanstvo” opravljajo čisto ok in občasno naredijo kakšen prometni prekršek, ki se vedno ne držijo čisto vseh omejitev hitrosti, ki nimajo nekih posebnih težav s parkiranjem in so celo že slišali za vozniško kulturo.

Kam sodite vi?

  1. heeej, da ne bo kdo imel kakih pokvarjenih misli :lol: [nazaj]
  2. oni pač mislijo, da jih opazi vsaka ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Kaj niso bila Trenja včasih bolj “resna” oddaja? Vedno neke politične teme, korupcija, afere, gospodarske teme…, danes pa…Big brother. Hmm…zanimivo. V neki oddaji neke komercialne televizijske hiše je torej tema neka druga oddaja, te iste televizijske hiše.

Resničnostni šovi. Večina ljudi pravi, da jih ne gleda, ravno tako se jih večina zgraža nad početjem in dogajanjem v takšnih šovih, po drugi strani pa vsi vedo, kaj se je včeraj dogajalo v “hiši”. Vsi vedo, kdo je koga udaril, kdo se je s kom stepel, kdo je koga opravljal, s kom in kako je kdo seksal, zakaj  je nekdo izpadel, drugi pa ostal ipd. Nenavadno. Vsi vse vedo, gledanost je baje neznansko visoka, ampak ljudje še vedno trdijo, da tega pa res ne gledajo. Zakaj? Jih je sram priznati?

Priznajmo si, da večina ljudi v resnici uživa, ko gleda tiste ljudi “tam notri”, ki niso nič drugega kot marionete ustvarjalcev šova, kako se kregajo, smešijo in dan za dnem izgubljajo svoje dostojanstvo. Zabavno je pač gledati, kako brijejo norca iz nekoga, ki je pripravljen za nekaj deset tisoč evrov storiti vse, kar se mu reče. Očitno ima res vsak človek svojo ceno. Nekateri precej nizko :roll:

In kljub temu, da so resničnostni šovi zelo dobro zrežirani in da so tekmovalci v njih nič drugega kot poskusni zajčki, nekateri pretiravajo z moraliziranjem. Če hočeš glej, če te moti, lahko še vedno prestaviš na drug program. Če ne želiš, da takšne stvari gledajo tvoji otroci, jim to pač prepreči. Čeprav sem jaz osebno še vseeno mnenja, da so danes otroci in mladostniki izpostavljeni veliko hujšim stvarem kot pa je to Big brother in podobne zadeve. Otroka se pač ne da obvarovati pred vsem, ne da se ga obvarovati pred svetom, v katerem živimo! Definitivno pa se je treba veliko pogovarjati.

Ampak bom raje tiho, ker pravijo, da dokler sam nisi v vlogi starša, vse znaš in vse veš, vse razumeš in točno veš, kako boš svoje otroke vzgajal. Ko pa enkrat stopiš na to pot pa stvari še zdaleč niso tako lahke. Baje…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Ne. Naslov tega posta nima nobene zveze s filmom, ki se trenutno vrti v naših kinematografih, ima pa seveda zvezo z denarjem, in sicer kar precejšnjo.

Denar…

Denar – sveta vladar? Težko bi danes, pa ne samo danes, verjetno je bilo zmeraj tako, dokazali nasprotno. Čeprav se mi nekako zdi, da je denar svojo vlogo in moč v družbi skozi leta vedno bolj in bolj povečeval, in čeprav je danes le “kos papirja” in nič več zlatnik ali srebrnik, je nedvoumno močnejši kot kadarkoli prej. Za nekatere je celo smisel življenja.

vir

Čeprav se vsi zavedamo, da se z denarjem vendarle ne da kupiti vsega oz. bolje rečeno ne da se kupiti najpomembnejših stvari v življenju, si moramo ravno tako vsi priznati, da je kljub temu ekstremno pomemben. Brez njega ti živeti ni! Če imaš denar, si lahko privoščiš počitnice – če si lahko privoščiš počitnice, se lahko spočiješ – če se lahko spočiješ, potem ne živiš ves čas stresnega življenja. Če imaš denar, lahko uresničiš svoje sanje – vsaj tiste, ki se jih da kupiti. Če imaš denar, lahko z danes na jutri odletiš v Avstralijo, obiščeš deževni pragozd, si privoščiš romantičen vikend v Parizu ali pa celo izlet v vesolje. Če imaš denar, ti ni treba kot vsem povprečnim ljudem trpeti dolgih čakalnih dob, ampak si zdravniški pregled enostavno plačaš. Če imaš denar, ti ta dopušča, da po vsem svetu iščeš najboljše zdravnike, kirurge, specialiste, ki seveda lahko pomagajo, AMPAK zdravja vendarle ne moreš kupiti. Tako kot ne moreš kupiti ljubezni1, sreče, prijateljstva, dobrote, iskrenosti, poštenosti, srčnosti, miru in vseh ostalih lepot tega sveta.

Zakaj se potem nekateri tako brezsmiselno ženejo za bogastvom? Kako lahko v tem vidijo izpolnitev svojega življenja? Kako lahko vsak trenutek razmišljajo o tem, kam vložiti naslednji zaslužek in kako oplemenititi svoje premoženje? Zakaj je njihov cilj, imeti več, še več in vedno več? Kaj se ne zavedajo, da denarja ne bodo odnesli s sabo v grob, da vsega tega denarja v resnici nikoli ne bodo mogli porabiti in da ves ta zaslužek ni vreden njihovih živcev in slabe volje? Ok, njihovo premoženje bodo podedovali potomci, ki se bodo po možnosti pravdali in tožarili za tistih nekaj fičnikov, nihče pa si ne bo zapomnil te osebe po njegovem enormnem bogastvu.

Ljudi vzljubimo zaradi njih samih, zaradi njihovega značaja, toplih besed, prijetnih pogledov, iskrenih čustev, očarljivega smeha, preproste narave in ne zaradi denarja. Vsaj pri meni je tako…

  1. vsaj tiste prave ne [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

…sodeč po zapisanih besedah v enem izmed člankov včerajšnjega Nedela, ki je govoril o tem, kako se ljudje prilagajamo prestavljanju ure konec marca in oktobra. Prehod na poletni čas je bil pač za ljubitelje dolgega spanca neprijetno opravilo. Ljudje, ki so jih poimenovali sove, so kot nam pove že ime nočne ptice in nekatere sove baje celo življenje trpijo zaradi neusklajenega bioritma. Uboge reve morajo namreč med tednom vsako jutro navsezgodaj vstajati in zato poskušajo pomankanje spanca nadomestiti med vikendom. Jaz bom očitno brez kakšnega velikega dvoma celo življenje sova :mrgreen:

Ampak sova gor ali dol, meni tale poletni čas popolnoma odgovarja. Dan je daljši in ko je ura že skoraj osem, na zemljo še vedno ni padel mrak. Obožujem sonce in takšno modro nebo kot je bilo današnje. Obožujem ta feeling, da se bliža poletje. Da se bližajo bolj brezskrbni dnevi (vsaj tako se mi zdi ;) ), da bodo težke plašče, šale in rokavice nadomestila lahkotnejša oblačila. Da bo vse več ljudi na plan privleklo svoja sončna očala. Da bodo vrtovi lokalov polni ljudi, ki bodo uživali ob osvežilnih pijačah in sproščenih klepetih. No, tudi kadilcem bo življenje nekoliko olajšano, saj ne bodo več tako zmrzovali kot v času zime1.

vir

Ja, obožujem vonj poletja, morja in norih poletnih noči. Pa vse samo zato, ker smo prestavili uro in ker je bilo danes tako čudovito vreme ;)

  1. če je le-ta sploh zares obiskala naše kraje [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »